Pogovor z Miriam Drev

V tvoji bibliografiji berem, da je bila tvoja prva knjiga knjiga-strip Šviga gre lužat. To je že sam po sebi izjemno zanimiv projekt, še toliko bolj zanimiv pa z vidika vstopa v književnost, v pisateljevanje. Ali je bila to tudi tvoja prva napisana knjiga, kako je prišlo do nje, v čem je posebnost tovrstnega pisanja?

Miriam Drev. Foto (c) Alenka Slavinec.

Šviga gre lužat je nastajala vzporedno z mojo prvo pesniško zbirko Časovni kvadrat. Oboje je nastalo na tujem, ne tako daljnem, vendar zame ustvarjalno osvobajajočem Dunaju. Knjiga-strip je izšla več let prej kot pesmi in je sad hudomušnih zapisov neke mame, se pravi, mene, in v pogledu pisanja je bil to sproščeno igriv proces, neprimerljiv z drugimi vrstami zapisov. Šviga je sad »koprodukcije« s pogruntavščinami moje male hčerke Tese, zatem pa tandema s slikarko in restavratorko Tamaro Trček Pečak. Z njo sva se ujeli, včasih pomislim, da bi takrat teksti o Švigi lahko imeli nadaljevanje. Ampak ustvarjalna lokomotiva se je zamenjala, prevladali so drugi žanri.

Šviga gre lužat je pričanje o izvirnih vstopih otroka v jezik, njegovih unikatnih odzivih, spontanih besednih igrah ob interakcijah z izkušenimi odraslimi. Vidiš, kako neobremenjeno bister je otrok, ki šele zajema jezik v svoj svet. Zdi se mi, da sem s pomočjo te knjige kakor z lasom ujela oblak, prasketajoč od iskric, ki samo šine prek neba, in že ga ni, že pozabiš nanj. Strip, po Tamarini zaslugi nadvse subtilen, se je izkazal za idealen medij.

Delo Šviga gre lužat si napisala med sedemletnim bivanjem na Dunaju, tam in takrat je nastal tudi tvoj pesniški prvenec Časovni kvadrat. Iz osebne izkušnje vem, da zna jezik v tujini zazveneti drugače, kot zveni doma. Kje in kdaj si vstopila v poezijo oziroma je poezija vstopila vate, in kako je bivanje v tujini vplivalo na tvoje pesniško snovanje?

Ko zdaj pogledam nazaj, vem, da je bil pesniški jaz kot del moje psihične strukture v meni nekako vedno navzoč. V mislih imam načine zaznave, s katerimi tisto, kar opaziš ali pa se zgodi tebi in drugim, premikaš na druge ravni. Te nato povezuješ simbolično, včasih alogično, in jih, dopolnjene s komentarji svojega notranjega bitja, sproti preoblikuješ po svoje. Bivanje v tujini je bilo koristno v smislu preizkušenj, ki jih tam neizogibno doživljaš, kar te prisili živeti bolj budno. Lahko tudi, da se zaradi obkroženosti z drugim jezikom tvoj materni dodatno izostri. Tudi če greš prostovoljno na tuje, čustveni pol tvoje psihe to dojema kot izgnanost od doma, se zato bolj oklene lastnega jezika. Ampak, paradoksalno je zame ta selitev pomenila osvobajanje od zavor domače vzgoje in kulture ter od predsodkov, za katere nisem niti zares vedela, da jih tovorim s sabo. Ko na lastni koži občutiš zavračanje, ker si tujka, ker si »Tschuschin«, »Jugovička«, zrcalno prepoznaš lastne nazorske motnje. Tako to procesira naš um.

In še nekaj se je dogajalo. Ker sem bila prva tri leta v eni od četrti na skrajnem obrobju mesta veliko sama z majhno hčerko, moj mož restavrator je bil namreč pogosto po več tednov na terenu, sem bila potisnjena v obdobja razpotegnjenih tišin – vsaj, kar se tiče komunikacije z odraslimi, ki je bila na začetku pičla. Ampak ta molčanja so delovala kakor vzvod za moj speči ustvarjalni glas. Po daljšem premoru, skoraj od gimnazijskih dni je trajal, sem spet povzela pisanje pesmi.

Dunajskemu obdobju je posvečen tudi tvoj prvi roman V pozlačenem mestu. Si pisateljica in pesnica. Kako se razlikujeta pisanje proze in pisanje poezije? Octavio Paz v enem svojih esejev potegne ostro ločnico med poezijo in prozo in ob primeru Williama Faulknerja pripomni, da je marsikatera moderna in/ali modernistična proza pravzaprav poezija …

Naslovnica romana Miriam Drev V pozlačenem mestu.

