Pogovor z Lidijo Dimkovsko

Obstoja Makedonije sem se kot otrok prvič ovedel, ko si je moj starejši brat popeval verze Dada Topića oziroma skupne Time: »Tamo gdje vjećno sunce sja / tamo je Makedonija …«. V moji zavesti se je Makedonija tako vzpostavila kot neke vrste mitična dežela sonca, toplote, žarečih barv … Kako se spominjaš Makedonije svojega otroštva in kako vidiš današnjo Makedonijo? In v kolikšni meri zajemaš pri ustvarjanju iz svojega otroštva oziroma, kaj je tisto, kar zajemaš iz otroštva?

Ah, večnega sonca niti v Makedoniji ni, letošnja zima v Makedoniji je bila bolj zasnežena in hladnejša kot v Sloveniji, je pa res, da so naravni pojavi nekako radikalnejši v Makedoniji (zato verjetno tudi mitični). Ko je mrzlo, je res mrzlo, ko sonce pripeka, pa je res vroče.

Moje otroštvo je bilo povezano ravno s temi skrajnostmi. Svoje zgodnje otroštvo do šestega leta sem preživela pri starih starših na vasi in odraščala kot ostali vaški otroci. Ko so se jeseni ali zgodaj spomladi zvečer ovce in krave vračale s pašnikov, je bilo zelo mrzlo, toda nisem zamudila priložnosti, da jih ne bi pričakala pred hišo, oblečena v pleten volnen brezrokavnik, ki pa pred mrazom ni ščitil tudi rok. Spominjam se, da so se mi tresle pod drugimi oblačili, toda za vsako ceno sem morala videti, ali so domov prišle vse živali. Najhuje je bilo, ko je izginila kakšna ovca, ki so jo raztrgali volkovi na pašniku. Takrat sta se morala dedek in stric odpraviti na hrib, da bi jo našla, toda nikoli nista našla izginule ovce žive, našla sta le nekaj njenih ostankov. Zunaj je bila mračna vaška noč, polna zvezd in mraza, notri pa je štedilnik na drva pripovedoval svoje zgodbe.

Poleti smo že zgodaj zjutraj hodili na polja tobaka ali v vinograd ali pa na polja s pšenico in koruzo, sonce pa je pripekalo skoraj nenaravno. Babica je vsakemu našemu sorodniku ali obiskovalcu leta in leta pripovedovala, kako sem se enkrat, ko smo bili na delu v vinogradu, zaradi prevelike vročine umaknila v senco in ker sem bila žejna, sem prijela za prvo steklenico, ki sem jo našla v košari s hrano, in jo spila na dušek. Potem se mi je tako vrtelo, da so stari starši mislili, da zaradi vročine, v resnici pa je bilo zaradi vina, ki sem ga spila, ki pa je pa bilo namenjeno dedku, da bi pri kosilu naredil požirek. Prva opitost pri petih letih je kriva, da nikoli več nisem pila alkohola in tako nisem izpolnila pričakovanj stereotipizacije pesnika, pesnice. Moja boemskost se je končala, še preden sem začela pisati. Ogromno je še spominov iz otroštva, tudi iz poznejših, skopskih let, ki hote ali nehote vdirajo v moje pisanje in katere je oddaljenost že literarizirala in jim rečem, da so bolj a-fiktivni kot pa resnični spomini. V njih je seveda Makedonija, mitična in resnična, dežela, ki mi je dala jezik, in s tem tudi rezervno domovino, v kateri lahko živim, kjerkoli sem že na svetu.

Kdaj in iz kakšnih spodbud si prvič sedla k pisanju z namenom, da bi napisala pesem? Kdo so bili pesniki in pesnice, ki so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?

