William Butler Yeats je nekoč primerjal svojo in irsko poezijo na sploh s hitrim tekom reke Shannon in angleško poezijo s počasi se valečimi vodami Temze. V kolikšni meri po tvojem mnenju kraj rojstva in odraščanja zaznamuje pesništvo nekega pesnika ali pesnice in na kakšen način Prekmurje s svojimi zemljepisnimi in kulturnimi posebnostmi zaznamuje tvojo poezijo?
Brez dvoma genius loci zaznamuje vsakega človeka, umetniškega ustvarjalca pa še posebej. Samo poglej Marca Chagalla, če sva pri slikarjih, ali naše socialne realiste, še posebej Miška Kranjca, mojega »rojaka«, ki je zakrivil tkim. prekmurski sindrom, od katerega pa se na široko oddaljujem. Prekmurje ostaja še dandanes slovenska Sibirija, pa ne le zaradi šibkih socialno-ekonomskih parametrov, temveč zato, ker jo imajo mnogi za nekakšno eksotiko, čemur botruje tudi prekmurščina kot »knjižni jezik«. Ja, vsaka pokrajina ima svojo kožo, vonj, pa tudi bleščavo, ki pa lahko prekmalu preraste v slepoto. Zase ne morem dati roke v ogenj, da mi je Prekmurje največji navdih, še zdaleč ne, mene zanimajo predvsem medčloveške relacije. Konec koncev nisem nikoli živel kmetsko, otroštvo, kar najbrž človeka najbolj zaznamuje, sem namreč preživel na stanjevski železniški postaji.
Pišeš v knjižni slovenščini in prekmurščini. Kako pri sebi občutiš razliko med obema »jezikoma«, kaj ti omogoča prvi in kaj ti omogoča drugi? Kolikor vem, pišeš poezijo zgolj v knjižni slovenščini …
Ja, pišem predvsem v knjižni slovenščini. Vse, kar mi je izšlo v prekmurščini, so bili prevodi v narečje, namenjeni slovenski manjšini na Madžarskem, torej Porabcem. Narečje, pa naj ga imamo še tako za primarni materni jezik, namreč nima tolikšnega besednega fonda, poleg vsega, še posebej moj govor, pa je večini slovenskega življa sicer pojoč in tekoč, je pa nerazumljiv. Res pa je, česar ne tajim, tu in tam v poezijo primaknem kakšno narečno besedo. Tako se mi je v pesmi Balaton iz zadnje zbirke Pristave zapisalo gospóudnje je, kar pomeni Gospodovo je, nedelja je. In res je bila nedelja, maček mi je skočil na mizo, in skupaj sva jedla pečenico, on »napreden,/ jaz z gorčico, / ki pomakam jo / v bombon // v tvojem gležnju / ki prepiha balaton«.
Kdaj in zakaj si se odločil za pesništvo? Kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali na tvoje pesniške začetke in na kakšen način?
Seveda štejem svoje osnovnošolsko in srednješolsko verzificiranje za opotekajoče začetke, ki pa jih seveda ne hranim. V študijskih letih na slovenistiki so mi pesmi prvič zazvenele, začel sem objavljati (ali so me objavljali) v takratnih literarnih revijah, a sem se že takrat zavedal, da je le navdih mnogo premalo za pravo pesem. Seveda sem se »učil« od drugih pesnikov, nisem pa jih slepo posnemal. Kovičeva zbirka Labrador (1976) je bila zame prelomna. Prebiral sem seveda tudi druge, predvsem antologije, Pabla Nerudo, Izeta Sarajlića, Daneta Zajca, zelo malo, kar marsikateremu ne bo pogodu, pa Tomaža Šalamuna. Nekako mi ni padel, kot tudi ne drugi avantgardisti ali modernisti, kar pa seveda ne pomeni, da omenjena poezija ni dobra. Še zdaleč ne.
