Najnovejše objave

Pogovor z Jano Putrle Srdić

Pred kratkim ti je izšla nova pesniška zbirka To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje. Kakšni so tvoji občutki ob izidu nove zbirke? To je tvoja tretja pesniška zbirka, se občutki kaj razlikujejo od občutkov ob prvencu? 

Na nek način je še vedno enako, nimam toliko knjig, da bi se že navadila izdajanja. Tik pred izidom se je veselim in vsi se kar najbolj trudimo z vsebino, popravki, korekturami in oblikovanjem – ki je tokrat bolj posebno, saj sta sodelovala umetnika Saša Spačal in Zoran Srdić Janežič. Ko dobim natisnjeno knjigo v roke, sem vedno razočarana, obide me občutek »Is that all there is to a book?« kot v komadu PJ Harvey. Potem jo dam na stran in jo ignoriram. Potem opazujem reakcije nanjo. Skratka, nič kaj uravnovešenih občutkov nimam in sploh ne samo veselja. Imam pa rada argumentirano kritiko, ki sem je bila letos deležna med drugim na večeru Pesnice o pesnicah. Kritični bralci mi vedno pomagajo lastno pisanje videti iz perspektive, na katero nisem niti pomislila. Novo pri tej knjigi je, da je del Hroščev lani že izšel v ameriški knjigi, ki je odprla marsikatera vrata: jeseni jo bom predstavljala v Londonu, Kanadi in New Yorku.

Obstajajo pesniki, ki pišejo pesmi in pesniki, ki pišejo knjige pesmi. Tako je menda Gregor Strniša najprej naredil načrt knjige, šele potem pa se je lotil pisanja. Kako pri tebi nastane pesem, kako nastane zbirka? 

Včasih se veliko govori o tem, kako je zbirka strukturirana, vnaprej oblikovana in premišljena. Kot bralki mi to ni posebno pomembno, skoraj vedno najdem pesmi, ki se zdijo res dobre in jih je malo ali dele pesmi, ki me prevzamejo. Ko gledam nazaj … Field Guide Roberta Hassa ima jasno temo, tudi Poker Tomaža Šalamuna je stukturiran. To je lepo, če naletiš na tematsko enotno, tekoče branje. Ampak še vedno mi največ pomenijo posamezne pesmi. Hrošči so bili napisani večinoma v dveh letih. Ponekod se vidi, da je ena pesem nastala takoj za drugo, še posebej v 5. in 6. delu, ki se navezuje na naravo in tehnologijo. Ko sem pisala, sem veliko brala različne tekste, ne le poezijo, tudi sodobno filozofijo, ekološke, sociološke tekste. Vse to je v knjigi, četudi le bežno omenjeno v enem verzu. Pesmi sem na koncu sprintala in jih razstavila po tleh. Združila sem jih po temah v 7 sklopov. Knjiga se zaključi s hollywoodskim zenom, se pravi z bolj osamljenimi in reduciranimi podobami, proti koncu poskušam branje umiriti.

Zbirko zaključi pesem Sous les pavés, la plage, v kateri berem verze: »Ne bomo grebli / granitnih kock / iz tal in jih metali v policaje kot študenti / v Parizu. Mnogo nežnejši smo.« Se ti zdi, da bi se morali danes pesniki spet bolj politično, družbeno angažirati? Zavzeti tisto mesto v družbi, ki so ga nekoč že imeli (na primer Aragon v Franciji, pri nas Kocbek)? 

Ta pesem je v mojih mislih ironična. Zaključi se z »mivka nam polzi med prsti / kot čas / kot spomin« kar namiguje na neko družbeno nevpetost, nerazumevanje in nezavedanje zgodovine, skratka nevednost mladih ljudi, med katere sem vključila tudi sebe. Pesem izpostavlja lahkotno jemanje stvarnosti brez zavedanja, kaj se pravzaprav dogaja. Ne gre za napačna stališča, ampak za pomanjkanje stališč in angažiranosti. Vendar se to danes spreminja, mladi so med sabo zelo različni, verjetno bodo postali veliko bolj družbeno zavedni, okoliščine jih bodo prisilile v to.