Izkušnjo na tujem sem si želela opisati, vendar ne spominsko, temveč v obliki romana, ki se izmenično godi v Ljubljani in na Dunaju. Marsikaj v njem sicer ima avtobiografsko noto, toda prek dogajanja sem predvsem želela zajeti razkorak med socializmom, v katerega sta vpeta glavna lika – prišleka – in zapeljivo kapitalistično pozlato velemesta pa seveda nenehna soočanja protagonistov s sabo kot tudi z intrigami in dramami oseb, priseljenih z vseh mogočih koncev.

Proza in poezija sta umeščeni na dva pola, moj modus pisanja pri prvem oziroma drugem se razlikuje. Prozni zapis, sploh daljši, načrtuješ, mu odmeriš čas (meni ga je zaradi drugih obveznosti vedno primanjkovalo) in ga sistematično gradiš; je bolj stvar razumskih možganskih predelov, čeprav vstopa tudi navdih. Pri poeziji se načrtovanje slabše obnese, bolj gre za notranji vzgib ubeseditve tistega, kar je bodisi pritajeno ali pa kdaj tudi v ospredju tvojega sprotnega (samo)zavedanja, ter prerazporejanja spoznanjskih povezav v nekaj novega, ven iz ustaljenih pomenov. Toda kot je rekla že Louise Glück, »pot do tega skritega sveta ni tlakovana z voljo«. Obmirovati moram, se prepustiti tistemu, kar bo (morda) vzniknilo, vendar ostati pozorna, prisluškujoča.  

Kar se primarnega sloga tiče, pa najbrž pri meni vsaj delno pronica iz enega žanra v drugega, vendar težko presodim sama, ali je tako ali ne, bolj najbrž to prepoznajo bralci/ke.   

V pesniški zbirki Rojstva naletim na cikel, razdelek Pleme žensk, s svojimi teksti si sodelovala tudi pri antologiji pomembnih Slovenk Pozabljena polovica. Tu se mi poraja kup vprašanj, ki se tičejo ženske pisave in recepcije le-te, mesta žensk v književnosti, položaja žensk na literarni sceni zadnjih desetletij … Kakšen je tvoj odnos do teh vprašanj? Ali lahko očitna ali pač bolj prikrita šovinistična mnenja, kot je npr. tisto, da ne obstaja moška ali ženska poezija (kot tudi ne npr. LGTB+ poezija itd.), ampak le dobra in slaba poezija, končno vidimo kot presežena? Tu imam v mislih tudi tvojo pesem iz zbirke Vodna črta, Kličem te na odgovor Giacometti, ki tematizira njegov kip ženske brez glave?

Po svojem značaju nisem a priori oziroma v prvi vrsti aktivistka. Na mojo zadržanost gotovo vpliva tudi grozovita družinska zgodovina dve, tri generacije nazaj, ki jo nosim v sebi in trenutno o njej pišem v nekaterih pesmih, nekaj pa sem je izrazila tudi v prejšnjih, recimo v pesmi Sinhrono iz zbirke Tirso, in v prozi. Dogodki krvave preteklosti in z njimi povezane izgube ne ostanejo statično v minulem, temveč se ob nečem analognem, kar se pripeti, prerinejo na površje. Pridejo iz kolektivno družinskega, asociativno rečeno po Jungu. V redu je, da zmorem pisati o tem. Takšno razmotavanje je neke vrste psihološki aktivizem.

Poleg tega sem dejavna kot članica ženskega odbora slovenskega centra PEN, Mira, ki si v številnih konkretnih pobudah prizadeva za načela nehierarhičnosti in enakopravnosti v odmiku od patriarhalnih stereotipov in vlog. Zagovarjam večjo zastopanost literarnih ustvarjalk, sodelovala sem pri sestavljanju programskih izhodišč za dejavnost Mire. Pri nas (naj omenim, da so v tem pogledu ogromne razlike po predelih sveta in državah celo v EU) še vedno, kljub nekaterim premikom v zadnjem času, vztrajno obstajajo precejšnja nesorazmerja med avtorji in avtoricami; slednjih ni v kanonu, ni jih v učnih načrtih, skoraj jih ni v maturitetnih esejih; dosežki/objave žensk so sistematično redkeje navajani itd. Nič še ni preseženo. Opraviti imamo z veliko pristranskostjo do moških, ki je tako globoko zasidrana, da jo je mestoma težko prepoznati. O tem fenomenalno razčlenjeno in potrjeno s študijami piše Caroline Criado Perez v delu Nevidne, ki sem jo prevedla za UMco.