Bilo je v zgodnjem otroštvu, pri osmih letih. Žal se ne spomnim, kako in zakaj sem napisala prvo pesem. Ne prihajam iz družine intelektualcev, torej spodbuda ni prišla od doma. Mojo literarno žilico je odkrila učiteljica, ki me ni spodbujala le k pisanju, ampak tudi k zgodnjemu objavljanju. Pesmi sem začela objavljati v revijah za otroke Drugarče, Razvigor, Kolibri, Naš svet, s katerimi je zraslo veliko generacij otrok v Makedoniji, kot so na primer s Cicibanom in Pionirskim listom v Sloveniji. Revije smo naročali prek šole. Spominjam se, da sem vsakič, ko je bila katera od mojih pesmi objavljena, od vzburjenja in sreče zardela, pa tudi zato, ker mi je bilo pred sošolci nerodno. Bilo mi je lepo in tudi nerodno obenem, ker sem izstopala, ker sem bila Pesnik, kot je na šolsko tablo napisala moja najboljša prijateljica: Lidija – Pesnik. Takrat so bile tudi pesnice pesniki. Učiteljica in pozneje tudi razredniki so me vedno spodbujali k pisanju, objavljanju in nastopanju, kar je bila zame izjemna izkušnja, pa tudi moje pesmi so pošiljali na literarne natečaje in z menoj potovali na festivale ali na podelitve nagrad, ko sem na primer prejela nagrado Kurirček za najboljšo pesem ali nagrado Knjižnega sejma, ki so jo podeljevali učencem-pisateljem v osnovni šoli. Vse nagrade so vedno bile knjižne, samo ena je bila majhen črn radio z anteno, ki sem ga podarila mojim starim staršem, da bi lahko na polju poslušala Prvi program Makedonskega radia.

V obdobju otroštva so name vplivala literarna besedila, ki smo jih brali pri pouku ali ki so bila obvezno domače branje v prihodnjem šolskem letu. Spomnim se nekega vročega poletja, ko sem brala Pastirčke Otona Župančiča, rada sem imela tudi Seliškarjeve Mule, Vlak v snegu hrvaškega pisatelja Matea Lovraka me je tudi prevzel, da ne govorim o Dvojčicah Ericha Kästnerja ali Heidi ali odlomkih iz romana Nesrečniki Victorja Hugoja … V najstniških letih pa knjige, ki sem si jih izposojala v knjižnici in so bile namenjene starejšim, vendar me knjižničarke nikoli niso okregale zaradi izbire, ko sem si izposodila Ameriško tragedijo Teodorja Dreiserja, Jane Eyre Charlotte Brontë, Sinove in ljubimce D.H. Lawrenca in druge. Navdihovali so me tudi naravni pojavi in celo novice na televiziji. Kot desetletnica sem pesem Palestinski otrok napisala v podporo otrokom v Palestini, ki so se dobesedno soočali s težavami politične narave, ki so izhajale iz odnosa med Izraelom in Palestino. V študentskih letih pa sem nadaljevala z odkrivanjem zakladnice svetovne književnosti. Seveda je branje kot takšno vplivalo na razvoj moje pesniške misli, ne da bi vedela kateri avtorji natančno, karkoli dobrega sem prebrala, mi je odprlo nov vidik in mi dalo nov navdih. Imam pa eno in edino ime, Marino Cvetajevo, ki je moje Vse, tako v literarnem kot v življenjskem pomenu. Ni toliko vplivala na moje osebno ustvarjanje, na poetiko mojih del, kot na to, kakšna sem kot avtorica in kot človek. Nenazadnje sem se zaradi nje naučila rusko in to tukaj, v Sloveniji, in se po skoraj tridesetih letih od mojega prvega srečanja z njeno literaturo, lani odpravila na pravo romarsko literarno pot po njenih stopinjah v Rusijo. V moji domači knjižnici zbirka knjig Marine Cvetajeve obsega več kot 60 naslovov v vseh mogočih jezikih.

Žal ne znam makedonsko, zato mi je dostopna le tvoja poezija, ki je v prevodu Aleša Mustarja izšla v slovenščini. Z zavihka tvoje prve »slovenske« pesniške zbirke Nobel proti Nobelu prepisujem oznako Elizabete Šeleve, da je tvoja poezija »post-poezija«. Koliko se strinjaš s to oznako in kaj naj bi pravzaprav pomenila? Ali morda lahko reflektiraš, na kakšen način se je tvoje pesništvo spreminjalo skozi čas?

