V pesniški zbirki Črno na belem je pesem s pomenljivim naslovom Dopisovanje s svetom. Ko berem poezijo Lidije Dimkovske, zbrano v njenih treh v slovenščino prevedenih zbirkah, vse tri zbirke je prevedel Aleš Mustar, Nobel proti Nobelu (2004), pH nevtralna za življenje in smrt (2012) in Črno na belem (2016), se mi naslov omenjene pesmi vedno znova vrača v misli. Zdi se mi, kot da je v tem naslovu zbrano marsikaj tistega, kar označuje njeno pesništvo.
Lahko bi rekel, da je poezija Lidije Dimkovske v prvi vrsti poezija o svetu, ki nas obdaja, torej o vsakdanji resničnosti, ki si jo delimo. Njene pesmi govorijo o pesničini intimi, njeni družini, njenih potovanjih, selitvah, srečanjih, tako tistih uspelih kot tistih neuspelih. Govorijo pa tudi o kontekstih, znotraj katerih se godi pesničino življenje – in zaenkrat zavestno vztrajam pri enačenju pesnice in lirskega subjekta njene poezije: tu je Makedonija, dežela njenega otroštva in mladosti, Romunija, kjer je pesnica preživela lep del študentskih let, Slovenija, kjer si je ustvarila družino, tu so dežele in mesta, kamor jo vodi poezija oziroma pesniški poklic. In tu je globalna zgodovina in lokalne zgodovine teh krajev, mitologije, tako tiste, ki izvirajo iz preteklosti, kot tiste, ki se rojevajo sproti in velikokrat najdejo svoj izraz v predsodkih in tudi zanikanjih temačnejših predelov zgodovine. In tu so ljudje, ki se premikajo skozi te kontekste in katerih glas se marsikdaj na način lika ali na način persone ujame v ris njenega pesniškega rekanja. Lidija Dimkovska je pesnica sveta, je pesnica, ki piše o svetu in o sebi v svetu. Toda med pesnico in svetom obstaja neka temeljna in nepremostljiva razlika. In če si drznem določiti točko, iz katere vznika njena poezija ali vsaj pretežni del njene poezije, potem bi rekel, da vznika prav iz te razlike, h kateri se tudi vedno znova vrača, jo »opisuje«.
Pesem Ars-poetična balada iz zbirke pH nevtralna za življenje in smrt odprejo verzi:
»Moram res zakopati žive tega sveta,
da bi odkopala živo v pisavi?«*
Ali se torej res nahajamo v svetu ali pa se nemara nahajamo v pisavi? In če se nahajamo v pisavi, ali se nahajamo potem v pripovedi o svetu? Na neki osnovni ravni se seveda nahajamo v pripovedi o svetu in ne v svetu samem, toda Dimkovska ni realistična ali celo veristična popisovalka sveta in dogajanja v svetu. Veliko bolj kot zvestoba dogajanju, ki ga popisuje, jo zanima prav zvestoba sama – ali če rečem drugače: Dimkovsko zanima pripoved in ne svet. Zanima jo jezik in zanima jo razdalja med jezikom in tem, kar jezik opisuje in imenuje. Na tem mestu se pričujoči zapis obrača proti samemu sebi: Dimkovska ni toliko pesnica sveta, kot pesnica jezika.
Wittgenstein je z mislijo, da so meje našega jezika tudi meje našega sveta odprl pot jezikovnemu relativizmu, ki je v polju pesništva porodil tudi misel, da je poezija že po definiciji neprevedljiva. Dimkovska, tudi sama izvrstna prevajalka slovenske in romunske književnosti, se s tem najbrž ne bi strinjala. Vsekakor se s to mislijo ne strinjam sam. Poezija je prevedljiva ali vsaj prenosljiva iz jezika v jezik na tak način, da lahko pesniško resničnost užijemo tudi v prevodu. Toda v razmerju med jezikom in svetom je prvi vseeno predpostavljen drugemu. Na to nas opozori preprost jezikoslovni zgled:
Če rečem, da »kozarca stoji na mizi«, potem bo naslovnik tega stavka začel popravljati jezik.
Če pa izrečem slovnično pravilno oblikovan stavek »miza stoji na kozarcu«, potem bo naslovnik stavka začel »popravljati« resničnost.
