V zadnji pesmi iz zbirke Ujeti vodo med prsti (2013) Beležka o avtorju citiraš Emila Ciorana: »Vse pokrajine tega sveta zamenjam za pokrajino svojega otroštva.« V kolikšni meri te otroštvo določa kot pesnika, pisatelja? Kakšno je bilo tvoje otroštvo in kaj ti pomeni danes?
Zanimivo vprašanje. Pesem je ena izmed zadnjih iz tiste zbirke, napisana nekega februarskega dopoldneva, snežilo je nad Ljubljano, midva z Goranom Jankovićem, urednikom zbirke, pa sva sedela pred vrati KUD–a France Prešeren v Trnovem, pila vroč čaj, on je še kadil – in ker se mu je mudilo z izdajo, je predlagal, da za konec zbirke, namesto njegove uredniške »beležke o avtorju«, to napišem kar sam, v obliki pesmi ali nekaj podobnega. Tam, na tisti mizici, sem potem to pesem zapisal, ne vem, če se je kaj potem še spreminjala. Doma sem – za nameček dodal še eno poemo, Sneži nad Titanom; ta je bila res zadnja napisana za to zbirko. In je dodatna slika tistega februarskega sneženja nad Ljubljano in vzdušja. Tako nekako nastajajo moje pesmi, vsaj en del, posebej te iz omenjene zbirke. V teh sem se prepustil otroškemu čudenju sveta, preprostosti, spontanosti … vsemu tistemu, kar je dano otroški duši. V misli Emila Ciorana najdem sorodnost občutenja nekega otroškega časa, ki je morda tako idealiziran bolj zaradi nebogljenosti našega spomina – kar tudi dodaja Cioran – kot zaradi česa drugega. Seveda otroštvo človeka zaznamuje, se mu vtisne v tisto mehko glino odraščajoče psihe, in tega se človek nikdar ne znebi; to so njegovi lastni hieroglifi vtisnjeni v dušo, dobro se jih je zavedati in poznati, in če jih je človek pozabil, se bo prej kot slej soočil z njihovim dešifriranjem. In se ob tem začudil, kaj vse nosi s seboj iz otroštva. Carl Gustav Jung to pove v enem stavku: Otrok je oče človeku. V tem smislu otroštvo definira tudi človeka kot umetnika. Kot nosim nevidni nahrbtnik napolnjen s svojo »zgodbo« vedno s seboj, kamorkoli že grem, tudi na konec sveta, pred seboj ne morem pobegniti, takšen je odnos med človekom in njegovim otroštvom. Henning Mankell, nedavno preminuli švedski pisatelj kriminalk, je to dobro opisal: Njegov idol je fantič na sliki, ki visi na steni njegove sobe – on pri dvanajstih letih. Ko se mu je zdelo, da je vse mogoče, ko je verjel v domišljijo in imel pogum, da prepleza vsako goro. V bistvu sem bil kot otrok na enakem, tudi jaz sem verjel v vse mogoče, imel domišljijo, bil pogumen in prepričan, da bom letel z raketo med zvezdami … Domišljijo in pogum, da jo ubesedim, še vedno premorem. Tudi sončne pokrajine otroštva so še vedno v meni, osvetljujejo mi tudi kakšne noči vsakdanjega časa, če se izrazim pesniško. To so mehanizmi za preživetje, vsak človek bi jih moral imeti. Tisti, ki izgubi del otroškosti v sebi, čeprav je lahko osvojil pol sveta, je na izgubi. Del sebe je izgubil. Sam sem sebe že kot otrok videl kot ustvarjalca zgodb, podobnim tistim, ki sem jih takrat prebiral. Enako velja za mladostniški čas, ko sem se srečal z literaturo in avtorji, ki so me za vedno zaznamovali kot pisatelja in tudi človeka, seveda.