V slovenskem prevodu Aleša Mustarja so izšle tri od šestih pesniških zbirk, dva romana, tretji je v tisku, torej kar veliko število knjig. Definicij o moji poeziji je veliko, tudi ta, da je post-poezija; ta definicija izhaja pa iz obdobja, ko je bila makedonska poezija še vedno precej lirična, abstraktna in metaforična in naj bi predstavljala nov začetek v makedonski poeziji. Ko se je moja poezija tako radikalno spremenila, so nekateri literarni teoretiki v tem videli preporod celotne makedonske poezije, kot na primer Robert Alagjozovski, ki je zapisal: »Preobrat na pesniški sceni je naredila ženska, Lidija Dimkovska, ki ga je izvedla s hrabro transformacijo celotne svoje poetike.« Prvi dve pesniški zbirki sta bili popolnoma v duhu makedonske metaforične lirike, ki je navdih iskala v metafiziki, naravi, transcendenci, koncentraciji jezika, jezikovnih možnostih, zvoku, metafori, pesniškem slogu, ki je nadaljeval tradicijo struje makedonske poezije, ki ji je bil bolj pomemben estetski učinek, kot pa vsebina, bolj zvok kot pa pomen. V tretji pesniški zbirki je že sam naslov Pogrizeni nohti sramežljivo, toda vse bolj očitno širil meje moje poetike. V verze je počasi vdirala tudi resničnost, kultura in ne le narava, izpovedni odnos, rahla ironija in motivi iz vsakdanjega življenja.

Četrta zbirka Nobel proti Nobelu iz leta 2001 (v slovenščini je izšla leta 2004 pri Centru za slovensko književnost) pa je moja pesniška zbirka – mejnik, kakor so jo označili tudi kritiki, doživela je dve izdaji, kar je bilo nepojmljivo za pesniško zbirko v Makedoniji na začetku novega tisočletja, in očitno spremenila smer moje poezije. Nastajala je nekoliko let in to predvsem v Romuniji, tistega leta, ko je izšla v Makedoniji, sem se iz Romunije preselila v Slovenijo. Nobel proti Nobelu je moja »romunska« pesniška knjiga, celo naslov knjige sem si izposodila od enega največjih romunskih kritikov Laurenţiuja Ulicia, ki je v svojo knjigo z istim naslovom uvrstil teoretska besedila o avtorjih, ki so prejeli Nobelovo nagrado za književnost in tistih, ki je niso, ki pa so bili v tistem letu nominirani, med njimi pa je bila tudi moja Cvetajeva. V moji knjigi je pesem z istim naslovom, ki pa se ne nanaša na Ulicijevo knjigo, ampak je pesniška zgodba o Nobelu, izumitelju dinamita, ironično vpeljana v življenje pesnice in priseljenke v Romuniji. Nasploh me je življenje v Romuniji, stik z romunsko resničnostjo, ki je večkrat bila tudi nadrealistična, in z romunsko literaturo, za katero sama menim, da je ena najboljših v Evropi, izpililo kot pesnico in tudi kot človeka, življenje v post-Ceauşescujevi tranziciji ni bilo lahko, bilo pa je polno izzivov, navdiha, črno-belih situacij, torej, če se lahko pošalim, idealno za literaturo. Poezija je zame postala nuja, dihanje, izhod v sili, vse. Od prejšnje lirske igrivosti je ostal le nekakšen duh, ki ironično in duhovito lebdi nad mojimi poznejšimi verzi. Življenjska izkušnja v Romuniji je izjemno močno zaznamovala moje ustvarjanje. Ostali dve pesniški zbirki, pH nevtralna za življenje in smrt in Črno na belem, ki sta objavljeni tudi v slovenskem prevodu, sta nastali predvsem v Sloveniji, torej sta moji »slovenski« knjigi. V predzadnji sem precej nadrealistična pa tudi realistična, v zadnji pa že tako narativna in jasna, da čutim, da sem začrtala neko novo pesniško pot, oziroma da me zdaj čaka nova, drugačna pesniška pot, vendar pa sama še vedno ne vem kakšna.