Tista pesem, namenjena Giacomettiju, sicer nesporno umetniku z zamahom, pa ima težo in smisel. Vsebuje gnev, no, vržem mu rokavico.

Pišeš poezijo in pišeš o poeziji, si avtorica številnih kritik, esejev, literarnih portretov … Octavio Paz, če ga še enkrat citiram, je na vprašanje, zakaj se je ob pisanju pesniških tekstov lotil tudi pisanja esejistike, hudomušno odgovoril, da ni želel biti zgolj zlato grlo, ampak tudi pametna glava. Zakaj si se ti lotila pisanja o pesništvu? Kakšne sledi pušča tovrstno pisanje, če jih seveda pušča, v tvojem umetniškem in še posebej pesniškem snovanju?

Naslovnica pesniške zbirke Miriam Drev Rojstva.

V mojih delovnih letih se je teh besedil res nekaj nabralo. Bolj kot iz želje po potrditvi lastne pameti, če se malo pošalim v povezavi z nobelovcem Pazom, sem pisala za ljubi kruh. Najprej za Književne liste, zatem za radijski program Ars in za slovensko redakcijo RAI Trst, vendar, kolikor je bilo mogoče, o tistih ustvarjalcih/kah, katerih prozna/pesniška substanca je v meni ukresala odziv. Z veseljem sem se odzvala tudi povabilu Ivana Dobnika in prispevala več tekstov za revijo Poetikon.

Menim, da ima vse, o čemer razmišljamo ali pa pišemo, vpliv, včasih neznaten včasih silovit; nevrofiziologija to potrjuje in pove, da se nešteto vtisov, informacij in postopkov, ki se vsakodnevno / vsakonočno zlagajo v našo sivo snov, sestavlja v unikatno tapiserijo.

Naj za hip ostanem pri vplivanju: kateri pesniki in pesnice so v največji meri vplivali in morda še vplivajo na tvoje pisanje? Kakšen je tvoj odnos do vprašanja vplivanja, medbesedilnosti …? V pesmi Dvoglasje z Josifom (Brodskim) se tvoji verzi prepletejo z verzi tega ruskega pesnika.

Vsakdo, s komer sem bralsko globlje prišla v stik, je vplival, to so minuciozne »naselitve«. Ne bi pa poimensko navajala večjega števila pesniških posestrim / pobratimov. Gregor Strniša je bil moja pesniška fascinacija v mladosti, on je čisto posebna poetična bit. Louise Glück sem našla veliko prej, kot jo je ovila svetovna slava. Nedolgo tega sem se ustavila pri W. G. Sebaldu, čigar zgolj na videz suhoparna proza je kakor Faulknerjeva mestoma poezija, pri njegovi drobni zbirki Über das Land und das Wasser. Posamične pesmi iz obsežnega opusa Mary Oliver so tudi na pol »moje«.

Medbesedilnost je relevanten literarni pojav, pri nekaterih piscih/kah se pač pojavi izraziteje. Nastajajoča besedila so pretanjeno umeščena v podlago zgodovine. Pri vpisovanju verzov Brodskega v svojo pesem nisem izhajala iz nekega tovrstnega eksplicitnega hotenja. Njegove pesmi in nič manj prozo sem v obdobju, v katerem je nastala pesem, ki jo omenjaš, iz zbirke Sredi kuhinje bi rasla češnja, brala kakor eho nekaterih pomembnih vtisov, ki jih je izrekala moja notranja ubesedovalka. Njegova ranljivost ali pa izgnanost sta mi bili (še preveč) znani, naj se sliši še tako absurdno, glede na tek njegove usode v primerjavi z mojo. Njegovi zapisi, bolj na ravni duše kot osebnosti, so iz mene izvlekli nekaj pritišanega. In od tod najino Dvoglasje.

Seveda ne moreva mimo prevajanja. Si avtorica številnih prevodov, marsikateri avtor, avtorica sta v slovenskem jeziku prvič izšla prav na tvojo pobudo. Kako izbiraš knjige, ki jih boš prevedla? V čem se razlikuje prevajanje proze od prevajanja poezije? V čem sta si podobna oziroma se razlikujeta prevajanje in lastno pisanje?

Fotografija naslovnice romana Margaret Atwood Deklina zgodba, ki je pri nas izšla na predlog in v prevodu Miriam Drev.