Družbeno angažiran je lahko človek s svojimi dejanji, je pa res, da se morajo spremembe zgoditi tudi v simbolnem, torej v govorici. Če živiš spremembo, ti stara ideologija v jeziku sama od sebe postane odveč. Veliko poezije je nemogoče meščanske, neizživete, brez stika s spremembami, ki jih živimo, brez revolucionarnega naboja, brez miselnega naboja, skratka, veliko poezije je slabe. In ravno sedaj, ko se zdi (morda ravno ta) poezija brez pomena za naše razmere, lahko postane poezija novo orodje, ki ga vsi potrebujemo, ko iščemo načine, kako graditi na novo, razmišljati drugače. Tu je poezija kot sama vidim ravno toliko aktualna kot po Žižkovem mnenju filozofija.

Poezija v tem trenutku potrebuje bralca, ker kritiki in strokovnjaki niso dovolj. Ne bi govorila o njej kot angažirani, ljubši mi je izraz subverzivna – kar je itak nevarno za vsako oblast. Ravno zadnjič sem brala ogrožene izjave nekega politika o tem, kako naj bi umetnost spoštovala državo. Družbene spremembe so lahko jasno vidne v jeziku in včasih je jezik pred njimi. Južnoafriška belka Ingrid Jonker se verjetno ni spraševala, ali naj piše angažirano. Enostavno je pisala kar je živela in živela je sredi krivic in neenakosti. Ni mi blizu poezija, ki služi zlaganju lepih besed ali umikanju v »lepoto« umetnosti. Dobra umetnost nastaja iz gole potrebe po izrazu, poezija iz muke ubesediti tisto kar pred ubeseditvijo ne obstaja. Tu gre zares, za dokaz o obstoju, tudi lastnem.

Zdi se mi tudi, da tvoja zbirka na novo artikulira Hoelderlinovo vprašanje čemu pesniki v ubožnem času, le da se zdaj glasi, čemu in kako sploh biti pesnik v času mnogoterih resničnosti … 

Med mnogoterimi realnostmi danes živimo predvsem v vizualni in to ne v sferi umetnosti. Bombandirani smo s podobami, na internetu ali na cesti. Veliko časa porabimo za izbiranje, katere informacije naj bi prišle do nas in preveč se ukvarjamo s tistimi, ki v ničemer ne prispevajo k boljšemu razumevanju sveta in sebe. Osebno ne vidim problema v tem, da se meja med realnim in virtualnim topi. Vse je resnično. Problematičen je ta vmesni čas, ko se ne znajdemo v tehnologiji in novih svetovih, ki so nam na voljo. Obstaja potencial za nanotehnologijo, za tehnologijo znotraj telesa, za razširjeno življenje v virtuali – a katere možnosti se bodo polno udejanile, še ne vemo. Medtem pa imamo težavo soočiti se z androidom ali dejstvom, da so lahko fotografije bolj povedne od potovanja. Da nekaterih stvari ni potrebno doživeti »na lastni koži«, medtem ko druge lahko doživimo samo v virtuali. Svet se močno spreminja, ali ni to vznemirljivo? Želela sem si napisat knjigo v duhu teh možnosti, kljub težavam, s katerimi se kot družba soočamo.

Glede mesta poezije v vsem tem nimam popolnega odgovora, vendar sem prepričana, da bo aktualna, dokler se bomo sporazumevali z besedami. Že res, da je danes čas oblikovalcev, fotografov, CGja, razširjene resničnosti (augmented reality) itd., še vedno pa komuniciramo z besedami. In kot ne bo izginila filozofija, ker nam je danes kot posameznikom še manj jasno, kdo smo, ne bo izginila poezija. Samo veliko več energije je potrebno, da vzameš v roke knjigo in začneš osmišljati prebrano. Ampak branje pušča globje posledice kot komercialna vizualna kultura. Branje daje nek vpogled v mnogoterost miselnih in realnih svetov. Pogled ven iz sebe.

V tvoji poeziji pomembno mesto zavzema telo, ki pa ni nikoli samo narava, ampak je vedno družbeno, kulturno pogojeno. »Zvečer bom oblekla novo kožo /…/ ni me stala malo …,« si zapisala v zbirki Lahko se zgodi karkoli. V novi zbirki še radikaliziraš razmerje med naravo in kulturo in postaviš pod vprašaj utečeno pojmovanje, da je naše vedenje stvar kulture, telo pa stvar narave … 

Telo nas določi v družbi. Če se rodi temnopolta ženska v Afriki, jo bodo vzgajali na določen način. Če bo potem prestopila na drugo celino, v višji sloj, bo s svojim telesom vedno izstopala, označevala nekaj simbolno vnaprej opredeljenega. Nihče ni nepopisan list papirja, enakopraven v tem svetu.

