Najnovejše objave

Pogovor z Markom Kravosom

V eseju Med intimnim zakotjem in popotniškim tveganjem, objavljenem na Poiesis, spregovoriš o beguncih, ki v zadnjem času trkajo na vrata Evrope in zapišeš: »Ker se spet zavem, da sem se tudi sam nekoč tak rodil, brez imena, daleč v tujem kraju (dobesedno v Montecalvu v Irpiniji, na apeninskem grebenu, v zasilni, opuščeni kočuri na robu mesteca, izdolbenega v vulkanski kamen!« Na kakšen način te je, tebe in tvoje pisanje, zaznamovalo rojstvo v begunstvu? Kako se spominjaš svojega otroštva in kaj ti otroštvo predstavlja kot pesniku?

Moji niso bili na begu, ampak na prisilnem bivanju: ljudje tam so našo družino gledali s simpatijo: če se jih država boji, so si mislili, so gotovo silno pomembni! V meni je odtlej ostalo vodilo, da si pomemben, če si, kar si. Vsaj v lastnih očeh. Starša pa sta mi naročala, da je z vsemi, še tako zoprnimi ljudmi treba živeti. Da nasilje rojeva nasilje, da se je treba vživljati v drugega drugačnika, da je treba bližnikom nuditi od svojega, če si gost ali gostitelj. Zaupati v ljudi in dvomiti o oblastnikih. Oče si je pomagal s krojaško obrtjo in s svojim tenorjem, rad je prepeval – in zato so ga krajani v zaledju Neaplja imeli kot za nekakšno ptico pevko … Še v knjigo o veljavnih možeh v Montecalvu je prišel!

Kje, kdaj in zakaj si posegel po peresu, da bi napisal svojo prvo pesem? Kateri pesniki in pesnice so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?

Na tržaških šolah so se tiskale Literarne vaje, v Dijaškem domu pa je visel literarni stenčas tam so moji vrstniki objavljali toliko puhlic in žlobodre, da se mi je jezik slovenski zasmilil. Odgovornost do jezika in besede je sprožila veselje do čudežne igre, ko iz starih glasov in pomenov nastane čisto nov, oseben izdelek. Rasel pa sem ob ljudeh, ki sem ob njih odgajal gredico besed: oče in mama, učiteljica Amalija Čok, na nižji srednji šoli slavist Ivan Šavli, na gimnaziji Alojz Rebula in Pavle Merku: predvsem z njim in v njegovi družbi sem pridobival na krvni »gostoti« in samozavesti. Malo pozneje, od let univerzitetnega študija v Ljubljani in kasneje pa mi je veliko pomenilo druženje s Cirilom Kosmačem in Slavkom Mihalićem, Fulviom Tomizzo …

V pesmi Krompir na srcu iz istoimenske pesniške zbirke, ki je izšla leta 1996, berem verze: »Vse te stvari so že v malem prstu zgodovine / vzorne, velike. Pa od tega se svet ne vrti, / svet ima drugačne kroglične ležaje.//« Kakšni in kateri so ti kroglični ležaji? Ali je med njimi tudi pesništvo? Kaj je zate poezija in kako sam vidiš razmerje med zgodovino in poezijo?

Verzi so iz pesmi Krompir na srcu, ki se končuje z verzom: »Ah, domovina, rad bi ti rekel krompir.« In ta krompir/domovina je res lahko jezik, umetnost: dom za zasebnost, tlakovana pot za v svet in skrinja z izročilom.

Prihajaš iz zamejstva, iz Trsta. Kako doživljaš razmerje med Slovenijo in zamejstvom? Dobro poznaš tudi italijansko in slovensko pesniško in literarno prizorišče – v čem sta si podobna in v čem se razlikujeta?

Ne prihajam ali prehajam meja, ampak živim kot dvoživka, v slovenski mlaki in v italijanskem slepem črevu: in se kot dvoživka imenitno počutim: na splošno je družba tu in tam ena neizživeta ovčja čreda, ki se pusti voditi psom in pastirjem. Včasih na te moje ljube sodobnike vplivajo že muhe in obadi – mediji, včasih pa kaka huda ura od bog ve kje: npr. terorizem in begunci ta čas, predlanskim pa ptičja ali prašičja kuga, pred tem borzni potres. Ljudstvo, ne glede na tak ali drugačen meket/jezik, ne glede na državno prokrostovo posteljo, se pač mora nečesa bati. Le tako se stisne skupaj in ga je mogoče zagnati sem ali tja. Seveda lahko čreda marsikaj pomendra, je nasilna in nepreračunljiva. Temu navkljub pa ne bi mogel brez občutka za čredno skupnost, ker sem pod svojim runom tudi sam – čredni človek. Sestavni del zemljanskega ljudstva, naroda in soseske. Predvsem slednja pa nima ločevalnih potez, kvečjemu kak ločilni atribut, kakršna sta jezik in kulturna tradicija. To, da ima sosed drugačno do-ločilo jezika in kulture, ti omogoča, da se prav zaveš svojega obraza, svoje svojine.