Svet, v katerem bivamo, je svet konstruiran z jezikom in svet onkraj jezika nam je posredovan prav skozi jezik.
Lidija Dimkovska se tega dobro zaveda, zaveda se ustvarjalne moči jezika in gre še korak dlje, saj vključi v svojo poetiko tudi zapis oziroma pisavo. Naslov zbirke Črno na belem tako na primer odpira neskončno polje asociacij, ki izvirajo iz razmerij med jezikom in pisavo, med pisavo in izven jezikovno resničnostjo, in ker je poezija tudi posebna raba jezika, tudi med pesniškim izrekanjem in drugimi jezikovnimi zvrstmi. Razlika med pesnico in svetom, kolikor že prikliče romantično pojmovanje umeščenosti pesnika v družbo, torej ni tako preprosta, saj vsebuje ali napotuje tudi na druge omenjene razlike in razdalje.
Ko sem prvič bral pesmi Lidije Dimkovske, so se mi zdele za moj okus nekako preveč racionalne, a ko jih berem danes, se sprašujem, kje sem videl to racionalnost, saj se mi zdi, da prej sledijo asociativni logiki. Ars-poetična balada se tako začne z veliko dilemo vsakega pesnika in pesnice, namreč z razliko med pisanjem in življenjem, ki nam vedno znova trka na vest, saj s tem, ko nekaj poimenujemo, le-to tudi ubijemo (besede namreč zamejijo, zreducirajo poimenovani objekt na zgolj poimenovano – konj je beseda in ne žival sama na sebi). Toda že dva verza kasneje se oglasi nek drug glas, glas babice, ki vzpostavi neko drugo razliko:
»… »Ne dajaj nas v knjigo, otrok moj,
da se nam ne bodo smejali, …«
Tu ne gre samo za dva različna pogleda na poezijo in pisanje poezije, na pogled pesnika, ki svoje delo dojema na usodnosten način, in pogled »dela sveta«, ki ga zanima predvsem to, kako ga bodo videli, dojeli drugi, ampak za srečanje dveh resničnosti, ki – kot beremo dalje – rodita tretjo resničnost, saj pesnico »začne trpinčita môra tega daru, ki rojeva edinstvenost …«. Vse tri resničnosti baladne, torej precej obsežne pesmi, ki pa se pojavijo že v prvih desetih verzih, da bi se v nadaljnjih verzih dopolnile z vedno novimi resničnostmi, nosijo razkol, razliko že same v sebi, tudi tretja:
» … kot bi stala na strehi nebotičnika,
občutek imam, da je vse na dosegu moje roke,
toda če skočim, me ne bo čakala nobena vzmetnica.«
Pesem nas spretno pelje k svojemu koncu, toda na koncu imam občutek, da sem zgrešil pot, da sem nekje narobe zavil, da bi lahko krenil po popolnoma drugi in drugačni poti. To so seveda lastnosti velikega pesništva, toda pri Dimkovski je to nemara osnovni ali vsaj eden osnovnih principov grajenja pesmi – te so sestavljene iz slik, pri čemer vsaka slika že vsebuje svojo proti sliko, zato tudi posamični deli njenih relativno obsežnih pesniških tekstov vodijo v toliko smeri in nam vedno znova spodmikajo tla pod nogami. Tako je v njeni poeziji tudi s časom, ki teče v obe smeri, torej čas vsebuje tudi že svoj proti-čas, na kar je opozorila v zapisu o zbirki pH nevtralna za življenje in smrt za Radio Ars v oddaji S knjižnega trga Gabriela Babnik: »Hkrati z menjavanjem prostora se v pesniški zbirki pH nevtralna za življenje in smrt menja tudi čas, ki se pahljačasto razteza od »predevropskih slabih časov« do »sodobnega plesa starih čutil«.
Pesmi Lidije Dimkovske se mi zdijo podobne znamenitim Piranesijevim Zaporom – polne so fantastičnih detajlov, ki se pred bralcem ali bralko pojavljajo v nenavadnih kombinacijah, ki nas – kot Piranesijeve stopnice – ne vodijo nikamor znotraj samih pesmi, zato pa nas vodijo v predele zgodovine, avtoričine in svetovne, v mitologije, k drugim literarnim delom, ki torej pred nami in z nami vred ukrivijo prostor in čas tako, da ne prepoznamo več niti najbolj navadnih, vsakdanjih motivov in jih moramo zato spoznati na novo. Poezija Lidije Dimkovske je posuta z zdaj bolj drugič manj razvidnimi reminiscencami, ki s seboj seveda prinašajo še nove in nove resničnosti.