Vendar se moja knjiga ne ukvarja toliko s tem, kot razmišljam o zlivanju tehnologije z naravo. To je enostavno vpisano v današnji duh časa. Na primer nanobitja, ki so na naslovnici knjige in so umetno zdizajnirana, bi imela lahko v telesu (ali zunanjem okolju) neko funkcijo, kot je prenašanje kisika v krvi. To ni tehnologija, ki je podaljšek telesa, umetna roka ali slušni aparat, tehnologija je postala integrirana v telo. Nadalje naprintani organi, ki naj bi nadomestili tiste iz umetnih materialov ali darovanje organov – so umetni ali ne? Pa gozd, ki ga preoblikujemo, poselimo z novimi vrstami – je naraven? Po drugi strani neki kulturni sistemi kot sta internet in borza delujejo tako kompleksno, da imajo svojo logiko, ki je nihče ne more predvideti. Lahko bi rekli, da so podobno zapleteni kot vreme. Binarni zapis prenaša informacije podobno kot DNK. V vsem tem se narava in kultura zbližujeta in prepletata. Romantični pogled človeka, pesnika postaja nestvaren, potrebno ga je preoblikovati. Narava ni več nedolžno, neokrnjeno, primarno zatočišče. Posegamo vanjo in nepredvidljiva narava kompleksnih kulturnih struktur posega v nas. Vse to ni nič posebno novega, o tem razmišljajo že mnogi sodobni filozofi. In umetniki, pesniki se mi zdi da manj.

Način, kako nekateri sodobni umetniki danes konstruirjo svoj novi odnos do narave, mi govori, da sta tudi pri raziskovanju narave in razvoju tehnologije potrebni prisotnost in razmišljanje umetnika – umetnik postavlja etična vprašanja, vendar nanje ne odgovarja. Vpenjanje narave v svoje mreže (micelij – internet) in razbijanje antropocentričnosti sta mi blizu. Saj vendar izstopam iz sebe kot središčne točke sveta že celo življenje preko književnosti, zdaj lahko tudi preko narave. Tudi to v umetnosti ni nekaj novega in prihaja v zgodovinskih intervalih: z odnosom do narave so se ukvarjali beatniki v navezavi na zenbudizem ali skupina OHO pri nas. Pesnik Gary Snyder je bil en prvih »ekologov«. Ko postanemo zaskrbljeni za planet (iz dokaj antropocentričnih razlogov), se pričnejo vzpostavljat te reference na naravo.

Poezijo tudi prevajaš. Gabriel Garcia Marquez je nekoč rekel, da je prevajanje najbolj natančno branje. Na kakšen način in v kolikšni meri, če sploh, se prevedeni avtorji vpisujejo v tvoje pesništvo? 

Se strinjam z Marquezom, s prevajnjem se dejansko učiš pisati. Od Roberta Hassa sem se naučila čisto konkretnih postopkov: kako zgraditi pesem na več nivojih, od konkretne stvarnosti do abstraktnega. Kako so živali in rastline neznani Drugi, do katerega je potrebno biti resnicoljuben in natančen. Kako vedno iskati svežo besedo in podobo, poskrbeti, da nobena beseda v pesmi ni odveč. Toliko je pesmi, pri katerih bi človek lahko črtal cele verze, pa ne bi niti opazili – ne pri Hassu.

Veliko vplivov je v tej knjigi, sploh piscev, ki puščajo v svojem pisanju prazen prostor. Hladnost, ki jo večkrat pripisujejo mojemu pisanju in ki bi jo lahko pripisali tudi nekaterim avtorjem, ki so mi blizu, je namerna potujitev, v kateri puščam bralcu, da se sam opredeli do predmeta. Čeprav razmišljam tudi o čustvenosti. V neki pesmi sem nalašč uporabila besedi »srce« in »duša«. Tega si v preteklosti nikoli ne bi dovolila, prvo kar so me naučili o poeziji je bilo, da so nekatere besede preveč izrabljene. Da je postalo že nemogoče napisat svežo ljubezensko pesem. Zdaj se mi fučka za to. Duše, čebele, srca, vse gre v poezijo.

Mislim, da bi moral biti davek vsakega pesnika na lasten poklic, da nekaj tudi prevede, lahko v sodelovanju z avtorjem ali prevajalcem. Toliko slabih prevodov poezije je, ki nikogar ne dosežejo. Niso vedno krivi prevajalci, včasih je kulturni kontekst originala tako različen od našega. Ampak pesnik naj bi naredil novo pesem.