V tvoje pesmi se redno zapisujejo različni družbeni in kulturni konteksti, nekatere od njih, kot je na primer Wannseejski diptih, ki si jo lahko bralke in bralci preberejo tudi na straneh Poiesis in v antologiji Triglav-Vardar / Вардар-Триглав, pa bi lahko nemara označili tudi kot angažirane pesmi. Kaj meniš o t.i. angažirani poeziji? Kje je tisti rob, ki ga pesem ne sme prestopiti, da še ostane v polju poezije, in ne zdrsne v »oznanjanje« takšne ali drugačne ideologije? Sprašujem te pravzaprav po deležu etičnega in estetskega v poeziji …

Etično in estetsko v poeziji sta dvoje v enem, njuno razmerje in harmonija sta za književnost pomembna tudi danes oziroma danes vse bolj, četudi smo mislili, da smo si v dvajsetem stoletju, po padcu totalitarizmov, zidov, zatiralskih ideologij, fašizma, Auschwitza itn., po vsem banalnem, toda vitalnem zlu, ki je zaznamovalo Evropo in svet, o tem že na jasnem. V tem stoletju bi morali pisati le estetska literarna dela, mar ne? Lepe knjige o sožitju, razumevanju med ljudmi, o miru, svet bi se moral zavestno posloviti od vojn, revščine, kršenja človekovih pravic, begunstvo v našem času sploh ne bi smelo obstajati, vsakdo bi moral biti enakopraven z ostalimi, zadovoljen in srečen, toda sploh ni tako, ravno nasprotno, zdi se, da dvajseto stoletje enaindvajseto stoletje navdihuje z zlom, vojnami, kršenjem človekovih pravic, gradnjo novih zidov, nacionalizmom, fašizmom, rasizmom in vsem, kar se je v zgodovini črno na belem izkazalo za slabo in se danes spet kot feniks dviguje iz (pod)zavesti človeštva in na vso pomoč napada preostale vrednote. Kako potemtakem pisati le poezijo, ki bi vsebovala le estetičnost?

Etičnost je notranji angažma avtorja, ki v literarnem delu pride do izraza le, če je zasidran v biti avtorja, samo če je avtor kot človek etičen in gleda na svet z odprtimi očmi, srcem in možgani. Nekateri avtorji si seveda pred resničnostjo zatiskajo oči, spet drugi pa ne. Mislim, da je to odvisno od umstvene in čustvene vertikale v človeku-avtorju, od njegovih prepričanj, razumevanj in stališč. Človek v pisatelju sproža mehanizme angažiranosti in četudi ne more spremeniti sveta, lahko spremeni nek delček v človeku, z upanjem, da bo tako izboljšal človeštvo. Pesem Wannseejski diptih je bila napisana iz skrajne nuje, potem ko sem obiskala vilo v berlinskem Wannseeju, kjer se je Hitler dejansko podpisal pod odredbo o iztrebljenju Judov in ostalih nearijskih skupin v Evropi. Bila sem v literarni rezidenci v bližini vile, v Literarisches Colloquiumu v Berlinu, in po tem obisku sem se zaprla v stolp, ki je bil del stanovanja, ki mi je bilo dodeljeno, in za mizo s pogledom na okolico, po kateri je hodil Hitler, da bi se sestal s svojimi podrejenimi leta 1942, začela pisati pesem Wannseejski diptih. Angažirana literatura se vedno rojeva iz etične nuje, estetika pa je bolj odvisna od talenta, obrti in zmožnosti avtorja pripovedovati/pesniti na tak način, da njegovo delo dojemamo kot literaturo, kot umetnost. Če sem napisala dobro (lepo) pesem o etično najbolj spornem dogodku v zgodovini, potem mi je uspelo do tega zavzeti etično držo, hkrati pa ustvariti literaturo oziroma estetsko delo.

