Petra Koršič: Kakovostni premiki subjektkine levitve

»[Z]ajamčeno, stvari se bodo spremenile,
ampak začasno smo še vmes.«

(iz pesmi Regata IV.)

Miriam Drev: Tirso. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2017 (zbirka Poetikonove lire).

Peta pesniška zbirka književne prevajalke, ki kot ambasadorka vnaša v slovenski prostor nekatera odmevna pisateljska imena (npr. Margaret Eleanor Atwood), recenzentke, ki med drugim za radio Trst poroča o literarnih vsebinah iz prestolnice, prozaistke (nedavno izdani roman v pismih Od dneva so in od noči) in pesnice Miriam Drev ima naslov Tirso in je izšla kot Poetikonova lira konec leta 2017. Premišljeno strukturirana zbirka je razdeljena v pet delov, petdelno celoto smo pri Drevovi opazili že v četrti zbirki Sredi kuhinje bi rasla češnja (Piran: Društvo knjižni krog, 2012). V Tirsu je vsak del členjen še naprej in ponuja številna potovanja po pasažah, v medtekst, po regatah, tudi »čez črto vidnega obstoja« (iz pesmi Regata III.), v zavetje, v vmesje, v otroštvo, v spomin, po »začasnih ozemljih« (iz pesmi Pasaže I.), v prebivajoče, kjer »ni izgub« (iz pesmi V zvenu).

Naslovnica pete pesniške zbirke Miriam Drev “Tirso”.

Struktura zbirke se običajno začne oblikovati že ob revijalnih objavah. Čeprav se pesmi ne izpišejo kot cikli, se kot razdelki začno snovati ob oblikovanju materiala za revijalno objavo. Miriam Drev je cikel Tirso objavila v reviji Sodobnost. In dalo bi se sklepati, da je prav ta objava dala naslov celi knjigi. Naslov Tirso asociira na Tirsa de Molino, Dionizovo palico tirs, in Tirso je tudi sodoben model otroškega vozička, kar je vredno omembe, saj je otrok v zbirki tematiziran in ima posebno (spoznavno) mesto. Po vsej verjetnosti pa se naslov nanaša na italijansko, sardinsko reko Tirso, saj na strani 19 preberemo, da »pristajamo v deželi, kjer izvira Tirso«, torej v Sardiniji. Mimogrede, naslov prvenca Časovni kvadrat (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002) bi lahko ustrezal poznani newyorški destinaciji Times Square.

Avtorica je v kritiškem ciklu Nova knjiga skozi kritiko s Petro Koršič v Trubarjevi hiši literature 20. aprila 2018 pojasnila naravo petih razdelkov z dejstvom, da slovenski prostor nima tradicije izdajanja pesniških zvezkov, ki jo poznamo v Franciji. Moj sokritik Peter Semolič je spomnil, da je takšno zbirko, imenovano Pesniški list, šlo je za tanke zvezke večjega formata, v katerih sta sodelovala pesnik in likovnik, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izdajala koprska založba Lipa skupaj z Založništvom tržaškega tiska. Razumljivo je, da ob umanjkanju tovrstne založniške dinamike avtor ne more tekoče objavljati pesmi, ki so se dodelale v nekem časovnem obdobju. To stori lahko le revijalno. Pri nas je do honorirane objave pesniške zbirke zadnja leta kar težko priti, položaj se vsako leto slabša. Prav zato so objavljene pesniške knjige praviloma obsežnejše (sto pesmi, trend zbirke Nova slovenska knjiga založbe Mladinska knjiga) in arhitekturno zahtevnejše dograjene, saj pesniška tvarina, ki prihaja iz neurejenosti in razpršenosti, naredi neki začasni red in za hip uredi svet. Morda se zato pri nekaterih zbirkah opazita red in urejenost, k čemur stremi naša kultura.