Stara pesem iz že omenjene zbirke se začne z verzom: »Pri sedemnajstih sem napisal nekaj pesmi …« Kakšno je bilo tvoje prvo srečanje s poezijo? Kdaj in zakaj si segel po peresu z namenom, da napišeš pesem?
Fantje pri sedemnajstih običajno ne pišejo pesmi – ali pač. Jaz sem bil vedno bolj pripovedovalec zgodb, tudi v poemski obliki, in po nekaj proznih poskusih kratkih zgodb (za takratni Politikin Zabavnik) sem se srečal s poezijo z velikim imenom: Verlaine, Baudelaire, Rimbaud, Majakovski, Kosovel itd., ki me je navdušila. In ker je to bil čas mojega intenzivnega raziskovanja sveta na različnih področjih, tudi druga polovica sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na nek način v družbi nasploh, v svetu in tudi pri nas, prevladoval optimizem, vojna v Vietnamu se je končala, v Afganistanu se pa še ni začela, meje so bile odprte, tako za ljudi kot za pretok idej in tudi kulture, od glasbe in knjig, takratna Jugoslavija je bila velik kulturni prostor, iz katerega je bilo mogoče zajemati, če si bil vsaj malo radoveden. Jaz sem bil. Že takrat sem kupoval knjige in nekatere odlične revije z juga (Start, Duga), ki so bile okno v svet, tudi v literaturo in sodobno glasbo. Slovenija takih revij, kljub nekaterim poskusom, ni imela. In tu je bila še televizija, glasba – naj omenim samo skupino Buldožer in njihov legendarni album Pljuni istini v oči. Vse to vrvenje ni šlo mimo mene, imel sem pa tudi krog sošolcev s ptujske gimnazije, ki smo si bili podobni. En sošolec je prav tako pisal pesmi – in presenečenje – prav letos mi je povedal, da si je nekaj mojih pesmi, ki sem mu jih takrat izročil v branje, spravil in jih še vedno hrani. Ha! Torej niso vse izgubljene. Niso pa to bile neke ljubezenske pesmi, pravzaprav sem že takrat pisal angažirano literaturo, tudi v stilu pljuni istini v oči. Videl sem, da se da zapisati pesem tudi tako, enostavno, s sodobno temo, zezatorsko … To mi je še danes blizu.
Kateri pesniki in pesnice so najbolj zaznamovali tvoje pesniške začetke in na kakšen način so jih zaznamovali ter po katerih pesnikih in pesnicah sežeš najraje danes in zakaj?
Prva srečanja z velikimi pesniki sem omenil že zgoraj, morda me je še najbolj navdušil Srečko Kosovel z Integrali, potem Vladimir Majakovski s svojo revolucionarnim pristopom, tudi glede oblike pesmi. Zanimalo me pa je tudi eksperimentiranje v stilu konkretne poezije … Po tistem času sem v pisanju pesmi mrknil in le občasno spremljal novodobne avtorje, tako pri nas kot zunaj. Andrej Brvar mi je bil blizu, govoril je s pesniško govorico in vsebinami, s katerimi sem se lahko poistovetil. Pa Ervin Fritz, ki mi je približal Bertolda Brechta, h kateremu se še danes vračam. Prijetno presenečenje je zame bilo srečanje s pesniško zbirko Janeza Ramoveša, Striptiz. Namesto Kim Basinger. Po naključju mi je prišla v roke in enega urednika, avtoriteto na veliki domači založbi (ki sem ga poznal), sem v svojem navdušenju prepričeval, naj vendar to vzame v roke, naj prebere – naj … Ostalo je zgodovina, se reče. Ostale domače avtorje, pesnice in pesnike, danes še kar spremljam kolikor morem, bolj po pregledu, kaj izdajajo založbe, ki so mi blizu in kjer vem, kaj lahko pričakujem. Pesniška produkcija je izjemna, ustvarjalna potentnost je močna, umetniška sicer manj. A všeč mi je to vrvenje, naj ljudje pišejo, naj cveti tisoč cvetov, nekaj izmed njih bo v svoji lepoti vendarle izstopilo iz množice. Razžarjene