Primorska regija z zamejstvom pripada mediteranskemu kulturnemu krogu, medtem ko osrednja Slovenija v večji ali manjši meri pripada srednjeevropskemu kulturnemu krogu. Tomaž Šalamun je nekoč rekel zase, da je predvsem pesnik Mediterana. Kako sam vidiš svoje pesništvo s tega vidika? Ko berem tvoje pesmi, zaznavam v njih humornost in neko »posebno svetlobo« ter barvitost, lastnosti, ki morda niso najbolj značilne za slovensko poezijo …

Izpisujem to, kar je v meni. Trst je bil izhod na morje za ves srednjeevropski prostor – in je še danes vezan na to zaledje, iz njega črpa kri in smisel. Za Podonavje in Balkan pa je bil pristaniško ustje za morjà široko cesto, za na apeninski polotok, za prekomorske dežele sreče, tako za Lepo Vido kot za ladijske tovore. Osrednjo Slovenijo imam rad, ker je drugačna, a tudi, ker ji lahko sam iz svoje posebnosti kaj ponudim. Zaradi imena in južnega rodnega obzorja izvoru seveda iščejo učeni rojaki v mojem lepopisju vižo »Marko skače, Marko skače…«. Ma mi ni prav, da me zaradi tega kak božji človek (v literaturi) ne jemlje tako z resne plati, kolikor je specifične eksistencialne teže v mojih vrsticah. Res imam veliko ljubeznivih pesmic pa otroških zgodbic, ob tem pa kar zajetno bero pripovednih pesnitev: med njimi Jazonovo sled in Pesmi desetnice. Moj ustvarjalni credo pa se sklicuje na ravnotežje in preplet vseh sestavin, čutnih in duhovnih, kar jih doživljamo ljudje. Skratka, rad hodim po dveh nogah, po epskih stópicah in toplokrvnih poskočnicah. No, to je  tudi v literarni tradiciji Primorske. Kot je v našem koncu tudi izrazitejši stik meščanskega svetovljanstva in podeželske, vaške svojeglavosti. Izrazit plodni stik te dvojnosti je npr. v Kosovelu.

Si dvojezičen. Ali si kdaj pomislil, da bi pisal pesmi tudi v italijanščini in če ne, zakaj ne? Kako doživljaš razmerje med jezikom in pesništvom? Nekateri pesniki ju enačijo, spet drugi poezijo vidijo kot jezik za sebe …

Nisem dvojezičen: kožo (hm, runo) imam slovensko. Pri pisanju mi je jezik ne samo sredstvo, ampak tudi snov, iz katere je dobršen del moje identitete. Iz jezika moram kar največ iztisniti. Imperativ kratkega časa, ki mi je odmerjen, in gospodarnosti, da znotraj njega ustvarjalno živim in ga prenavljam, mi ne omogočata takega cepljenja. Seveda je moje leposlovje tudi ograda, da nas Slovence ne raznese veter v brezimnost. Upam, da bo tudi z mojim početjem slovenščina komu še v slast in streha nad glavo. Ali pa – manj patetično rečeno – radič z jajci.

In kako vidiš pri pesmi razliko med obliko in vsebino? Kaj ti je pomembnejše pri pisanju: »kaj« ali »kako« … Kako pravzaprav pri tebi nastane pesem? In kako pri tebi nastane pesniška zbirka? Tvoje zbirke so izjemno skrbno grajene, neredko so pesmi v njih razvrščene v cikle, ali sedeš k pisanju pesmi tudi že z neko mislijo na celoto?

Človek-pesnik ribari v nezavednem. Kar ujame, pa je treba urediti v organsko celoto, če naj bo dojemljivo in dražljivo tudi za koga drugega. Organska celota pa pomeni soodvisnost tako površine/forme kot drobovja/vsebine. Površina je pri človeku npr. koža, ki je pravcati organ. Kot drobovje imamo srce in jetra, pljuča in žolč, pa tudi možgane in spolne pritikline. Nimam pa pojma, če je jezik v ustih štet v površino ali v drobovino človeškega bitja. – Sam s sabo sem precej razmršena pojava (menda so krivi časi), vsaj v knjigah naj bom urejen. – Ko se spravim k pisanju, se lepo uredim, oblečem svežo srajco, odberem lep papir … Ko se potem izpišem, sem prepoten, razkuštran, rahlo smrdim, papir pa je ves pokracljan. Zgleda da sta se red in duh/aroma iz mene preselila v stvar, ki sem jo v nekakšnem porodnem transu izlegel!

