Pesek se zažira v od hoje ranjene noge
in žgoče sije v tvoje velike črne oči,
ko prestrašen držiš očeta za roko.
Oziraš se za hišami, ki izginjajo v daljavi
kot črne preluknjane gmote.
Strah se zažira v še včeraj pogumne može
in noč te zasidra v premajhen čoln –
nič več se ne bojiš
in za črto, ki loči morje od vse bolj temnega neba –
je dan, nov dan …
Prepoln čoln.
Nevihta, ki poteši žejo.
Razpoka v čolnu,
voda vdira vanj …
»Izgubil sem očetovo roko, mamin varni objem je
potonil z ribami v globino.
Mraz, kriki in noč, ki postane nikogaršnji trenutek.
Valovi …«
»Ničesar več ne moreš izgubiti,«
šepetajo zrna peska na obali
in voda izpere še zadnjo kitico pesmi.
Katja Kuštrin se je rodila leta 1981 v Ljubljani, kjer tudi živi. Piše poezijo, prozo, publicistiko in prevaja. Je avtorica bloga "Metamorfoza", soavtorica pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovna članica Kulturno umetniškega društva Poiesis.
Latest posts by Katja Kuštrin (see all)
- Katja Kuštrin: Idila - 21. 9. 2023
- 100 verzov – šesti večer - 30. 9. 2019
- 100 verzov – četrti večer - 5. 11. 2018