Najnovejše objave

Pogovor z Milanom Deklevo

Tvoja prva pesniška zbirka Mushi mushi (1971) je hkrati prva zbirka haikujev na slovenskem. Zame je haiku zelo specifična pesniška oblika, že kar čisto poseben pesniški žanr, ki ga – priznam – ne razumem najbolje. Kaj te je pritegnilo pri haikuju in ali imaš občutek, da izkušnja haikuja odmeva tudi v tvojem kasnejšem pesništvu?

Ha, ha, saj ni kaj razumeti. Mene je oblika pritegnila s skrajno sežetostjo izraza. V sedemnajstih zlogih se morajo oglasiti zemlja, nebo in človek. Pri haikuju je pomembneje tisto, kar je zamolčano, kar iz pesmi zeva kot odsotnost izrečenega. Haiku je najbrž res postal žanr, dodajva popularen, množični žanr. Mogoče to ni slabo, če ga obravnavamo kot pesniško etudo, slabo pa je, če ima vsak začetnik svoj izdelek za vrhunsko umetnino.

Vprašanje, ki se mu ne da izogniti, je vprašanje o pesniških začetkih, o prvem stiku s poezijo, kje, kdaj in kako te je prvič nagovorila ter kdaj in zakaj si zapisal svoje prve verze?

Skrb za jezik me spremlja iz otroštva: moja starša, stric in drugi sorodniki so prišli iz Trsta in so slovenščino znali spoštovati. Starša sta mi poezijo brala in me, ko sem v osnovni šoli pokazal smisel za jezikovno izražanje, spodbujala k pisanju. Prve objavljene pesmi sem napisal v šestem in sedmem razredu.

Mladost si preživljal v šestdesetih letih minulega stoletja, v katerih osrednje mesto zavzema leto študentskih revolucij 1968, ki je – kolikor vem – pomembno zaznamovalo tudi tvoje pesništvo in mišljenje. Kako si doživljal to leto, ga mislil, kako ga vidiš in misliš danes? In še, če primerjaš takratni in današnji čas z vidika pesništva, v čem sta si podobna in v čem se razlikujeta?

Ja, leta okrog 1970 (študentski nemiri so se pri nas razpasli z zamudo) so bila leta hlastanja po spontanosti in svobodomiselnem (včasih pišmeuhovskem) ravnanju, prava sreča za generacijo odraščajočih. Če se omejim samo na literaturo: morda v naši književnosti še nikoli ni bilo takšne pestrosti in raznolikosti, ki je segala od mistike do reizma, od konstrukcije do hepeninga, od lirizma do profanosti in ludizma. Naša generacija se je ulegla v mehko, lepo postlano posteljo, ki so jo pripravili sodelavci Revije in Odra 57, perspektivaši, OHO-jevci, Kovič, Zajc, Strniša, Taufer, Smole, Kovačič, Zupan, Rožanc, Menart, Šalamun, Zagoričnik, Plamen in številni drugi težko kategorniki. Treba je bilo samo razpeti krila in poleteti nad močvirja ideologije in avtoritarizma. Marsikdo si je pri tem osmodil peruti in kmalu štrbunknil v blato koristoljubja, drugi s trmasto sledili klicu sladkosti in odgovornosti, ki so si jo naprtili z eksistencialističnim individualizmom.

Matevž Kos v spremni besedi k tvojim izbranim pesmim Sledi božjih šapic, izšle so v knjižni zbirki Kondor leta 2007, piše o pomembnosti Dušana Pirjevca in njegove misli za tvoje pesniško in tudi prozno ustvarjanje. Na kakšen način te je zaznamovalo srečanje z njim in v kolikšni meri je njegova misel o pesništvu po tvoje aktualna še danes, za današnje pesnike?

O tem, kako pomemben je bil zame Pirjevec, morda najzgovornejše priča roman Oko v zraku. Dušan Pirjevec je bil karizmatičen učitelj, ki je od nas zahteval premislek in temeljit razsvetljenski dvom do sveta in dejanj. Njegov znameniti revolucionarni obrat nam je prihranil marsikateri napačni korak ali prehitro spogledovanje z novimi heroji in odrešitelji. Kar se tiče poezije, je vedno branil njeno avtonomijo in skrivnostno moč, ki se jo je znanost lahko le dotaknila. Imel je dar za izvirno, starogrško dialektično razmišljanje, za razčlenjevanje in sintetiziranje premis. Pirjevčevo zaupanje poeziji, ki jo je umestil v križišče človeške ukleščenosti med absurd in smisel, ni zastaralo in je danes še aktualnejše kot pred skoraj pol stoletja.

Naj se za hip pomudim pri odnosu poezija – proza. Kako doživljaš pisanje pesmi in kako pisanje proze, pri čemer s prozo mislim na kratke zgodbe in romane? Torej kako pristopiš k pisanju pesmi in pisanju zgodbe?

Zelo površen in hiter odgovor: poezija je izbris subjekta v svetu, proza je izris subjekta v svetu. Poezija govori o kozmični celovitosti v stapljanju časa, proza o postopni gradnji univerzuma, ki rase skozi spoznanja, dejanja in doživetja posameznika.

Si tudi glasbenik, skladatelj in pianist. Kako vidiš odnos med poezijo in glasbo ter na kakšen način vključuješ glasbo v svoje pesniško delo? Josif Brodski je nekoč dejal, da je glasba najboljša učiteljica kompozicije pesmi …

Glasba je gibajoča se arhitektura čustev, zato nas vedno uči, kako živeti v sožitju, harmoniji s časom in ne v borbi, uporu ali nasprotovanju času. Bitka s časom, v kolikor ga ne čutimo in razumemo kot neskončno bistvo minljivosti, je vnaprej izgubljena. Kam se v sovražnosti do časa izteče življenje?