Tvoje zbirke so izjemno skrbno grajene: sestavljene so iz krajših pesmi, ki imajo po večini enako število verzov in so razdeljene v posamične cikle, vendar pa se pesmi prepletajo tudi onkraj teh ciklov ter tako v bralcu zgradijo neko trdno konsistentno celoto. Na kakšen način nastajajo pri tebi zbirke? Kaj ti pomeni posamična pesniška zbirka? Kaj je ali bi bila zate tista idealna pesniška zbirka – morda mallarmejevska knjiga? Ko govoriva o tvojih zbirkah, ne moreva mimo naslovov, ki jih je Veno Taufer v spremni besedi k Taninu (1998) označil za embleme … Kako izbereš naslov zbirke?
Zame namreč pesniška knjiga ni le nabir poezije, ki se je po letih nabrala v predalu. Je sicer galerija selfijev, ki pa jih moramo razstaviti in pokazati po točno določenem redosledu. Pesmi v zbirki, vsaj po moje, ne moremo razvrščati tako, kot razobešamo in sušimo perilo. Zato se zmeraj odločim za vstopno in izstopno pesem, za dvoje vrat hiše, v kateri so po notranji logiki razvrščene sobe. Zbirka mora delovati, kot si dejal, konsistentno, harmonično, ne kakofonično. Zato zmeraj premislim notranjo arhitektoniko zbirke, pesmi morajo biti vsaj na zunaj podobne posode, a napolnjene z različno vsebino. Ja, pa tudi naslovljene morajo biti, pri meni so naslovi tako pesmi kot knjig praviloma enobesedni, najbrž tudi emblematični: Arka kot Noetova barka, Tajmir kot sekundarni »labrador«, sicer ruski polotok, Balta kot sekira, Tanin kot nekaj grenkega, sicer barvilo in grenka čreslovina, Lakmus kot indikator let, Pristave kot »salaši« …
Pri pisanju posamičnih pesmi si izjemno strog do sebe, strog v smislu omejitev: od zbirke Arka (1987) dalje so tvoje zbirke sestavljene iz pesmi z enakim številom verzov, pesmi, ki se neredko poslužijo rime ali asonance in ki zdaj bolj strogo, drugič spet bolj ohlapno sledijo metričnim shemam. Kaj ti takšno omejevanje prinese, omogoči? Sam na primer vidim to, da se pesnik pri pisanju omeji, kot enega ključnih momentov pesništva – šele s tem, ko se omejimo, lahko prestopimo, prebijemo mejo, ki smo si jo postavili … In še, kako pri tebi nastajajo pesmi in kdaj veš, da je pesem končana?
Čeprav najbrž na zunaj ne izgledam tako, sem v poeziji resda strog. Kot sem že povedal, imam rad, če so pesmi enakih posod, torej zunanje oblike, ki pa te lahko tudi zameji, a te hkrati disciplinira. Pesniške posode ne čutim kot oklepa, kratko malo mi pesem steče po tej shemi, podobno kot so Prešernu ali Jesihu soneti, zato ne čutim potrebe, da bi to mejo siloma prestopil. Če jo že, se pač odločim za drugo pesniško formo. Seveda mora pesem tudi zazveneti, zato sem zelo vesel, če se mi posreči kakšna asonanca, bolj pa gradim na notranjem ritmu. Ja, pa še nekaj: pesem se mi ne konča takrat, ko z verzi napolnim njeno silhueto, namreč takrat, ko mi zazveni. Ko si oddahnem. To pa je najbrž že na meji nezavednega. In seveda užitka, kakršnega bi ob branju privoščil tudi vsakemu mojemu bralcu.
Ob tem, da pišeš poezijo, pišeš tudi prozo in kritiko. Kako pristopaš k pisanju pesmi in kako k pisanju zgodb? Na splošno velja, da je pisanje pesmi bolj stvar lenobnih, zasanjanih duš, medtem ko je pisanje proze domena garačev … In še vprašanje v zvezi s kritiko: na kakšen način se tvoje kritiško pisanje, torej premislek o delu drugih avtorjev, vključuje v tvoje pesniško ustvarjanje?