Si pesnica in pisateljica. V čem se razlikuje pisanje poezije od pisanja proze? In zakaj si se odločila, da bi začela pisati tudi prozo?

Obožujem pripovedovati zgodbe v pisani besedi. Vedno sem hotela poslušati zgodbe, pa ne tistih tipičnih, Grimmovih ali Andersenovih, ampak zgodbe iz življenja, brala sem več proze kot poezije, ljubila sem zgodbe, vedno sem se zatopila v kakšen roman, novelo ali kratko zgodbo, proza je bila zame vedno varen pristan na vseh življenjskih poteh, branje proze je hrana v človekovem življenju, branje poezije pa gurmansko uživanje v hrani. Ko sem pisala samo poezijo, nisem razmišljala, da bi začela pisati tudi prozo, vse do začetka leta dva tisoč, v zadnjem letu bivanja v Romuniji, takrat sem v glavi že imela zgodbo za roman Skrita kamera, napisala pa sem ga v prvih letih priseljenstva v Sloveniji in, če se lahko pošalim, s tem nehote, na simbolen način dojela, da od takrat dalje življenje ne bo le poezija (če jo gledamo z vidika estetike, lepote in sreče), ampak tudi proza, če jo pogledamo kot negativno stereotipno konotacijo, nasprotje poezije. Menim, da me je ravno priseljenstvo pripeljalo do proze kot varnega pristana, doma, saj se v zgodbo lahko zatopim in skupaj z liki najdem korenine, identiteto, si ustvarim svoj lastni svet. To se je zgodilo sočasno z ljubeznijo do pripovedovanja, ki mi jo je odkril novonastali položaj priseljenstva, v katerem se nisem ravno počutila v svoji koži. Ker so priseljenstva lahko tudi različna: v Romunijo sem šla za določen čas, za šest mesecev, ostala pa šest let, tja sem šla odkriti jezik in kulturo, potem pa sem doktorirala iz romunske književnosti in pozneje odprla lektorat makedonskega jezika na Univerzi v Bukarešti, kjer sem tujcem predavala svoj materni jezik, skratka se ukvarjala s stvarmi, ki so mi ogromno pomenile, tam sem spoznala mojega soproga, Aleša Mustarja. Iz ljubezni, literature, posvečenosti romunski literaturi in kulturi itd., sva si ustvarila nekakšen dom. Tam nisem tolikokrat čutila, da sem priseljenka, četudi je bilo vsako podaljšanje vize, statusa, lektorskega stanovanja ena sama težka birokratka preizkušnja, toda vseeno sem bila v svoji koži, saj sem s tem, ko sem tujce učila svoj jezik, čutila, da imam svoje poslanstvo.

V Slovenijo sem prišla, potem ko sem vse to pustila v Romuniji, in čez noč v Ljubljani začela iz nič. Od takrat do danes je bilo veliko projektov, kar pomeni začasnih možnosti, da tudi sama kaj prispevam k slovenski kulturi, toda dejstvo, da pišem v makedonskem jeziku je iz mene naredilo tujejezično avtorico, slovenska književnost pa je ostala tako globoko nacionalna, da le redkokdaj odpre kakšna vrata tudi za nas, ki živimo v Sloveniji, pišemo pa v drugih jezikih. Morda me zaradi tega občutek priseljenosti nikoli ni zapustil. Se je pa zgodilo nekaj drugega. Odkar sem se preselila v Slovenijo, veliko potujem kot pesnica in pisateljica, mednarodna literarna scena pa je tako široka in polna možnosti, da na nek način nevtralizira občutek nepripadnosti v Sloveniji, seveda skupaj z makedonsko, kjer se prvič objavijo moje knjige in kjer so moji najbolj zvesti bralci in bralke.

