Pogovor s Sašom Jelenkovićem

Poznava se iz časov revije Književna reč. Kakšno se ti zdi, zdaj iz Zaječarja, takratno življenje? Seveda imam v mislih srbsko pesniško sceno.

Saša Jelenković

Poznava se iz tistih, kljub vsemu lepih dni, ki se jih rad spominjam. Ko rečem kljub vsemu, imam v mislih tragične dogodke, državljansko vojno v SFRJ, ki je ločila ljudi in povzročila kaos v naših življenjih. Lepih, ker smo se prevajali in objavljali. Temu je zdaj, še sam ne morem verjeti, že dvajset let. Prišel pa sem (v Zaječar, op. prev.) samo za nekaj mesecev, dokler ne mine bombardiranje, leta 1999. S te distance sem zelo nostalgičen do dni, ki sem jih preživel na naslovu Cara Dušana 7 (v Beogradu, op. prev.), kjer sem živel kakšnih deset let, kjer se je zbirala generacija pisateljev, rojenih v šestdesetih (Karanović, Danilov, Radojčić…), nato deset let mlajših, ki so nastopili z nami (Nenad Jovanović, Ana Ristović), vendar tudi pomembnih srbskih pesnikov, kot so Bora Radović, Raša Livada, Milutin Petrović, Slobodan Zubanović. Na navedenem naslovu smo ustanovili revijo Poezija, v kateri je bil glavni urednik Milutin Petrović, jaz pa sem bil tajnik uredništva. Nostalgičen sem, to so bili časi žive poezije, lepih prijateljstev in konec koncev, kar je danes v Srbiji skoraj nemogoče, za literarni večer ali knjigo smo lahko dobili tudi povsem dober honorar.
 
Ko govorimo o navdihu – je pesnikovo življenje v manjšem mestu bogatejše? (Na primer, greš v Gamzigrad in se usedeš na kamen, ki je tam še iz časov Galeriusa, pišeš verze …).
 
Nisem pesnik, ki piše “po navdihu”. V časih interneta je zame povsem vseeno, kje živim. Slučajno je to Zaječar, lahko pa bi bilo katero koli drugo mesto v Srbiji ali na planetu. Življenje v manjšem mestu je na določen način bolj kakovostno, saj imaš dovolj časa za vse. Ne zgubljaš najmanj dve uri na dan v mestnem prevozu. Vse je zelo blizu. Ljudi srečaš vsaj dvakrat na dan, kar zna biti tudi utrudljivo. Gamzigrad, Felix Romuliana je staro in čudežno mesto, ki te prevzame na poseben način. Kot sem že rekel, nisem pesnik klasičnega navdiha, kar pomeni, da mi ni bila pobuda za pisanje kot pojav nikoli dovolj jasna. To se mi enostavno zgodi.
 
Sodeluješ pri organiziranju mednarodnega festivala poezije v Zaječarju. Lani je bil gost festivala hrvaški pesnik Tomislav Domović, letos pa pesnik iz Slovenije Peter Semolič. Nekatere tvoje pesmi so bile prevedene v slovenščino, verzi iz zbirke Kerubinske skrivnosti (Heruvimske tajne) so bile predvajane v programu Ars Radia Slovenije. Imaš še vedno stike s slovenskimi pesniki, ki si jih navezal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja?
 
Festivalu poezije skušamo dodati malo mednarodnega “priokusa”, čeprav sam gostovanja pesnikov iz Hrvaške in Slovenije, kot pravi jugonostalgik, težko vidim kot nekaj mednarodnega (seveda, ob spoštovanju državnosti vseh bivših jugoslovanskih republik in pokrajin). Tomislav in Peter sta čudovita pesnika in v veliko zadovoljstvo nam je bilo poslušati njuno poezijo in se družiti z njima. Kar zadeva stike z drugimi slovenskimi pesniki, pa jih, žal, nimam več.
 
Na fb si zelo prisoten, se ti zdi, da mora biti pesnik družbeno angažiran ali je bolje, če svojo energijo usmerja v bolj kreativni smeri?
 
Pogosto me to sprašujejo, takoj povem, da svojega pisanja na Facebooku ne razumem kot neposredni družbeni angažma oziroma je družbeni angažma v tolišni meri, kot je to obiskovanje gostiln. Kajti fejs ravno to – velika gostilna, v kateri vsakdo pove, kar mu pride na misel. In tako kot v vsaki gostilni, so tudi na fb prisotni ovaduhi, ki vse sporočijo, “komur je treba” in s tem onesnažujejo vsakdan. Pri meni kreativna energija in oglašanje na fejsu nista povezana. Kreativne blokade sem imel tudi pred družabnimi omrežji.
 
Zdi se mi, da hitiš s pisanjem romana,  ki si se ga lotil pred leti. Kdaj se je porodila želja po pisanju proze in v kakšnem razmerju sta tvoja proza in poezija?  Kako neguješ in vzpodbujaš svoj navdih?

Leta 2005 sem prebral razpis za štipendijo Borislava Pekića, ki je nagrada za sinopsis romana. Sinopsis sem pripravil, lotil sem se tega eksperimenta, dobil sem štipendijo; do sedaj sem napisal polovico romana in pri tem je ostalo. Po dolgem premoru spet intenzivno pišem roman, o katerem lahko rečem, da bo nekaj, česar od mene nihče ne pričakuje.

Katere knjige imaš trenutno na mizi? Imaš knjigo (avtorja), ki ti vedno stoji ob strani?
 
Veliko takšnih knjig imam v Kindle elektronski knjigi, ker tako lažje berem. Hrabal, Auster, Pelevin, Sorokin, … Berem veliko stripov, največ Martina Mystèrea in Dylana Doga, pogosto berem antologije poezije, spet sem pri antologiji poljske poezije, torej nekje na samem začetku ukvarjanja s poezijo. Uživam tudi pri ponovnem branju Machiavellija, Erazma Roterdamskega in Sun Tzua.

Pogovarjala se je Dragana Bojanić Tijardović

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Dragana Bojanić Tijardović

Dragana Bojanić Tijardović, rojena leta 1957 v Vojvodini. Osnovno šolo in gimnazijo obiskovala v Kopru. Diplomirala na oddelku za filozofijo in na oddelku za srbohrvaščino pri Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1982 do leta 1992 je bila zaposlena v slovenskem uredništvu Službe za prevajanje pri Zveznih organih v Beogradu. S prevajanjem se ukvarja od študentskih dni (Tribuna, Problemi, Radio Študent, ...), od leta 1982 je kot prevajalka sodelovala s številnimi literarnimi revijami in drugimi mediji (Književna reč, Reč, Dialogi, Primorska srečanja, Razgledi, program Ars Radia Slovenija, Ovdje, Sveske, Art 032, Alexandria, Sarajevske sveske, ...). Prevaja tudi prozo (Dragan Velikić, Aldo Milohnić, Miha Mazzini, Goran Vojnović, Maruša Krese, Dino Bauk, ...).

Živi v Beogradu kot samostojna prevajalka in sodna tolmačka za slovenski jezik.
Dragana Bojanić Tijardović