Po vokaciji sem namreč pesnik, zato daljših proznih zvrsti ne zmorem. Napisal sem en roman Goreči sneg (1998), ki se mi je povsem ponesrečil, ker sem preveč hlastal in se posluževal pesniške naracije. Se mi pa je posrečil kratki roman Nebo nad Ženavljami (1992), ki je izšel, seveda predrugačen, z naslovom Lebdeča prikazen/Lebdejča prilika (2014), romanček o pristanku belgijskih stratosfercev v goričkih Ženavljah pred več kot osemdesetimi leti, o čemer se je takrat razpisalo vso slovensko pa tudi tuje časopisje. Kratka proza me silno vleče, za mano je nekaj kratkoproznih zbirk (Obrekovanje Kreča, Ptičje mleko, Talon, Pobeglo morje, Žensko sedlo …), ki pa jih ne dajem v isto skodelico tehtnice kot poezijo. Najbrž bom ostal zapisan, če sploh bom, v slovenskem literarnem prostoru le kot pesnik, kar je tudi prav. Res je, poezija nastaja bolj impulzivno, za prozo pa potrebuješ trdo rit in seveda načrt, ki ni v domeni stanovanjske hiše, temveč urbanistiki mesta.
In za konec: moje kritiško pisanje raje imenujem kot osebne zapis(k)e o knjigah, predvsem o pesniških zbirkah, vzamem pa seveda v roke le tiste knjige, ki me pozitivno vznemirijo.
Si urednik pri reviji Sodobnost in tako prihajaš v stik s sprotno pesniško produkcijo v Sloveniji. Kako vidiš današnjo slovensko poezijo? Kaj te v njej nagovarja in kaj ji manjka (če ji kaj manjka)? Pred leti se je veliko govorilo o t.i. urbani poeziji – v to debato si tudi dejavno vključil – ki se jo je postavljalo kot nekaj posebnega napram siceršnji »ruralni« (?) poeziji. Kako ti vidiš ta primer in kako vidiš podobne delitve v poeziji na sploh (delitve na moško in žensko poezijo, tradicionalno in modernistično ter kasneje na modernistično in postmodernistično poezijo …)?
Po eni strani me veseli, po drugi pa žalosti, da smo namreč, če smem uporabiti krilatico, nekakšen »narod pesnikov«. Skoraj vsak dan, kar vem nekajkratni žirant za pesniške nagrade, izide po ena pesniška zbirka. Poplava zbirk je kot gozd, v katerem ne vidiš dreves. Ni namreč več sita kot v mojih mladih pesniških letih, vsakdo, ki ima vsaj petsto evrov v žepu, si že lahko privošči knjigo. Ki pa praviloma ostaja neopažena, kar seveda ustvarjalca najbolj prizadeva. Ne bom našteval vseh pesnikov, ki so brez dvoma kvalitetni, ker bi brez dvoma kakšnega iz površnosti izpustil, prepričan pa sem, da naša poezija hodi v korak s svetovno. Poezija je samo dobra ali slaba, zato ni treba učenih kritiških kanonov, zgolj samo dober nos. Kot pri kuhanju. Prav tako je neprimerno predalčkanje na žensko ali moško pisanje, na gejevsko kot heteroseksualno, zame ni niti ruralne niti urbane poezije, kaj šele mlade ali stare; manjka pa predvsem mladi slovenski poeziji ščepec več avtopoetičnosti in slovenskosti, seveda ne na račun domačijskosti, saj se preveč spogleduje z globalnimi trendi, kar jo dela disperzivno in nervozno.