Joj, koliko knjig sem prevedla, več kot sto do zdaj! Kdaj se kar začudim tem knjigam, za skoraj pet knjižnih polic jih je. Svojčas sem večino prevodov izbirala sama, med drugim Deklino zgodbo Margaret Atwood pa Zaupanje vase in drugi eseji R. W. Emersona ter prvega Iana McEwana in Zgodbe iz Narnije, C. S. Lewisa itd. Če mi je knjiga segla pod kožo, sem jo predlagala na uredništvu MK, DZS, Prešernove družbe, Cankarjeve založbe … Številna dela pesnic in pesnikov sem prevedla za radijski program Ars. Druge knjige pa so mi ponudili založniki, recimo Philipa Rotha, šest njegovih romanov ali ca. tisoč strani v seštevku, ali pa R. Tagoreja, Nan Shepherd itd. Prevajanje proze je sistematično delo, zame vsakodnevna delovna zavezanost čim boljšim prenosom literature iz tujih jezikov v našega.

Nekateri pravijo, da moraš imeti za slovenjenje poezije prevajalski pogum, osebno tega ne dojemam tako. Vseeno pa potrebuješ neko mero poetičnega daru ali povedano drugače, notranje sorodnosti, privlačne sile do poetičnega modusa, naj sam/a pišeš pesmi ali ne.

Lastno pisanje je v primerjavi s prevajanjem – po moji presoji – povsem druga viža. V prevodu slediš, poustvariš nekaj, kar je že narejeno. Seveda pa je slovenjenje večplastnih, slogovno zahtevnih del pogosto garanje in umetnost zase. Pisanje je po drugi strani proces, ki nastaja iz kaotičnega razporeda gradiva v avtorju/ici, iz še ne povsem izoblikovanih zamisli, vstopanja likov, ki kljub tvoji intenci, kaj bodo počeli in kakšni bodo, radi meandrirajo po svoje. Moj prozni glas je samo moj, čeprav so se vanj z leti vtiskovale zaznave, pretresi, čustvene in razumske podobe vseh, ki sem jih brala. In spet: tisti uvidi drugih, ki so ostali, so imeli očitno trajnejši odzven.

Prevajaš in nemščine in angleščine, a tudi v angleščino. Sam slednje izkušnje nimam in četudi mi je jezikovni relativizem tuj, se tu nehote znajdem v njegovem objemu, morda preprosto zaradi preslabega znanja kateregakoli tujega jezika. Kakšen je tvoj odnos do jezika? V kolikšni meri jezik določa meje našega sveta? In kako vidiš odnos med poezijo in jezikom, je poezija posebna raba jezika ali je nekaj drugega kot jezik? In če se navežem na tvojo izkušnjo prevajanja iz angleščine in vanjo, v kolikšni meri jezik določa / pogojuje poezijo?

Iz teh jezikov, ja, in tudi iz francoščine sem prevedla roman o genialni kiparki, Camille Claudel avtorice Anne Delbée. Kakšen izviren dar in kakšna kruta usoda, ki jo je zapečatil represivni patriarhalni nadzor! Morala sem prevesti to knjigo! O jeziku in njegovih razponih je bilo toliko napisanega. Sama lahko rečem bolj zase, da v njem pojmujem človekovo srž in srčiko. Žal mi je, da sem pustila študij španščine, ker sem morala iti v službo (za 4 leta, potem sem prešla v samostojni status kulturne ustvarjalke, prej smo rekli delavke). Obžalujem tudi, da italijanščino klatim le za silo, pri tem, da imam na Sardiniji ljube sorodnike. Morda jo bom pa le še poglobila. Jezik prelepo širi meje našega sveta. Komur ni uspelo, da bi se iz več povsem konkretnih razlogov naučil kakšnega tujega, širi lastnega na »domačem dvorišču«, kar je tudi v redu.

Poezija je posebna raba jezika in je še nekaj več, o čemer je npr. pisal že Emerson in pozneje drugi. Od sodobnikov so mi zanimiva razmišljanja Brucea Bonda in Annie Dillard ter eseji Louise Glück. Emerson je dejal, da je bila poezija zapisana, še preden je obstajal čas. Kaj vse žene pesnika, ki po njegovem prepoznava stvari v njihovem pravem redu in zapovrstnosti ter opaža pretakanje in preobrazbo itd., pa opiše v tej temi posvečenem eseju.