Ob tem, da si pesnica in pisateljica, si tudi prevajalka. Mnenja glede razmerja med lastnim pisanjem in prevajanjem so različna in segajo od tega, da gre tudi pri prevajanju za »pesnjenje«, do tega, da je prevajalec oziroma prevajalka le medij, ki posreduje poetiko in tekst določenega avtorja oziroma avtorice. Kako sama doživljaš razlike in podobnosti med pesnjenjem in prevajanjem?

Prevajanje je varnejši teritorij od pesnjenja. Obstaja besedilo in če znaš jezik, sta dva pogoja že izpolnjena. Usedeš se in začneš prevajati, ne da bi pred tem imel kakršnokoli ustvarjalno blokado. V samem procesu prevajanja pa se zgodi drugačno pesnjenje, kreativni proces, ki ne preobraža le besede v besede, ampak tudi v pomene, v kontekste, v kulturo. Pesnjenje pa je vedno območje neznanega, usedeš se pred nepopisan list ali ekran in ni nikogar , ki bi ti pomagal priti do začetka in nadaljevati do konca svojega lastnega besedila. Menim, da je prevajanje najboljše branje, ki si ga lahko želi avtor/avtorica, izbran/a za prevod in jaz v tovrstnem branju/prevajanju uživam. Še posebej rada prevajam poezijo, posamezne pesmi nekega pesnika/pesnice, živim z verzi, na nek način postanejo moji. Ko prevajam prozo, po navadi ne pišem lastne, ne le zaradi časa, ki ga posvetim prevajanju, ampak tudi zaradi stanja, v katerega me knjiga, ki jo prevajam, spravi. Takrat živim le s knjigo, ki jo prevajam, oz. ji vdihujem novo življenje, šele potem, izmučena in blaženo utrujena, se lahko posvetim svojemu ustvarjanju.

V tvoji poeziji se relativno redno pojavlja motiv brezdomstva ali morda bolje rečeno razseljenosti. Rodila si se in odraščala v Makedoniji, študirala kasneje v Romuniji, že vrsto let živiš v Sloveniji, a hkrati te pesniški poklic vodi po vsem svetu. Kaj ti kot pesnici in seveda kot človeku takšno, reciva mu, nomadsko življenje daje in kaj ti jemlje? In še, ali misliš, da je za pesnika pomembno, da prihaja v stik z drugimi kulturnimi, jezikovnimi in literarnimi okolji? In če je pomembno, zakaj je pomembno?

Zelo je pomembno za vsakogar, ne le za pesnika, da prihaja v stik z drugimi okolji, ni pa to za ustvarjanje nujno. V svojem stolpu je bil Hölderlin enak nomad kot največji popotniki – v svojem umu. Po drugi strani Neruda pravi, da življenje ugaša, če ne potujemo, ne beremo in ne poslušamo glasbe. Nekateri avtorji se nikoli niti iz svojih sob ne premaknejo, kaj šele mest, pa so vrhunski. Absolutno menim, da lahko prihajamo v stik z ostalimi tudi na druge načine, ne le fizično. Poezijo sem pisala, tudi ko sem imela za svoje le peščico toponimov: Skopje, makedonska vas Šlegovo, v kateri sem odraščala v predšolski dobi in kamor sem se vedno znova vračala in še kakšno počitniško mesto, ki so ga starši izbrali za desetdnevni oddih, bodisi v Makedoniji, Črni Gori ali v Grčiji. Svet dlje od teh krajev je bil razkošje, po katerem sem hrepenela, ni pa bil pogoj za pisanje. Četudi me je ves čas vleklo dlje, ven, razmišljala sem, da bi na Univerzi v Zagrebu študirala orientalistiko, pa primerjalno književnost v Parizu, usoda pa je hotela, da se šele po končani fakulteti v Skopju znajdem v malem Parizu, oziroma v Bukarešti, v Romuniji, kjer sem živela šest let, potem pa se iz milijonskega mesta, ki se je hitro razvijalo in globaliziralo, pristala v majhni Ljubljani, kjer sem bila na začetku ves čas zaspana – zrak je bil čist, vonjave skoraj podeželske, kjer sta mir in tišina vladala kot v redkokaterem glavnem mestu v Evropi. Danes je Ljubljana drugačno mesto, bolj po mojem okusu, bolj svetovljansko. Iz sedentarnosti in stabilnosti se je moje življenje spremenilo v vzorec nomadizma, ne le s preselitvami, ampak še bolj s potovanji, bolj ali manj povezani z literaturo, ki jo pišem. Tovrstno nomadsko življenje mi ponuja svet na dlani, hrani mojo radovednost in željo po spoznavanju novih kultur, vsaka soba, v kateri prespim, je že moj dom, v vsakem smislu je pozitivno, po drugi strani pa mi jemlje skupne trenutke z družino, stabilnost doma, rutino, ki je velikokrat tudi lepa zadeva. Seveda pa sem zadovoljna, da se koščki sveta odpirajo pred mojo literaturo, da imam zveste prevajalce/prevajalke in tudi bralce in bralke. 