Tvoja prva samostojna pesniška zbirka Pesem je izšla leta 1969, v pesmi Izjava iz zbirke Trikotno jadro (1972) pa si zapisal: »Sem član in podpornik / zahodne civilizacije / in izjavljam, da sem nekam nemiren. // Rad bi se odselil.//«. Kako iz časovne razdalje več kot štiridesetih let vidiš svoje takratno pisanje in v čem sta si takratni čas in današnji čas podobna in v čem se razlikujeta še posebej z ozirom na našo kulturo, civilizacijo in tudi mesto pesnika in pesništva v njej?

Civilizacija vedno – pošteno cvili! V času mojih prvih zbirk je nad nami strahovala hladna vojna, v novem tisočletju pa podhlajeni, premraženi osebki tavajo iščoč vrzel v brezdušni železni zavesi, s katero se ograjuje finančna in politična elita. Nekoč ideološki bloki, zdaj ravnodušnost in globalizacija lažnih vrednosti.  Smisel poezije, pravljice, fantazije, igre je v odporu proti lažni, presežni moči manipulatorske civilizacije. Za naravno pravo in sočutje z naravo torej! Proti vladavinam samooklicanih prebrisancev – osamosvojiteljev, ki sejejo strah in vsakršno nasilje.

Si pesnik, prozaist, pisec za otroke in prevajalec. Kot prevajalec si med drugim prevajal rezijanska pesnika Renata Quaglio in Silvano Paletti in, če se ne motim, si prevajal tudi italijanske pesnike, ki pišejo v furlanščini. Zakaj in kako si se odločil prav za te pesnike?

Upam, da s temi iskrami iz mikro jezikovnih svetov in nepriznanih človeških utripanj širim prostor res publice poeticae. Gre za ustvarjalce, ki  jim je bolj za bivanjsko osmišljenost v svojem ekosistemu kot pa za pozornost »širše« ali »intelektualne, strokovne« javnosti. In pravkar sem do obisti predelal svoj prevod Mojega Krasa tržaškega iredentista Scipia Slataperja, prvi je nastal pred 28 leti, ob zdajšnji 100 obletnici smrti avtorja ga je dvojezično (!) objavila tržaška italijanska založba Beit. Zagrizel sem se vanj – z malce hudobije: ker je pisatelj najprej literarno, potem pa celo na soški fronti osvajal naš Kras – in to 15 let pred Kosovelom – sem ga zdaj tako poslovenil, da ga je silno lepo brati v slovenščini, ki je sveža, pravkaršnji kruh, bolj hrustljav seveda kakor s tržaško italijanščino obarvani izvirnik izpred 100 let.

Sredi osemdesetih let sem napisal svoje prve »prave« pesmi in imel sem neko nejasno željo, da bi jih objavil pri Založništvu tržaškega tiska. Morda se je ta želja porodila iz moje rodbinske zgodovine – stari starši po očetovi strani so bili s Krasa. Najbrž se ne spomniš, da sem ti svoj rokopis poslal. Rokopis si sicer zavrnil, toda odgovoril si mi s poglobljeno in za moje nadaljnje pesnikovanje tudi zelo pomembno recenzijo. Če povzamem po spominu (recenzija mi žal ni dostopna), si mi napisal, da naj se bolj osredinim na »zgodbo« in manj na jezik, ki je bil v takratnih mojih pesmih res zelo abstrakten. Kaj sam iščeš v poeziji drugih pesnikov in pesnic? Kaj je tisto v njih, kar te nagovori? In še, kakšen nasvet bi dal mlademu pesniku ali pesnici danes, ko se soočamo z zanimivim pojavom: da ogromno ljudi piše poezijo, le malo pa jih poezijo tudi bere …

Me veseli, da najin prvi stik ni rodil kake zamere. Kot urednik založbe in kot stanovski tovariš sem se skušal vedno ravnati po principu, da je z ustvarjalnimi osebki bogato okolje najboljše poživilo za lastno ustvarjanje. Da je vsak od nas najboljši skupek narojenega, možnega in izumnega (da ne rečemo presežnega). Rad preberem kaj dobrega, kar izcimijo drugi, nekako oddahnem si: viš, si rečem, tega ne bo treba v potu svojega srca napisati tebi, ker je že napisano; saj je imenitno tudi samo použivati kruh iz iste moke, pač drugače vmesen, v drugi peči zapečen! – Mladim, novim besednicam/-kom pa bi rekel le, naj si poiščejo čim bolj naravno lego, po hrbtenici lastnega jaza, naj bodo sproščeni in pristni, radoživi. Manj pridni in delavni pri klepànju verzov, bolj pa z odprtimi očmi, ušesi in srcem – do ljudi in žuborenja v svetu. Naj ne modrujejo ali googlajo, naj raje kot nejeverni Tomaž v tradicijo in civilizacijo vsak dan sproti vtaknejo svoj prst! Dvoumno rečeno, in naj tako ostane.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Marko Kravos