Tako tematizirani in kombinirani detajli pa postavijo pod vprašaj tudi celoto posamične pesmi, namreč pesmi kot sklenjene in v sebi osmišljene celote, torej pesmi kot tistega teksta, s katerim si lahko – in večina poezije je takšna – osmislimo svet in svoje bivanje in delovanje v svetu. Dimkovska ne pristaja na to enostavno in poenostavljeno formula pesniškega teksta kot zgodbe, ki odmisli prepade med posamičnimi deli, raztrganine, diskontinuitete, s ciljem, da bi vzpostavila na svojem področju smisel; nasprotno, pesnico zanimajo prav te raztrganine, prav ti lomi, prav te razdalje, zato njena poezija ni prijazna do bralca oziroma bralke, temveč od njiju zahteva, da se tudi sama, vsak na svojem terenu, spopadeta s prividi celote oziroma različnih celot. V odličnem zapisu o zbirki pH nevtralna za življenje in smrt, objavljenem na spletnem portalu Blesok, Goce Smilevski zapiše: »Tako kot Cioran v svojem iskanju smisla in boju proti nesmiselnosti doseže meje grenkobe, Dimkovska v tem istem iskanju in boju doseže meje ironije.« Pesniški teksti Lidije Dimkovske so tako tudi dokumenti iskanja smisla in kot takšni v sebi spreminjajoči se, odprti.
Na ravni družbe sta največji pripovedi danes zagotovo pripoved o bogu in pripoved o naciji, na osebni ravni pa pripoved o osebni identiteti, ki je seveda vedno tudi družbeno, kulturno producirana. Neprestano menjavanje pripovedne perspektive, vključevanje različnih resničnosti, kot tudi to, da se slike v njeni poeziji vzpostavljajo ne le v razliki do drugih slik, ampak tudi – spomnimo se Lacana in njegovega Boromejskega vozla – v razliki do samih sebe, pesmim omogoča, da se vedno znova izmaknejo enoznačnosti, s tem pa tudi ideološkosti. Zato tudi pesnica raje posega po metonomiji kot po metafori – njena poezija je izrazito nemetaforična poezija. Pesnici pa hkrati tak pristop omogoči, da lahko spregovori tako o velikih zgodbah, kot je na primer tista o bogu, kot tudi o najbolj banalnih, vsakdanjih rečeh, ki se porajajo iz »komedije človeškega tkiva«, ne da bi pri tem za hip zapadla poenostavitvam in nenazadnje tudi izenačevanju med seboj raznorodnih pojmov – Dimkovska tako ni postmodernistična pesnica, ampak raje post-postmodernistična pesnica.
Povedano pa vzpostavlja še eno vprašanje, namreč, od kod pesnica oziroma – in zdaj je čas, da vpeljem v tekst ta čudni pojem lirskega subjekta – lirski subjekt govori te čudežne, ostre, neredko z ironijo prepredene verze. Jasno je, da zagotovo ne iz romantično pojmovane razlike med jazom in svetom, temveč raje iz razlik med mnogimi resničnostmi, kot tudi iz razlik znotraj njih samih. Lirski subjekt teh pesmi je nomad, nomadka, je popotnica med svetovi in odseki posamičnih svetov, ki se vzpostavlja tako v razliki do okolja kot v razliki do samega sebe. Tudi zato je zdaj lahko prvoosebni subjekt, ki ne skriva povezav s pesnico, spet drugič pa prevzame katero izmed mask, tako kot na primer v pesmi Wannseejski diptih iz zbirke Črno na belem, bralec in bralka pa si jo lahko prebereta tudi na portalu Poiesis. Pesem govori Eichmannova strežnica iz časa druge svetovne vojne, ki se pri svojih stotih letih spominja dogodkov iz Wannseeja, kamor jo odpelje na izlet njen pravnuk, in Eichmanovih besed o Judih. Poezija Lidije Dimkovske se kljub svojim lomom in ironiji ne odreka toplini in čustvenemu naboju – pesem Wannseejski diptih je pretresljiva pesem, še posebej pretresljiva zato, ker se Eichmann izraža o Judih na popolnoma sodoben način, saj jih vidi kot »prazne kalorije«. S tem je čas ukinjen, oziroma se znotraj zgodovinskega časa vzpostavi subjektivni čas strežnice kot tisti čas, ki zbliža sedanjost in preteklost, ju prikaže na nov in za bralca in bralko nič kaj spodbuden način – Eichmann bi kaj lahko sedel in podpisoval Protokole o »končni rešitvi« tudi danes. Poezija Lidije Dimkovske je tako tudi angažirana poezija, je politična poezija, pri čemer pa jo od političnosti v smislu dnevne politike in s tem tudi od ideološkosti varuje prav prej prikazani pesničin način gradnje pesmi in posamičnih delov pesmi.