trave Tatjane Soldo bodo vedno žarele, čeprav nje že dolgo več ni med nami. Enako velja za igrivega Iva Volariča Feota. V poeziji iščem nove pristope, pesnike in pesnice, ki si upajo – karkoli že. Takšna je Aleksandra Jelušič, ki me s svojim pesniškim prvencem Z jezikom ti pišem pesem izjemno presenetila z zrelim pesniškim jezikom in tudi angažiranostjo; spominja me na Tatjano Gromaćo, hrvaško sodobno pesnico. Enako velja za Mileno Marković, srbsko pesnico, pa seveda Marka Tomaša, Mile Stojića, Admirja Mahića itd. Avtorji, ki spadajo v moj krog branja, katerih knjige vedno znova jemljem v roke pa so še Gary Snyder (Pesmi z želvjega otoka), pesmi Raymonda Carverja, ter seveda Charles Bukowski. Čeprav je pri nas znan po izdajah njegove proze, je bil v veliko večji meri pesnik. In to kakšen! Enako kot Carver, mi je tudi on blizu tako v prozi kot v poemah, zgodbah našega življenja. Kjer se bralec ne sprašuje, kaj je pesnik hotel povedati. Poleg teh avtorjev pa negujem bližnji odnos s staro kitajsko liriko med njimi sta Li Tai Po (Li Bai) in Wang Wei, katerih odmev je tudi najti v moji zbirki Ujeti vodo med prsti. Sodobni kitajski pesnik Lo Fu spada v njihov krog. To seveda ni vse, tu so še drugi, recimo stari dobri Francois Villon, …
Poleg tega, da pišeš poezijo, pišeš tudi prozo in literaturo za otroke. Ustaviva se za hip pri slednji. Kako pristopaš k pisanju za odrasle in pisanju za otroke? Kakšno vlogo, če se navežem na prvo vprašanje, pri pisanju literature za otroke igrajo spomini na tvoje lastno otroštvo? Ali se mora pisec otroške literature vživeti v otroka ali je dovolj, da ga zanima – kot pravi nekje Svetlana Makarovič – žanr pisanja, na primer pravljica?
Posebnih razlik v pisanju za otroke in za odrasle ne zaznavam, energija in motivi so si enaki, v obeh primerih je pomembna zgodba – enkrat za otroškega bralca, drugič odraslega. In kot se v prozi za odrasle – recimo v romanu – vživim v glavne junake, v globino njihove psihe, iščem vzroke njihovih dejanj, se enako vživim v otroški svet, svet kjer je vse mogoče. Nisem programski pisec, receptov ne poznam, čeprav sem napisal tudi že pravljico Recept za pravljico, ha–ha. Pri otroški prozi je seveda dopustna (in hudo zaželena) domišljija, veliko domišljije, sprostiti je treba vse zapornice; pri prozi za odrasle je večja le izrazna svoboda – stil, izrazoslovje itd. Pri otroški prozi pazim na čistost jezika, čeprav je moja pripoved običajno sodobna; moje pravljice so pravljice sodobnega časa, recimo. Zasledujejo tisto, kar sem kot otrok zasledoval sam: domišljijo brez omejevanja, zabavnost, pogum pri odkrivanju novih, domišljijskih, svetov. Brez tega so – vsaj zame – zgodbe za otroka preveč vsakdanje, prozaične. Opažam, da je kvaliteta te proze v zadnjih letih precej upadla, vanjo vdira očitna edukativnost, moraliziranje, posiljena atraktivnost itd. In hudo pomanjkanje domišljije. In če se otroku ne pomaga odpirati vrat v svet domišljije, jih spodbujati v samostojno kreativnost v igri ali v čemerkoli že, če se jim prinese vse na pladnju, skupaj z navodili, kako naj se igrajo – takšni bodo tudi kot odrasle osebnosti. Takšna proza za otroke je bolj kratkotrajne veljave. Lahko še vzdrži za kakšno otroško revijo, a na daljši rok in za obstojnost v knjigi ji zmanjka umetniške moči – čeprav papir in knjige očitno prenesejo vse. Zato so mi blizu avtorji, kjer so v njihovih zgodbah ognjemeti domišljije.