Marko Kravos

Marko Kravos (1943), tržaški pesnik. Diplomiral iz slavistike, 23 let vodil založniško hišo v Trstu, dve akademski leti predaval in vodil slovenistiko na Univerzi v Trstu, potem samostojni ustvarjalec poezije, proze za odrasle in otroke, radijskih iger, esejistike. Prevaja iz italijanščine, hrvaščine /srbščine, španščine in narečnih književnosti. Je član Društva slovenskih pisateljev in mednarodne pisateljske organizacije PEN; v letih 1996-2000 je bil predsednik Slovenskega centra PEN, ta čas član upravnega odbora DSP. Živi in ustvarja v Trstu
Izšlo je 24 njegovih pesniških zbirk, nekatere so v tujem prevodu ali večjezične. Objavlja prozo za odrasle in mladino, izšlo je 18 knjižnih objav; piše tudi esejistiko, radijske igre.
Njegova dela so objavljena v preko 20 jezikih.
Prejel je nagrado Prešernovega sklada, italijansko vsedržavno nagrado Astrolabio d'oro v Pisi, nagrado Calabria, nagrado Scritture di Frontiera v Trstu.
Prva samostojna pesniška zbirka, »Pesem«, je izšla leta 1969. V letu 2013 so izšle zbirke: »Impulsi di coppia – Parni zagon«, (bibliofilska izdaja, Il girasole, Catania na Siciliji); »Sol na jezik – Sale sulla lingua« (ZTT-EST, Trst), »V kamen, v vodo« (izbor poezije, MK Ljubljana) in otroška dramatika pod naslovom »Sedem mičnih, jezičnih, junaških«, (Knjižna zadruga, Ljubljana).
Obsežnejši izbori poezije: »Sredi zemlje Sredozemlje«, izbor Tone Pavček, 1993; »Potrkaj na žaro«, epske pesnitve, spremni esej Boris Paternu 2001; »Ljube/zenske«, miniaturka, 2003; »V kamen, v vodo«, spremni esej Peter Kolšek, 2013.

Foto (c) Kajetan Kravos
Marko Kravos

Objave avtorja Marko Kravos ( poglej vse)

O Marko Kravos (3 Člankov)
<p>Marko Kravos (1943), tržaški pesnik. Diplomiral iz slavistike, 23 let vodil založniško hišo v Trstu, dve akademski leti predaval in vodil slovenistiko na Univerzi v Trstu, potem samostojni ustvarjalec poezije, proze za odrasle in otroke, radijskih iger, esejistike. Prevaja iz italijanščine, hrvaščine /srbščine, španščine in narečnih književnosti. Je član Društva slovenskih pisateljev in mednarodne pisateljske organizacije PEN; v letih 1996-2000 je bil predsednik Slovenskega centra PEN, ta čas član upravnega odbora DSP. Živi in ustvarja v Trstu<br /> Izšlo je 24 njegovih pesniških zbirk, nekatere so v tujem prevodu ali večjezične. Objavlja prozo za odrasle in mladino, izšlo je 18 knjižnih objav; piše tudi esejistiko, radijske igre.<br /> Njegova dela so objavljena v preko 20 jezikih.<br /> Prejel je nagrado Prešernovega sklada, italijansko vsedržavno nagrado Astrolabio d’oro v Pisi, nagrado Calabria, nagrado Scritture di Frontiera v Trstu.<br /> Prva samostojna pesniška zbirka, »Pesem«, je izšla leta 1969. V letu 2013 so izšle zbirke: »Impulsi di coppia – Parni zagon«, (bibliofilska izdaja, Il girasole, Catania na Siciliji); »Sol na jezik – Sale sulla lingua« (ZTT-EST, Trst), »V kamen, v vodo« (izbor poezije, MK Ljubljana) in otroška dramatika pod naslovom »Sedem mičnih, jezičnih, junaških«, (Knjižna zadruga, Ljubljana).<br /> Obsežnejši izbori poezije: »Sredi zemlje Sredozemlje«, izbor Tone Pavček, 1993; »Potrkaj na žaro«, epske pesnitve, spremni esej Boris Paternu 2001; »Ljube/zenske«, miniaturka, 2003; »V kamen, v vodo«, spremni esej Peter Kolšek, 2013.</p> <p>Foto (c) Kajetan Kravos</p>