V pesniški zbirki Panični človek (1990) v tvojo poezijo vstopi persona, starogrški filozof Anaksimander. Iz lastne izkušnje vem, da mi je uporaba persone odprla pesniške registre, ki sem jih do takrat le slutil. Zakaj si se ti odločil za rabo persone? Kaj ti raba persone omogoča? Po kakšnem »ključu« izbereš določeno persono?

Ja, kar razumem tvojo izkušnjo. Le z glasom predsokratiškega modreca Anaksimandra sem lahko začutil bližino grške misli, neponovljive zarje Evrope, ki zna izpeti otroško čudenje. V čem je to čudenje? V doživetju lepote kot resnice, pa naj si bo ta resnica za človeka še tako boleča in negotova.

V pesmi Anaksimandrova opazka iz omenjene zbirke zapišeš: »Ako me lastne misli ne pripeljejo nikamor, / berem tuje, ki me odvedejo tja, kamor nočem.« To so besede, v katerih je zame upesnjeno bistvo pesništva, pesem – tuja in svoja – me mora odpeljati tja, »kamor nočem« …

Točno tako. In še nekaj sem hotel reči: v resnici težko berem svoje pesmi, pravi užitek pa najdem v poeziji drugih pesnikov. Vodijo me tja, kamor si sam ne bi upal, in to je odrešitev. Kako grozno bi bilo vrtenje duše, ujete v večno vračanje istega. Pogum, to je doživljanje drugega in drugih, drugačnega in drugačnih.

V svoji poeziji si zamenjal lepo število oblik, od haikuja in »izreka« do soneta in pesnitve. Od kod ta želja, potreba po menjavanju oblik? In še, kaj te prej premami k pisanju pesmi: oblika ali vsebina? Ali sploh obstaja v poeziji razlika med obliko in vsebino?

Pri izbiri oblike ne gre za programski ali razumski načrt. Zdi se mi, da občutje, trenutno stanje duše, že vsebuje določeno pesniško govorico. Vem, da s to mislijo nadaljujem tradicijo inspiracije, navdiha, vendar je tako. Govorica v smislu starogrškega logosa je, kot sem že večkrat dejal, močnejša od avtorja. Govorica je zvenenje sveta, ki se v sedanjosti dogodka oglasi iz prisluškujočega telesa. V zasnutku pesmi torej ni vsebine in oblike, ampak napetost, nabreklost neznanskosti, ki se izlije v besede.

Si pesnik, pisatelj, dramatik in scenarist, glasbenik, pisec besedil za popevke, pisec otroške literature, esejist, prevajalec … Žal obseg intervjuja ne dopušča, da bi zajela vanj vse tvoje ustvarjanje. Zato bi se ob zadnjem vprašanju dotaknil le tvoje esejistike, saj si tudi eden najbolj prodornih premišljevalcev o pesništvu pri nas. Kaj te vodi v pisanje esejev in kaj pri pisanju esejev? In čisto za konec naj te vprašam še z naslovom enega tvojih esejev: »Čemu rapsodi v ekscentričnem svetu?«

Rad preizkušam najrazličnejše erotične položaje, ki mi jih ponuja jezik. Esej je zame točno tisto, kar izvirno pomeni: poizkus spregovoriti o stvareh, ki me vznemirjajo. Poizkus nujno mora ostati nedorečen, nerazrešen, ne more ponuditi dokončnega odgovora ali odpraviti določenega problema: v bistvu gre za neke vrste sintropijo zavedanja. Besede v svojih povezavah nase vežejo nove in nove skrivnosti in širijo obzorje človekove sladke izgubljenosti v brezkončnem svetu. Bolj ko je svet ekscentričen, brez sidrišča, oporišča in središča, bolj razigrani postajajo rapsodi.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Milan Dekleva

Milan Dekleva

Pesnik, prozaist in esejist Milan Dekleva se je rodil 17. 10. 1946 v Ljubljani. Diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Univerzi v Ljubljani. Bil je urednik študentske Tribune, Radia Študent, poučeval je glasbo, bil novinar Dnevnika in urednik knjižne priloge Svet v knjigah. Do upokojitve je urejal Otroške in mladinske programe na Televiziji Slovenija. Nekoč član glasbene skupine Salamander, komponist scenske glasbe, navdušen igralec ragbija in vaterpola. Piše tudi poezijo in prozo za otroke, TV-scenarije ter literarno in glasbeno publicistiko. Prevaja iz angleščine in italijanščine. Za svoje pesniško, esejistično in prozaistično delo je prejel najpomembnejše nacionalne nagrade. Avtor okrog dvajsetih pesniških zbirk, petih romanov, dveh knjig kratke proze in treh knjig esejev.
Milan Dekleva
O Milan Dekleva (3 Člankov)
Pesnik, prozaist in esejist Milan Dekleva se je rodil 17. 10. 1946 v Ljubljani. Diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Univerzi v Ljubljani. Bil je urednik študentske Tribune, Radia Študent, poučeval je glasbo, bil novinar Dnevnika in urednik knjižne priloge Svet v knjigah. Do upokojitve je urejal Otroške in mladinske programe na Televiziji Slovenija. Nekoč član glasbene skupine Salamander, komponist scenske glasbe, navdušen igralec ragbija in vaterpola. Piše tudi poezijo in prozo za otroke, TV-scenarije ter literarno in glasbeno publicistiko. Prevaja iz angleščine in italijanščine. Za svoje pesniško, esejistično in prozaistično delo je prejel najpomembnejše nacionalne nagrade. Avtor okrog dvajsetih pesniških zbirk, petih romanov, dveh knjig kratke proze in treh knjig esejev.