Poezija in proza imata zanimivo zgodovino medsebojnega zbliževanja in razhajanja. Če je sredi dvajsetega stoletja Octavio Paz ugotavljal, da se je takratna proza zelo približala poeziji, lahko danes ugotovimo, da se poezija, vsaj sodobna slovenska poezija, zelo približuje prozi. Kako ti vidiš razmerje med poezijo in prozo in kako doživljaš razliko (ali podobnost) med njima, ko sedeš k pisanju?
Če je tako, očitno spadam v ta trend, čeprav takega občutka nisem imel. Vedno sem bil oddaljen od mainstreama v domači literaturi, tudi v poeziji. Pisal sem vedno v nekih svojih pesniških risih, veliko eskapad iz tega ni bilo; še poeme iz zbirke Ujeti vodo med prsti spadajo v ta ris zgodb v poemah. Zanimivo, zdaj se je mainstream približal meni, lepo. (nasmeh) Imam tekste, ki so mejni, lahko se berejo kot proza ali kot poezija. Nekateri so bili celo napisani kot proza, a sem jih pozneje, brez veliko spreminjanja pretvoril v poemo. Ali obratno. Mislim pa, da je sedanji trend v domačem pesništvu, ki se približuje prozi le odmev na tisto, kar se je dogajalo že pred desetletjem ali več v poetičnih praksah zunaj slovenskega literarnega prostora. Že pogled na neke pesnice ali pesnike s področja bivše Jugoslavije, ki so danes mednarodne pesniške zvezde, nas lahko prepriča, da je to že znana zgodba. Zame je zadeva razumljiva, tudi poezija mora imeti neko oporno točko v bralni publiki, nekakšno vstopno točko, ki je vsem lahko skupni imenovalec. Ne pišemo poezije (ali literature na sploh) samo zase ali za ozek krog pesnikov ali pesnic, vedno je to sredstvo širše komunikacije, dialoga z več bralci.
Tvoja prva pesniška zbirka Paris at night (2010) je zbirka pesmi, ki na družbeno kritičen način upesnjujejo usode različnih oseb, likov, medtem ko so pesmi v naslednji, Ujeti vodo med prsti, veliko bolj lirične, osebne, v tretji, Slovenske pisarije (2014), se v tvojo poezijo vrne poudarjeno kritična ost, ki pa je zdaj nadgrajena z ironijo. Tri zbirke, ki jih druži prepoznaven slog ali glas, ki pa se med seboj vendarle precej razlikujejo. Kako sam občutiš razliko med njimi? Kako pri tebi nastane zbirka pesmi? V Slovenskih pisarijah najdem pesmi, katerih nastanek sega pred izid tvojega prvenca …
Zbirke sem tematsko oblikoval, v vsaki združil pesmi na način, da zbirka diha z enim glasom, da je uglašena na enak stil. Zato so nekatere tudi starejše, a spadajo v zadnjo zbirko. Sicer je še en razlog, zakaj prihaja do tega, da je zadnja zbirka v enem delu iz pesmi, ki imajo bolj zgodnji datum nastanka, ki pa je izven moje moči. Založništvo, seveda. Rokopis je pač čakal nekoliko dlje na založbi, v tem času so ga prehiteli kasnejši. Nič hudega, tiste »zgodnje« poeme niso kot sezonska zelenjava in so vzdržale. Sicer pa pesmi nastajajo v valovih in so tudi zato običajno uglašene na isti način. Tako je bilo z vsako mojo zbirko, tudi s sedanjo, ki je že na eni založbi. Nadaljujem v stilu, ki mi je znan, pljuni istini v oči.