Pesem – vsaj stereotipno gledano – nastaja v samoti. Potem pesnik z njo stopi pred javnost. V svojih nastopih poezijo kombiniraš z drugimi umetnostmi, vizualno in glasbeno. Na kakšen način vizualnost in glasba lahko dopolnita pesem? 

Povezave poezije z vizualnim so že stare. Veliko francoskih pesnikov je sodelovalo s slikarji. Danes gre za nekaj podobnega: poezijo predstaviti še drugače kot v asketski knjižici, na papirju. Govorjena beseda je prav tako primarna oblika poezije in nekateri ljudje, ki sem jih srečala, jo lažje poslušajo kot berejo. Pogosto je poezija prisotna v muziki ali v teatru. Mi smo se lotili sodobnejših izrazov kot sta zvočna umetnost, video, performans. Če bom kdaj videla najstnika, ki na svojem androidu gleda video poezijo, bo to zmaga.

Želim si najti bolj organsko spojitev vseh treh zvrsti v enakopravnem odnosu – da torej ne gre le za branje z zvočno podlago ali za ilustracijo pesmi. Že Tarkovski je pisal, da si pesem predstavlja kot niz podob. Te podobe niso nujno enake »podobam« v pesmi, lahko zgolj razvijajo isto občutje ali misel. Kako ju poustvariti v vsakem mediju posebej, moramo ugotoviti skupaj. Za to so potrebne izkušnje vrhunskih zvočnih in vizualnih umetnikov ter seveda pesnikov, v Sloveniji jih imamo.

V zvezi z zvokom sem že pri prvi knjigi Kutine ugotavljala, da se branje dobro dopolnjuje z zvoki Boruta Savskega. Savski je učil člane Theremidi Orchestra in zdaj sodelujemo z njimi. Gre za nemelodičnost, kajti melodijo čutim kot zavezujočo, vsiljuje nekaj kar pesem ni. Pri njihovih zvokih pa gre za ustvarjanje napetosti in atmosfere, za neko drugo globino prostora kot jo ustvari zgolj človeški glas. Gre tudi za preplet tehnologije in organskega.

Si soustanoviteljica in producentka Zavoda za umetnost in kulture Gulag, ki na mnogih ravneh ironizira, reflektira, problematizira … različne kontekste (družbene, umetniške, politične, kulturne …), v katerih se dogaja umetnost. Premik iz teksta v kontekst naj bi bila sploh ena izmed poglavitnih značilnosti sodobne umetnosti. Na kakšen način se, po tvoje, v to zgodbo vpisuje poezija, kaj ji lahko doda? 

V enem delu Gulagovega delovanja poskušamo ustvariti povezave poezije z drugimi zvrstmi na več ravneh: skozi javne debate, performans, pesniški video, artefakt itd. To so nekakšni poskusi, začetki. Za razvoj medmedijskih projektov je potrebno financiranje in dobra produkcija, v smislu zanimivih in izvedljivih konceptov, ki bodo združili različne umetnike s pesniki. To je birokratsko in organizacijsko mukotrpno delo, ki pogosto ostane brez trajnega učinka. Pesniki smo nesocialna bitja. Financiranje je borba z zbirokratiziranim sistemom. Nič hudega, vse življenje imam za to.

Nihče od vizualcev ne ve, kaj početi s pesniki. Mislim, da se jim zdimo statična prabitja – kot tista govoreča drevesa ali kaj podobnega. In potem preživimo ure in ure vaj z zvočnimi eksperimenti in ko smo vsi že naveličani, se zgodi klik, steče energija. Hvalim boga za to in upam, da bomo naslednjič nadaljevali. Toliko novih vrat se odpre, idej, kaj vse bi se še dalo, kako izraziti pesem v vizualnem, v zvočnem mediju, ampak za vse je potreben čas. Od enega dogodka do drugega se stvar razvija. In mogoče nam bo enkrat bolj jasno, kaj početi eni z drugimi. Sem za eksperiment v duhu časa, kar pomeni, da se bolj kot v glasbo podajam v zvočno umetnost in bolj kot v likovno umetnost, v projekcije in intermedijo.