Pri prevajanju pesmi se izkaže, kako zelo je poezija, pisana v nekem jeziku, prvinsko vezana nanj. Torej jo jezik z vsemi svojimi zveni, plastmi in niansami določa, da. In vendar se ne strinjam s trditvijo, da poezije ni mogoče zares dobro prenesti v tuj jezik. To je izvedljivo, le da ne gre po bližnjici dobesednosti oziroma neposrednih prevodnih izenačitev. Tukaj je treba seči po vseh jezikovnih sredstvih, kar jih je na voljo, in biti nadprožen. Čudovito je, kadar lahko sodeluješ pri prevajanju z nekom, ki sam piše pesmi, in je tuji jezik njegova / njena materinščina. Občasno se dobim na skypu z ameriško pesnico Barbaro Siegel Carlson. Neverjetno zadoščenje je, ko moja pesem, ki jo najprej v angleščino prevedem sama, z njenimi predlogi in delno pač nujno spremenjena, postane, predrugačena v tujem jeziku, sporočilno ali pa sugestivno tisto, kar je v mojem.

Tvoje pesniške zbirke se mi zdijo čudežne: po eni strani so zbirke pesmi, posamične pesmi in cikli pesmi delujejo kot samostojne enote, po drugi strani pa se pesmi in cikli na subtilen način prepletajo med sabo in tvorijo večjo celoto oziroma pesniško knjigo. Kako nastane pri tebi pesem in kako knjiga pesmi?

Fotografija naslovnice pesniške zbirke Miriam Drev Sredi kuhinje bi rasla češnja.

Hvala ti za to opažanje. Zdaj, ko imam za sabo pet zbirk in nastaja šesta, vem, da takšna zunanja gradnja vsakič znova in pravzaprav vedno izraziteje, nastaja po nareku mojega izpovednega jaza, če naj mu tako rečem. Očitno se te snovi v meni nabirajo v povezavah in se zlagoma tako oblikujejo tudi, ko jih pišem. Nekatere teme hočejo v ponovno obravnavo v novi izreki. Mogoče so spoznanja vmes mutirala, naložili so se novi vtisi; tisto od prej je treba preseči ali dopolniti. Vrsta motivov in podob se v okviru cikla ali zbirke ponovi večkrat v različicah kontekstov. Mene sàmo preseneča, kako brez mojega izrecnega namena na primer vstopajo živali. Ena ključnih je bil srnjak iz cikla Na poti k srnjaku iz zbirke Sredi kuhinje bi rasla češnja. Pesmi v zvezku – ker jih ne pišem na zaslon – nastajajo posamič, se pravi, da niso že na začetku povezane v sklope, razen tu in tam, kadar kakšno večdelno zapišem v enem ali dveh zamahih. Ko začnem s prvo vrstico, v bistvu še ne vem, iz katerega vogala se bodo izvili verzi, in se tudi ne vedno. Kakšna reč ostane samo fragmentarna.

K takšnim prepletom v celoto je, kot kaže, nagnjena moja osebnost, moja bit. In s to ubesedovalko se moj vsakodnevni jaz v dvogovoru srečuje s pomočjo zbranosti, ki pa je istočasno prepuščanje tistemu (morebiti) nastajajočemu. Ko napisane pesmi sestavljam v knjigo, se razločneje pokaže, v katere celote se povezujejo.

Živimo v času, ko ne le, da ne zmoremo vzpostaviti soglasja o tem, kaj je res(nično) in kaj ni, ampak tudi v času, ko se ne moremo več zediniti niti okoli tega, kaj obstaja in kaj ne – na metaforični ravni je lep primer tega komet v filmu Ne glej kvišku, v resničnosti pa seveda virus covid-19, ki obstaja in ne obstaja hkrati. Kako doživljaš ta čas? Kakšno mesto in vlogo naj imajo v njem pesnice in pesniki ter poezija?

Mislim, da se v tem času nekaj prelamlja v civilizacijskem pogledu. Ne vemo pa še, kaj od našega, nekoč tako samoumevnega načina bivanja, bo šlo na odpad obsežnih bivanjskih ciklov, in kaj se bo ohranilo oziroma prenovilo. Arhetipi vedno vznikajo na dan in sprotnost jih preoblikuje. Covid-19 in vse v zvezi z njim jih prav tako. Pri poeziji gre za nalaganje plasti iz zmesi duševnih prvin, dogajanja, in tudi nepovabljenih frustracij, ter za zajemanje iz tistega, kar se je nakopičilo ali kar nas izzove. Ni važno obdobje. Ta lastnost poezije je zunajčasovna. Pesniki in pesnice bodo vedno znova poimenovali svet in pripovedovali o njem ter kdaj pa kdaj med vrsticami celo kaj napovedali.    

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)