Dobro poznaš tako makedonsko kot slovensko sodobno poezijo. Kaj se danes dogaja v sodobni makedonski poeziji in kako vidiš sodobno slovensko poezijo? V čem sta si obe poeziji podobni in v čem različni?

Nisem prepričana, ali lahko še vedno govorimo o čvrstih karakteristikah določenih literatur, osebno so mi vse manj všeč tako imenovane nacionalne književnosti. V tem stoletju ne vidim potrebe po tem, da bi obstajale književnosti, ki so pogojene z jezikom in narodnostjo avtorjev. Nacionalna književnost potrebuje nacionalne avtorje, nacionalni jezik, nacionalni kanon, toda ali lahko vse to velja za čas, v katerem živimo? Trenutno vodim literarne delavnice za avtorje, ki ne pišejo le v slovenskem jeziku, ampak predvsem v jezikih nekdanje Jugoslavije, živijo pa v Sloveniji, nekateri so se celo tukaj rodili, toda čutijo potrebo pisati v maternem ali očetovskem jeziku. Po sedanjem nacionalnem kanonu ti a priori ne sodijo v slovensko književnost, tako kot še najmanj 120 avtorjev in avtoric, med njimi tudi sama. Torej, če govorim o slovenski in o makedonski poeziji, bi morala zavzeti stališče »Makedonke«, ki od zunaj gleda slovensko poezijo, jaz pa jo gledam od znotraj in celo mislim, da sem del nje, tako kot sem tudi del makedonske. Književnost tako kot identiteta je lahko tudi večkulturna. No, pustimo pri miru te zapletene identitetne zadeve.

Makedonska in slovenska književnost, ne le poezija, imata tako skupne kot tudi različne oporne točke. Najprej bi rekla, da za razliko od slovenske v Sloveniji, ki še vedno med bralci ni tako popularna, je makedonska v Makedoniji v zadnjem desetletju postala izjemno priljubljena in brana, v nekaterih primerih celo bolj kot prevedena. Kar lepo število nas je, ki že imamo knjige, ki doživijo tri ali celo več izdaj. Kar se tiče poetike obeh poezij, opažam, da so v nekaterih pogledih različne, v nekaterih pa podobne. Če vzamem najmlajšo pesniško generacijo, ki je v Makedoniji bolj ali manj usmerjena v ljubezensko poezijo, kar je zame in za druge bralce svojevrsten fenomen in še vedno ne vem, ali gre za eskapizem iz ne prav lepe makedonske resničnosti ali pa gre dejansko za preporod makedonske ljubezenske poezije, ki je na nek način izginila s smrtjo največjih lirikov, ki so jo gojili. Slovenska mlada poezija pa se mi zdi zelo angažirana, usmerjena v resničnost, v družbeno kritiko, v fotografiranje in komentiranje resničnosti. Starejše generacije so si podobne, gre za dve struji, ena je lirična, metafizična, druga pa narativna, urbana. Literatura se je nasploh generalizirala, teme in motivi so povsod isti, le od avtorjevega sloga je odvisna pristnost, veličina, neponovljivost literarnega dela. Tako kot imam kar nekaj priljubljenih makedonskih pesnikov in pesnic, imam tudi nekaj priljubljenih slovenskih, to pa so avtorji in avtorice, ki refleksivno razmišljajo o življenju, resničnosti, družbi, celo politiki, to so avtorji in avtorice, pri katerih je očitno, da pišejo zato, ker morajo, ker drugače ne bi preživeli, ne pa zaradi točk, nagrad, hobija ali modnosti. Velikokrat prevajam posamezne pesmi sodobnih slovenskih pesnikov in pesnic, naredila sem tudi antologijo, ki je izšla v Makedoniji, pa tudi nekaj posameznih pesniških zbirk sem prevedla, med drugim tudi zbirko Tomaža Šalamuna, za katero je prejel Zlati venec poezije Struških večerov poezije. Makedonski bralci se lahko identificirajo s pesmimi slovenskih pesnikov in pesnic, in mislim, da velja tudi obratno, četudi so objave makedonskih pesnikov in pesnic v Sloveniji redke in nesistematične. Proza se prevaja bolj pogosto, zelo pa sem zadovoljna, da je makedonski dramatik Goran Stefanovski, žal že pokojni, leta 2007 prejel največjo slovensko nagrado za tuje literate, nagrado Vilenica.