In ko delaš v polju nekomercialne kulture, vedno prideš do vzvodov, kako deluje kulturna politika, pa ne govorim samo o financiranju, tudi o omogočanju povezav, mednarodnem delovanju, preusmerjanju kapitala v kulturno polje. Tak izstop iz same umetnosti v kontekst je umetniška akcija, ki jo jeseni načrtujemo v sodelovanju s kolegi, ki vodijo projekt Made in China in ki naj bi javnost opozorila na že pripravljen, a še nesprejet zakon o odstotku od vsake javne novogradnje (vrtca, šole, bolnišnice ipd.), ki naj bi se uporabil za umetniško delo ob objektu. Ob načrtovanem seminarju s tujimi strokovnjaki, bodo umetniki postavili umetniški objekt ob vrtcu.

Občutek imam, da je vse v Gulagu nenehno iskanje novih kombinacij v umetniškem delovanju. To je naporno, ker nimamo vrednostnega sistema, ne ukvarjamo se z že uveljavljenimi oblikami umetnosti. Če mislimo kip, je to kip iz blaga ali napihljiva skulptura; če animiramo objekt, uporabimo AR kodo za razširjeno resničnost (animacijo, ki je v prostoru posredno vidna preko telefona ali očal); če delamo ulični performans, so tam nastopajoči, ki niso igralci, kiparji, ki postavljajo hiške, mimoidoči, ki postanejo del igre. In tako dalje. Včasih je vse tako negotovo, da se počutim kot tradicionalistka, ki se upira nenehnim spremembam. Čeprav to nisem, saj me vse kar piha na dušo v smislu lepe umetnosti dolgočasi.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Jana Putrle Srdić

Jana Putrle Srdić

Jana Putrle Srdić (r. 1975) je pesnica in producentka za intermedijsko umetnost, ki občasno piše tekste o umetniškem filmu in prevaja poezijo. Živi v Ljubljani. Sodelovala je v številnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji in objavila tri knjige: »Kutine« (2003); »Lahko se zgodi karkoli« (2007) in »To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje« (2014), ki je bila nominirana za Jenkovo nagrado. Njeno delo je redno objavljeno v slovenskih literarnih revijah kot tudi v tujini, njene pesmi so bile prevedene v številne jezike in vključene v 16 slovenskih in svetovnih antologij. Prevedene knjige so: »Puede pasar cualquier cosa«, Buenos Aires (2011), »Anything could happen«, New York (2014), »În noaptea asta gândacii vor ieşi din pământ«, Bukarešta (2015) in »Este poema lo paga el pez«, Madrid (2015). V številnih državah Evrope, Rusije, Severne in Južne Amerike se je pojavila na festivalih ali imela bralno turnejo. Poleg prevajanja iz angleščine, ruščine, hrvaščine in srbščine (Robert Hass, Sapphire, Ana Ristović, Sodobna ruska poezija, Sodobna evropska gejevska poezija, Sodobna evropska lezbična poezija) dela kot producentka za različne kulturne organizacije: Center za slovensko književnost, Galerijo Kapelica in Zavod Gulag, ki ga tudi sooblikuje. Tri leta je vodila literarne pogovore v nočnem klubu Daktari.
Jana Putrle Srdić

Latest posts by Jana Putrle Srdić (see all)

O Jana Putrle Srdić (1 Člankov)
Jana Putrle Srdić (r. 1975) je pesnica in producentka za intermedijsko umetnost, ki občasno piše tekste o umetniškem filmu in prevaja poezijo. Živi v Ljubljani. Sodelovala je v številnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji in objavila tri knjige: »Kutine« (2003); »Lahko se zgodi karkoli« (2007) in »To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje« (2014), ki je bila nominirana za Jenkovo nagrado. Njeno delo je redno objavljeno v slovenskih literarnih revijah kot tudi v tujini, njene pesmi so bile prevedene v številne jezike in vključene v 16 slovenskih in svetovnih antologij. Prevedene knjige so: »Puede pasar cualquier cosa«, Buenos Aires (2011), »Anything could happen«, New York (2014), »În noaptea asta gândacii vor ieşi din pământ«, Bukarešta (2015) in »Este poema lo paga el pez«, Madrid (2015). V številnih državah Evrope, Rusije, Severne in Južne Amerike se je pojavila na festivalih ali imela bralno turnejo. Poleg prevajanja iz angleščine, ruščine, hrvaščine in srbščine (Robert Hass, Sapphire, Ana Ristović, Sodobna ruska poezija, Sodobna evropska gejevska poezija, Sodobna evropska lezbična poezija) dela kot producentka za različne kulturne organizacije: Center za slovensko književnost, Galerijo Kapelica in Zavod Gulag, ki ga tudi sooblikuje. Tri leta je vodila literarne pogovore v nočnem klubu Daktari.