Za tvoje zgodnje pesništvo so značilni bolj temačni resnobni toni, z zbirko Tajmir (1991) pa v tvoje pisanje vstopita poudarjena erotika na eni in satira na drugi strani. Naslednji premik pride z zbirko Balta (2001), kjer štirivrstično kitico, značilno za tvoje do tedanje pesmi, nadomesti pesem, pisana v stolpcu. Kako si sam videl, doživel ta dva premika v svojem pisanju? In še, kakšno je tvoje videnje razmerja med obliko in vsebino v poeziji? Ko sedeš k pisanju, kaj je tisto, kar te bolj vznemirja: »kaj« ali »kako«?
Predvsem notranji glas, notranji narek, ki je nastal na osnovi zunanjega dražljaja, se pravi, drobnih anekdotičnih slik ali prilik, ki jih morda drug ne opazi. Kajti moje pesmi so miniature, kadriranje realnosti, ki me je kakorkoli vznemirila, pa naj bo to šminka na kavni skodelici, nuna na biciklu ali velik plastični Buda v neki celovški izložbi z napisom I love Kärtner. Nekoč so me posrkali izginuli svetovi, prekmurski kraji, ki so kratkomalo poniknili v srednjem veku (Deuecher), zdaj upesnjujem, kar vidim, kar me ali navdihuje ali nadleguje ali mi kratko malo ne da spati. Po značaju sploh nisem introvertiran, zadrt ali vzkipljiv človek, rad pripovedujem šale, tudi neslane in vulgarne, saj se zavedam, da prav humor in smeh ne razbijata le predsodkov, temveč odkrivata neponarejeno podobo sveta. Na živce mi namreč gredo predvsem ljudje, ki skušajo biti vsevedni učitelji pravega življenja. In kaj je sploh pravo življenje? Vinko Möderndorfer je zapisal, da je bistvo in smisel življenja, da mine. In v mojih pesmih skušam zapisati minljivo predvsem tako, da bo vsaj čim dlje minevalo. Nič več kot to.
Za zdaj tvoja zadnja pesniška zbirka Pristave (2014) pomeni zame enega od vrhuncev tvojega dosedanjega pesništva; v njej je kar nekaj antologijskih pesmi, kot je na primer pesem Krap, v kateri v »komaj« desetih verzih zaobjameš celo življenje. V svojih pesmih vseskozi težiš k redkobesednosti. Je pesem, kot je nekoč rekel Dane Zajc, tista oblika, ki z najmanj besed pove največ?
Tudi sam menim, da so moje Pristave eden od vrhuncev mojega pisanja, kar so potrdili tudi dosedanji kritiški odzivi. Vesel bom, če bo kakšna pesem ostala v zavesti ali spominu bralca, še bolj pa, če je med platnicami res kakšna antologijska. Sam namreč dobro veš, seveda kot pesnik, da se v antologijah ponavadi znajdejo pesmi, na katere nekako ne računaš. Tudi urednik pesniške antologije, pa naj bo to pesnik Peter Kolšek ali nepesnika Janko Kos ali Tine Hribar, ima svoje uredniške kriterije in predvsem svoj, če smem tako reči, svoj subjektivni okus. Ja, tisti deček, ki drži krapa nad glavo v prej omenjeni pesmi, je zrasel v kljukca pod ženskim krilom, zvonom ljubimke in rodníce, pod katerim skušam ubežati tako rajnkim kot še živim. To, da skušam s čim manj besedami povedati največ, pa je najbrž staro prekletstvo poezije, ki naj bi bila še najbližje matrici molitev in urokov.
Pogovarjal se je Peter Semolič
Piše tudi radijske igre, knjižne ocene in eseje, je uvrščen v številne antologije, njegove pesmi pa so bile prevedene v številne jezike.
Dobitnik nagrade Prešernovega sklada (2005) za zbirko »Lakmus« ter Čaše nesmrtnosti (2007), večkrat nominiran tudi za Veronikino in Jenkovo nagrado.
- Milan Vincetič: Heloise - 4. 1. 2016
- Pogovor z Milanom Vincetičem - 31. 7. 2015
- Milan Vincetič: Jacinta - 20. 7. 2015