Tudi pri Tirsu je tako. Sredi kuhinje bi rasla češnja, četrta zbirka, je izšla leta 2012, konec leta 2017 pa Tirso, torej je med njima petletno obdobje. V zbirki je veliko drobcev/motivov/slik iz narave. Avtorica popiše zakonitosti iz narave in okolice, kot bi si tako poskušala razložiti pojave iz človeških življenj in medčloveške odnose. (»Narava v svojih postopkih / ne omaga«, iz pesmi Regata VII.) Pri tem izstopata skrajni točki življenja, začetek in konec, ki pa se na krožnici življenja stakneta v isto točko, torej otrok in starec, oba potrebna pomoči. Še posebej je poudarjen začetek kot začetek nečesa, začetek v smislu ponovnega rojstva subjektke in začetek v smislu ponovnega občutenja nečesa oziroma občutenja nečesa novega. V neki pesmi subjektka pravi, da je spet na začetku, po socializaciji in prilagoditvi. Velikokrat se vzpostavi vez z začetnim občutenjem, prvinskim in čistim, prav ob uzrtju otroka. Kot bi šlo za pesmi iz časa intenzivnega odnosa z dojenčkom. Vendar ne gre za materinstvo, gre za preskok generacije, in prav zato je pogled drugačen. Ko nisi roditelj, najbrž uzreš novo življenje na drugače, distančno, saj so tedaj tudi hormonalna stanja drugačna kakor pri biološki materi. Tako govorka v svoji dlani začuti drugo, drobceno dlan; ali pa izpostavi detajl drobne dlani, ki je stisnjena ob glavi novega življenja. Že v drugi zbirki, Rojstva (Maribor: Študentska založba Litera, 2007), najde mesto otrok, pa čeprav gre v knjigi predvsem za tematiko prerajanja: za prehod iz nebivanja v bivanje. Pesmi so tedaj spisane skozi avtoričino izkušnjo materinstva.

Presunljivo je, kako se v Tirsu ob otroku izriše tudi profil postaranega, ostarelega človeka. Pri Miriam Drev to poznamo že iz prejšnje zbirke. Tudi v tretji pesniški zbirki Vodna črta (Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2008) je moč razbrati tematiko ohranjanja in odtekanja časa. V Tirsu je izris subjektkinega posebnega odnosa z očetom. Zastranjene in tudi tabuizirane teme se odpirajo kot da zlahka, čeprav gre za tematiko intimnega doživljanja staranja, o kateri se redko govori. Tirso tako prispeva k detabuiziranju starosti in sprejemanju starosti ter rahljanju strahov pred staranjem. Najmočnejše so tiste pesmi, kjer se pesniški subjekt (ne glede na spol in) glede na prejšnje štiri zbirke ojača in spregovori skozi željo in skozi trenutke osvoboditve. Tako preberemo, kako se ta glas nauči reči ne, kako se nauči ne pričakovati, kako se nauči tudi izpustiti iz nadzora … Prav to ustreza zreli dobi, modrosti, in vse to običajno pride z življenjskimi izkušnjami. Spoznanja o ciklu življenja, o otroku in o ostarelem, so spoznanja o sorodnostih, oba potrebujeta pomoč in mi se od obeh učimo, prek njunih pogledov se učimo o življenju. Ker so v zbirki pomembna spoznanja ob ljudeh, ki jih srečamo, jo lahko interpretiramo tudi kot krog spoznanj. Od priklona otroku na primer v verzih iz pesmi Mimetično poletje II.: »Kar dojameš s čuti otroka, / se vtisne vate / brez vnaprej nastavljenih / prevar« do priklona sebi, samoosvoboditvi in najdenju, kakor preberemo v pesmi Najdena: »Postati otrok za nazaj, / spet odziven za lastno voljo. / oživiti odvzeto«.

Pesem Dan, kot je ta je ena najbolj izstopajočih in zanimivih v knjigi. Pripoveduje o osvobajanju, občutku prostosti, ko doseže subjektka stopnjo brez pričakovanja in hkrati brez nadzorljivosti. Izpisujem vam jo v celoti: »Osvoboditi se / pričakovanja, stati na svojih nogah; / tudi v nepredvidljivem / prisluškovati brez razlag. / Pogled kot iz krošnje / topola, enega tistih / v aleji. / Osvobojena / prošenj. / Sila v meni / ne pogreša. / Neopazna kosovka preskoči / z veje na vejo; / nič pozabljeno, ampak vseeno / poteze obilja: / prostost. / Zajamem. // Podnebje, ki prej / ni bilo mogoče.« V prejšnji zbirki je tematiko odločno odprla presunljivo direktna pesem Cenzure. Deklice in kasneje ženske se še vedno bolj samocenzurirajo in samoodpovedujejo od moških, in to je kulturna dediščina, ki ne glede na stopnje emancipacije neopazno, skoraj nezavedajoče se, a vztrajno in v genih zapisano hodi naprej. Pretresljiv motiv liščka na verižici govori o kulturni determiniranosti, ženski poslušnosti.