Si predsednica žirije za mednarodno nagrado Vilenica. Festivali so tisti prostor, kjer se pesnice in pesniki srečujemo, izmenjujemo mnenja itd. A velikokrat se zdi, da so te prireditve namenjene nekako same sebi. V kolikšni meri je za poezijo pomembno, da ima publiko oziroma da ima čim številčnejšo publiko, ali pa je njen način delovanja v družbi vendarle drugačen kot je način delovanja umetniških praks, ki sodijo v polje pop kulture? Kje je danes po tvojem mnenju poezija in v kolikšni meri še vpliva na kulturne tokove v sodobni, globalizirani družbi?

Vsak literarni festival je zgodba in pesem zase, skupno jim je, da so dejansko prostor, kjer se srečujejo avtorji in avtorice, jaz jim tudi rečem mobilne antologije sodobne književnosti, so priložnost spoznati ljudi, ki se ukvarjajo z istimi rečmi kot se ukvarjamo sami, s katerimi živimo skupaj v istem času in v istem svetu. Vsak festival pa se bolj ali manj razlikuje po obliki, strukturi, prizadevanjih, programu … Na nekaterih festivalih mora občinstvo plačati vstopnice in paradoksalno je, da ima tak festival lahko več občinstva kot pa tisti, kjer je vstop prost. Nekateri so masovno obiskani, drugi komajda in zaradi tega pravimo, da so namenjeni sami sebi, nekateri trajajo tudi cele tedne, nekateri nekaj dni, eni so organizirani z vrhunsko profesionalnostjo, drugi pa so čista improvizacija in še veliko karakteristik sodobnih literarnih festivalov bi lahko naštela. Moja izkušnja avtorice je bila na vsakem festivalu drugačna, zame vedno dragocena in neponovljiva. Kot predsednica žirije Vilenice bi rada bila še bolj zadovoljna z obiskanostjo festivala, ki vsako leto pripelje vrhunske avtorje in avtorice iz Evrope in od drugod, literarni dogodki pa se odvijajo v Ljubljani, na Krasu in v obliki predvečerov po celotni Sloveniji. Festival Vilenica poteka v organizaciji Društva slovenskih pisateljev, torej je njegov del in tako tudi pripada vsakemu avtorju, članu društva. Nekateri člani društva so udeleženci festivala, en slovenski avtor/avtorica pa je v fokusu festivala. Želela bi si večjega obiska, tudi s strani kolegov, a čeprav je za obveščanje dobro poskrbljeno, je z njihove strani ta majhen. Sama še vedno verjamem, da so festivali najbolj pristna srečanja tako z literaturo kot z literati, ki jo pišejo.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Peter Semolič

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved
Peter Semolič