In kako pri tebi nastane pesem. V pesmi Ko pride pesem iz Ujeti vodo med prsti zapišeš: »Pesem pride in gre / nenajavljena …« …
V bistvu ta pesem pove vse. Večina pesmi nastane tako. S seboj imam vedno beležko, kamor si zapišem idejo, osnovno misel, par besed – kar zadostuje za kasneje, da si jo prikličem v spomin. Če nič ne zabeležim – včasih tudi enostavno odide … Pesmi (zametek osnovne finte okrog katere se zberejo besede) so res stvar nečesa, kar se pojavi kar tako, iznenada. Seveda, če je človek pripravljen, zna zaznavati vse to, videti tisto, kar pač mnogi drugi ne vidijo. Prav, tako pač je. Zato tudi vsak ni ustvarjalec, tvorec nečesa, kar prej še ni obstajalo, recimo. Čeprav se mi včasih zazdi, da je vse že bilo napisano in da ne odkrivamo nič novega na tem svetu. Človek je še vedno isti homo sapiens, čeprav so minila že tisočletja in tisočletja od takrat, ko je prvič začel ob udarcih na deblo prepevati pesem o tem, kako je uplenil divjad – ali našel mrhovino, recimo. Psihološka konstitucija človeka in odnosi v človeški vrsti se niso veliko spreminjali, le tehnologija okrog nas. Zdaj imamo pač mobilne telefone, internet in še kaj, v Prešernovem času bi ta intervju potekal drugače – a le v tehničnem smislu.
Po poklicu si sodnik. Predvidevam, da se kot sodnik srečuješ tudi z res težkimi človeškimi usodami. V kolikšni meri tvoj poklic vpliva na tvoje pisanje in če vpliva, na kakšen način vpliva?
Vpliva. Če bi delal v kakšnem drugem poklicu, kjer bi ne imel stika s toliko ljudmi in usodami, ki so jih pripeljale v navzkriž z zakoni, bi si še celo lahko domišljal, da je življenje lepo, da živimo skoraj v najboljšem svetu izmed vseh možnih svetov – povedano ironično, po Voltairu. Pa ni tako. Kot okrajni sodnik se pač ukvarjam z majhnimi prestopniki, a vzorci so si podobni. Življenja niti ljudi ne idealiziram, niti ne obsojam povprek tistih, ki so padli. Pogosto se zgodi, da so pahnjeni v to, da si za svojo nesrečo niso sami krivi. Kot da gre za princip grške tragedije. Če človek izgubi službo, ostane brez denarja in zdrsne na rob, enako družina, se začnejo prepiri, vmes je seveda še pijača, nato se začnejo reševati zadeve na znan slovenski način, z nasiljem v družini, nastradajo najšibkejši, otroci, ženske … Stara zgodba. Obravnavam tudi mladoletne storilce prekrškov, in po vseh teh letih dela ne potrebujem visokoletečih razglabljanj, kje je vzrok, da mularija zdrsne preko roba in se začne zatekati v nasilje, drogo itd. Razbiti zakoni so ena izmed glavnih generatorjev le–tega. To je eno področje mojega dela, kjer se srečujem z mizerijo vsakdanjega življenja. Drug primer je ta: V izvršilnem postopku sodišče prodaja hišo, na kateri je hipoteka banke; v njej živi razvezana mati z dvema otrokoma, s plačo 600 evrov, eden otrok je trajno invaliden, kredit, ki ga terja banka pa je vzel bivši mož za svojo podjetniško avanturo, ki se je končala v bankrotu. Žena je zanj bila porok, zastavila je svojo hiško. Banke ne zanima, kako živi in kako bo družina preživela, hoče svoj denar, četudi bodo končali na cesti. To naj rešujejo socialne službe, država … In to je ista banka, ki je pred nekaj leti skoraj z lopato metala novodobnim bogatašem (zdaj že propadlimi) milijone, brez kakšnih velikih zavarovanj tveganja, skoraj na lepe oči (in dobre veze), in ki jo je država pred bankrotom rešila z milijardami pomoči. Veliki lopovi ne bodo vrnili niti centa, to nam je jasno, a na malih ljudeh je treba trenirati družbeno disciplino. No, ta absurd človeku mora odpret oči, da se zave, da tu nekaj ni v redu. Iz odmevov takšnih in drugačnih zgodb življenja tudi nastaja del moje literature, tudi poezija.