V Tirsu ni le izpričan proces osvobajanja, temveč zbirka priča tudi o osvobojenosti, o poskusih brez avtocenzure (cikel Pasaže, pesem Pasaže V.: »da sem z leti […] opustila cenzuro. / Naučila sem se reči ne …«). Pesniški glas je opogumljen, notranje spodbujen in okrepljen, da govori suvereno. In ta glas je naposled prostostoječ. Zbirka razširi lok od izgub in tišine (pesem V zvenu) do molka odraslih kot oblike nasilja (nad otroki). Knjiga, ki ob subjektovi/subjektkini levitvi govori o kakovostnih, ne količinskih spremembah in premikih ter o »zvenu smeha v nenaseljenem« (iz pesmi Variacija 1). Obenem pa zatrdi, da »[n]ihče se prostovoljno ne odreče spominu«, »[v]časih se pripnemo na kaj lahkega« (iz pesmi Variacija 2) in se na strani 55 vpraša: »Kakšna bi bila usoda vrste, / če bi bile misli med nami pretočne, / ne samo slutljive?«. Poleg omenjenih in citiranih (Pasaže, Mimetično poletje, V zvenu) so še pesmi, ki so me potegnile v branje sebe: Variacija, Nalezljive vloge, Uvajanje druge prvine, Prostor, Na zalogi, Planet strahov, Najdena. Kadar je pesem živo telo, vzbudi v vsakem bralcu nekaj njegovega. Ne najpomembnejše, pa vseeno za na konec; nenazadnje obsežna in bogata pesniška zbirka Miriam Drev se poleg zgodbe o življenjskem ciklu, o otroku in ostarelem, o subjektovih levitvah v rasti in spoznanjih dotakne tudi ekološke, tehno- (pesem Species) in ekokritične tematike ter odnosa do živali (pesem Prostor: »živalska in človeška koža / sta eno, // nežnost«), kar je postalo leta 2021 del prevladujočega trenda.

Pesem Variacija 1

»Zemlja je v hladu, / senci. Razmerja se premeščajo, / vendar še zastoj. / Za nazaj ne popraviš. / Končujejo se časi, kakršne poznam. / Sredi gozda poskrite lovske preže; / prostor preobložen / s to novo težo. / Misel se trga. // Predhodnica pomladi / opustošenost. // V nenaseljenem / zven smeha. / Bivališča iz sorodnih sestavin / različno zgrajena: ponekod plast kamnov, dračja. / So živali, ki skopljejo duplino v breg, / kjer je prst razmočena po otoplitvi; / so ptice, ki znajo nabrati primerne ostanke / za gnezda, podobna mehkim prežam. // Drugačen prostor terja drugačno težišče. / Za nazaj ne moreš popraviti, / za nazaj tudi ne podreš.«

Pesem V zvenu

»Objeti, / zvijugati stvarnost, / odraščati v čas. // Moja bit potuje / vase; / v zvenu hoje cela / že pri otroku, / svojevoljna / potuje k dotiku. // Miselni koraki / neogibni, / preseganje nujno. // Vrtavka z vso hitrostjo / navija pomene, / navija tišino / tako dolgo, / da zabrni. // Kadar spremenjena / stopam tiho, / budno; / kadar nepredvideno odprem, / v prebivajočem / ni izgub.«

Pesem Pasaže V.

»Povedano v razdelku / med dvema pasažama, / v medtekstu, / če hočeš: da po več spoprijemih / z naravnimi zakoni / postajam bolj svoja, / tudi radodarna, / in da sem z leti, / če ne prej, / opustila cenzuro. / Naučila sem se reči ne, / da lahko nato razdam, / zaupljivo, / kot da nič ne manjka, / kot da ne bi bilo vmes / razdejanj / za tri življenja, / ne eno.«

 

Petra Koršič