Najnovejše objave

Marko Kravos

Sandro Pecchiari: Panta rhei os potamòs

kameleon ves pisan od poljan in ustja v lagodnem izteku zaliv se danes predaja obarvanim oblakom nad sabo. sokol vzleta, se vzpenja.   v nezanesljivo jesensko biserovino vpletam davne bajne like, mite in vsakodnevne vesti, zasežem spotoma sosedov časopis, obstanem, obstrmim, ko vse hiti in teče.   in preko lista ugledam kako mi Penelopa nasuva v dlan zvesto ujetost, od katere moj obsedeni um zbesni, njen pa trden kot oljka.   razpletava zbrano kar sva napletla, bojazen s [preberite več]

27. 6. 2016

Roberto Nassi: Jesenska izkušnja

Dekle, ki v slikah upodablja liste, da je primerek živi za preproščino? V resnici jo v temi tesnoba daje in v sanjah jo morita kri in sperma.   Še sam nekoč sem skušal upesniti te liste. Od takrat se glas mi v grlu je presušil, čeprav sem človek, ki si kar, za mirno spanje, s sanjami postreže.   Izráziti tresljaje, ki pri drevesu zganejo glasilke, je lažje kot zadeti list, ko pordečì v jesenskem ženskem mesečnem perilu.   (Roka, kite v roki se te oklenejo.)   [preberite več]

8. 2. 2016

Pogovor z Markom Kravosom

V eseju Med intimnim zakotjem in popotniškim tveganjem, objavljenem na Poiesis, spregovoriš o beguncih, ki v zadnjem času trkajo na vrata Evrope in zapišeš: »Ker se spet zavem, da sem se tudi sam nekoč tak rodil, brez imena, daleč v tujem kraju (dobesedno v Montecalvu v Irpiniji, na apeninskem grebenu, v zasilni, opuščeni kočuri na robu mesteca, izdolbenega v vulkanski kamen!« Na kakšen način te je, tebe in tvoje pisanje, zaznamovalo rojstvo v begunstvu? Kako se spominjaš svojega [preberite več]

17. 1. 2016

Marko Kravos: ***

Temeljni, samotežni kamen, stojnik brez pridevka, vezave, nagiba.   Od tu do zvezd vodi pajkova nit, zanimiv podaljšek, nihalo, struna.   Adamovo jabolko: glas kot sadež v grlu. Skratka, upor in oda. In stišje, zatišje. [preberite več]

14. 10. 2015

Marko Kravos: Med intimnim zakotjem in popotniškim tveganjem

Na planetu Zemlja smo vsi popotniki. V osebnem življenju smo na potovanju skozi obdobja rasti – in minevanja, v družbenem pa sredi toka zgodovine: kjer tudi doživljamo vzpone in padce: rojstnemu studencu se odmikamo, kak slovenski zgodovinski preboj je vse bolj za nami, primika pa se ustje v brezbrežno morje. Navzdol gre – v vsakem smislu! – in pri tem človek ni lahkega srca. Potovanje na splavu iz lastne kože: Nič hudega, in vse prej kot dolgčas, saj je na bregovih kaj videti, [preberite več]

3. 10. 2015