Živiš v Novi Gorici. Kakšno je tamkajšnje literarno življenje? Ali obstajajo kakšne povezave med slovenskimi literati in italijanskimi literati? In še, kako vidiš razmerje med centrom, Ljubljano, in periferijo, Nova Gorica?
Mi smo provinca. Gospodarska, politična in tudi kulturna. V Novo Gorico sem prišel pred tremi desetletji, po končanem študiju v Ljubljani, in takrat je to mesto bilo perspektivno, živahno … mesto z dobrimi napovedi za prihodnost. Od vsega je sedaj edina perspektivna vremenska napoved, vreme na Goriškem je v primerjavi z ostalo Slovenijo veliko prijaznejše. (nasmeh). In to je vse. Gospodarsko razsulo, ki se je zgodilo v 90. letih je mesto in tudi precejšnji del Goriške opustošilo, zraven so prispevali tudi nesposobni lokalni liderji, ljudje brez vizij, ki so pristali na vodilnih položajih le na podlagi načela »ta je naš«. Prodajali so takrat meglo in prodajajo jo danes. Mesto pa propada, postaja predmestje nekega mesta, ki pa ga tudi ni. Nakupovalni centri se odpirajo, kaj več pa ne; knjižnico in teater je mesto imelo že od prej, sedaj sta le v novih, lepših zgradbah. Mladi, ki grejo študirat v Ljubljano ali kam drugam, nimajo razloga, da bi se po končanem študiju vračali nazaj – razen na nedeljska kosila s starši, recimo. Na govejo juho z rezanci. To je naša perspektiva. Posledično je kulturna zgodba enaka tej splošni. Goriška nima založbe vredno omembe, revija Primorska srečanja je propadla zaradi nesposobnosti upravljalcev revije in ne zaradi krize. Kdor hoče kaj objaviti, družboslovnega ali literarnega, mora iskati svoj prostor kje drugje. Pred nekaj leti smo domači ljubitelji literature ustanovili literarno umetniško društvo Govorica, to je svetla točka na tem področju. Italijanskih literatov ne poznam, oni ne poznajo nas. Meja med kulturama je še vedno prevelika, vsaj tako si to razlagam. Domači literati nastopamo v domačem okolju, tudi čez mejo, med zamejskimi Slovenci, letos nas je nekaj odšlo na turnejo v Banja Luko, k tamkajšnjim Slovencem, potomcem izseljencev – beguncev pred fašizmom med obema vojnama. Literarni nastopi imajo dober obisk, to je znak, da si ljudje želijo srečanja s pesniki ali pisatelji. Vsaka moja predstavitev knjige večinoma zapolni prireditveno dvorano v goriški knjižnici, glede tega se ne morem pritoževati. Ni pa pokritja medijev, tudi nobenega lokalnega politika ni zraven. Zakaj? To je stvar kulture oziroma percepcije kulture posameznega človeka. Jurij Paljk, zamejski pesnik in pisatelj, je v časopisu Novi glas, katerega urednik je sicer, imel rubriko z naslovom: Kaj še počnem tukaj? – kot se je spraševal angleški potopisec Bruce Chatwin, ko se je znašel v samotah Patagonije – in kot se še lahko tudi drugi sprašujemo. V tej slovenski »Patagoniji«, pokrajini na meji. Tako ali drugače. Prestolnica je – čeprav nas z njo povezuje avtocesta – daleč, predaleč, zanjo smo provinca, v bistvu res ena Patagonija. Ljubljana in z njo politična, gospodarska, kulturna in še kakšna druga oblast, vsi centri moči so koncentrirani tam, in v provinco jim seže pogled, tem oblastnikom, le tako daleč, kot seže pogled z ljubljanskega gradu ob meglenem oblačnem dnevu. Torej le do obrobja ljubljanske kotline. To velja tudi za kulturniško oblast, centre, kjer se delijo denarji za takšne ali drugačne projekte, programe, turneje, izdaje, nagrade, štipendije ipd. Človek mora biti v risu »naših«, potem bo deležen vseh blagodati in privilegijev, ki grejo pač »našim«. Kolegom pisateljem in pisateljicam, seveda, rad postavljam vprašanje: Če je naša literatura res tako hudo umetniško potentna, kar nam sicer dokazujejo ne vem kakšne nagrade, ki si jih delijo kulturniški krogi in gospoda po Ljubljani v imenu cele slovenske nacije, ki je zraven le za publiko, da vzdihuje oh in ah ter zaploska, kje je potem ta naša slavna slovenska literatura v tujini, na kakšnih knjižnih policah jo naj iščem, kje so – razen hudo redkih izjem – ti naši slavni, ne vem kolikokrat nagrajeni pesniki in pisatelji, tvorci del z ne vem kakšno presežno vrednostjo, ki pa kljub vsej teži nagrad, pohval in kritik ne zmorejo prestopiti domačega kulturnega prostora, tega varnega zavetja, kjer jim je že vnaprej zagotovljena pohvala, nagrada, štipendija ali do nebeških višin segajoča kritika? Še na področje bivše Juge slovenska literatura (pustimo tistih nekaj izjem, tistih recipročnih izdaj, ti meni, jaz tebi) se ne more preriniti, kaj šele kam dlje. In kaj jaz še počnem tukaj? Pišem, ker pišem iz preprostega razloga, iz tiste želje in hrepenenja za pisanjem, pripovedovanjem zgodb in ustvarjanjem nečesa novega, kar sem prinesel s seboj še iz otroških in mladostniških let. Še imam pogum fantiča iz osmih let ali dvanajstih, da zmorem preplezati goro (ne ravno vsake, tudi to vem), in da je vse mogoče.
V ironični, najbrž tudi samoironični pesmi O vzgoji pesnika, objavljeni na Poiesis, pišeš, da je s pesnikom treba »že na začetku razčistiti, kako in kaj, kje mu je mesto …«. Kdo ali kaj je po tvoje pesnik? Kakšno mesto ima ali naj bi imel v današnji družbi?
Pesnik postaja okras, skoraj nepotrebni strošek te družbe in njene provincialne mentalitete, ki nam vlada v celi državi, ne samo zunaj, na periferiji; ne loči se med sedmo kitico Prešernove Zdravljice in Avsenakovo Golico. Vse je ful mega, vse je špon, vse je tako OK. To mi deli. Pesnika (ali umetnika na sploh) je treba imeti na špagi, pokazat mu svoje mesto, zdresirat ga, da bo priden, da ne bo lajal in bo gospodarju vedno ustrežljivo mahal z repom. Potem bo dobil svoj pasji bonbonček. Mizerija. Družba, ki ne vlaga v kulturo, ne vlaga v svojo prihodnost. Šoping centri in slovenske »mehiške« nadaljevanke nam ne bodo zagotavljale naše slovenske identitete v tej globalni svetovni vasi. Niti patrie, pilatusi ali pakt NATO. Nihče namesto nas se ne bo za to trudil. Če parafraziram anekdoto o Winstonu Churchillu, ki je na zahtevo po zmanjšanju proračuna za kulturo med 2. svetovno vojno, v korist vojski, odgovoril: Če ne za našo kulturo, za kaj se potem borimo? – lahko ponovim enako: Če nimamo svoje kulture, svoje identitete, jezika – zakaj sem sploh še tukaj? Zaradi lepega vremena?
Pogovarjal se je Peter Semolič
Foto (c) DK