A naj se vrnem k subjektu te poezije – ta subjekt ni šalamunovski »izmuzljivi subjekt«, poezija Lidije Dimkovske ni lingvistična poezija, pesnica se ne posveča toliko morfemski kot skladenjski ravni jezika in za kaj takšnega je njena poezija tudi vse preveč telesna in s tem tudi zavezujoča temu, kar izreka. Pomen telesa v pričujoči poeziji je lepo izpostavil v omenjenem zapisu Goce Smilevski: »V pH nevtralna za življenje in smrt Dimkovska, tako kot v svojih prejšnjih zbirkah, odkrito raziskuje telo in telesnost /…/ To osvobojeno telo, ta govor, osvobojen v telesu, združi med sabo zemljepisno oddaljena področja …« In pristavimo lahko, da tudi resničnosti, tako da telo v njeni poeziji ni nikoli zgolj biološko telo, ampak vedno tudi družbeno producirano telo in kot takšno seveda spet stična točka mnogih resničnosti.
Še enkrat, tu nimamo opravka s postmodernističnim pesništvom ali postmodernim pogledom na svet, ki bi svet relativiziral. Lahko pa subjektu te poezije nemara rečemo »neulovljivi subjekt«: četudi je v sebi razklan ali bolj natančno rečeno razkosan, vseeno deluje trdno, toda ko se pojavi pred našimi očmi, že naslednji hip lahko izgine, da bi se pojavil nekje drugje, včasih tudi drugačen, drug, s čimer kot ozek snop svetlobe vedno znova in vedno na nov način, iz novega zornega kota, osvetli tako tekst, ki ga beremo, kot tudi izven pesemsko resničnost oziroma resničnosti. Tako tudi nimamo opravka z eskapizmom, poezija Lidije Dimkovske ni beg iz resničnosti, ampak, če se še enkrat navežem na Smilevskega, »soočenje z lastnimi mukami in mukami sveta, v katerem obstajamo«.
Zato se subjekt te poezije loči od Šalamunovega tudi po tem, da ni hedonističen (kar pa ne pomeni, da poezija Lidije Dimkovske ni čutna poezija), temveč ima svoj cilj – v zadnjih verzih pesmi Dopisovanja s svetom ga tudi jasno izrazi:
»Svet, ti, ki sem ti pisala, pa naj si mi pisal ali ne, si tudi sam vedel,
da jaz nisem nikoli hotela priti daleč,
ampak blizu,
najbliže, kar se da,
najbolj oddaljenemu.«
Poezija Lidije Dimkovske je poezija o tem svetu in od tega sveta, močno zasidrana v telesnosti, toda hkrati je tudi metafizična poezija, tako zaradi napora, da bi se prikopala do smisla, ne da se pri tem ujela v katero ideoloških zank, kot tudi v svojem stremljenju k »najbolj oddaljenemu«. Kaj je tisto najbolj oddaljeno, na to pesnica, ki raje zastavlja natančna vprašanja, kot da bi nudila splošne odgovore, ne pove – kolikor nas te pesmi zaradi svoje kompleksnosti in specifične gradnje vračajo k ponovnemu branju, toliko nas vabijo tudi k temu, da pogledamo prek njihovih robov: v svet kot zbir neštetih resničnosti. Te resničnosti so ustvarjene z jezikom in obstajajo v jeziku, toda na tak način, da nas vedno znova vodijo onkraj meja jezika: k prevpraševanju resničnosti samih in naših razmerij do njih.
*Citirane verze Lidije Dimkovske je prevedel Aleš Mustar
Lavrica, 5. februar 2019
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved