Začenjam se tam, kjer se začne jezik.
Gregor Podlogar, Nekdo drug
Podlogarjeva poezija se zapisuje, ali bolje rečeno, se tudi zapisuje v znamenju različnih dihotomij. Dihotomija pomeni toliko kot delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela. SSKJ kot primer dihotomije navaja dihotomijo med fizičnim in umskim delom. Različne dihotomije niso edina osrednja točka Podlogarjevega pesništva, so pa zagotovo ena pomembnejših in predstavljajo možen vstop v njegovo poezijo. To morda še ne velja toliko za prvenec Naselitve (1997) – četudi so v njem že nakazane nekatere glavne značilnosti njegovega kasnejšega pesništva – kolikor za pesmi, zbrane od zbirke Vrtoglavica zanosa (2002) dalje, za katere je značilna odprtost pesniške pisave, določena mera narativnosti, pozornost na jezik, in sicer tako na semantično kot glasovno raven jezika, eksperimentiranje z različnimi pesemskimi oblikami, predvsem tistimi, ki izhajajo iz avantgardistične tradicije.
Vrtoglavico zanosa odpre pesem s pomenljivim naslovom Dan in noč. Pesem ima logičen potek, začne se z jutrom in konča z nočjo, manj logično pa je pesnikovo nizanje stvari in pojavov skozi pesem: naravnim pojavom sledijo družbeni pojavi in obratno, ukinjeni sta prostorska in časovna kavzalnost med seboj izključujočih se opravil: »… spet bo treba na delo, na počitnice, v mesta in gozdove …« (Dan in noč, Vrtoglavica zanosa, str. 5). Prav tako tudi smeri in cilji gibanja postanejo sočasni oziroma obstajajo v hkratnosti. To izenačevanje v svetu vsakdanje resničnosti različno hierarhično postavljenih elementov kaže na določeno svetonazorsko ozadje, ki je pri Podlogarju izrazito demokratično, kar njegovo poezijo postavlja v bližino poezije Toneta Škrjanca. To pomeni, da elementom, ki vstopajo v pesmi, »dopušča biti«, da torej ne posega neposredno v njih, jih ne transformira, zato se raje kot metafore poslužuje metonimije. Izenačevanje pa ni značilnost etične dimenzije teh pesmi, četudi se pesnik morda v hipu pisanja pesmi še ne zna odločiti za enoznačen odgovor, ki ga predenj postavi določen problem: »Rad bi pisal ekološke pesmi, pa ne morem.« (Majhne stari, Vrtoglavica zanosa, str. 7).
Dihotomija med dnevom in nočjo je v pričujoči pesmi jasno vzpostavljena, vendar pa ni edina, na katero naletimo tekom branja verzov. Pesem je zgrajena okoli besedice »spet«, s katero se vsak od verzov začne – Podlogar je mojster ponavljanja posamičnih besed v pesmih, ki tako po eni strani širijo svojo denotacijo, po drugi strani pa pesmi zaznamujejo z določenim zarotitvenim ritmom, hkrati pa jo tudi premaknejo v polje jezika, oziroma jo oddaljijo od izvenjezikovne in izvenpesemske resničnosti. Prislov »spet« v pesmi Dan in noč tako vzpostavi dihotomijo med ponavljanjem, torej na neki način trajanjem, in hipnostjo, enkratnostjo naštevanih elementov, s čimer svet, kot ga pesem zgradi pred našimi očmi, spremeni v borgesovski aleph, točko, v kateri se prostorsko in časovno oddaljeni elementi pojavljajo sočasno, ne da bi se stopili, zlili drug z drugim.
Opravka imamo torej s sodobno pesniško pisavo, ki se zaveda soobstoja različnih končnih pomenskih svetov, a tudi tega, da ti svetovi niso med sabo nepreklicno ločeni, temveč stopajo v komunikacijo, dialog. Podlogar je pesnik, pri katerem jezik igra izjemno pomembno vlogo. Zdi se mi, da to ne izhaja zgolj iz prepričanja, da je med poezijo in jezikom enačaj (kot je to npr. zagovarjal W. H. Auden), ampak tudi, če ne predvsem, iz zavesti o soobstajanju različnih svetov in komunikacije med njimi. Namreč ti svetovi so res ločeni od vsakdanje resničnosti, torej resničnosti, ki si jo delimo, hkrati pa neprestano vodijo dialog tako z njo kot tudi drug z drugim. To kar jih povezuje pa je jezik. Ali bolj natančno rečeno, jezik je tisto sredstvo, s pomočjo katerega izkušnje iz različnih končnih pomenskih svetov prenesemo v vsakdanjo resničnost in jih tako naredimo dostopne drugim, oziroma se iz intimnih izkušenj spremenijo v bolj ali manj relevantne družbene izkušnje. Prepričljivost Podlogarjeve poezije tako ne izhaja zgolj iz adekvatno in pesniško plastično predstavljene osebne izkušnje, temveč tudi iz omenjenega pesnikovega zavedanja.
Zato nas ne sme začuditi, da zbirko Milijon sekund bliže (2006) odpre verz: »vsi svetovi med seboj komunicirajo …« (brez naslova, Milijon sekund bliže, str. 2). Podlogar s to zbirko izstopi iz »poezije izkušnje«, kot se je izoblikovala pri nas v devetdesetih letih minulega stoletja in za katero je značilno, da je različne ravni jezika podredila njegovi pomenski ravni. To ne pomeni, da osebna izkušnja v njegovi poeziji ne igra več nobene vloge, vendar pa je le-ta zgolj eden izmed svetov, ki se odslikavajo v verzih, in sicer tisti, ki najbolj neposredno povezuje to poezijo s čutnostjo, oziroma ji pridaja potrebno čutno komponento, nikakor pa to ni edini svet, niti ni hierarhično nadrejen drugim svetovom. Navedenemu verzu sledi verz, ki lepo pokaže, na kakšen način se pri Podlogarju ujamejo različni svetovi: »včasih / zgodovina skozi okno vrže prazno steklenico / in se porežeš …« (brez naslova, Milijon sekund bliže, str. 2). V tem verzu abstraktno postane konkretno (zgodovina – steklenica), družbeno, torej splošno, postane osebno (zgodovina – porezanost naslovnika). Subjekt Podlogarjeve poezije tako ni več tradicionalni trdni subjekt, niti ni šalamunovski izmuzljivi subjekt, ampak raje prostor, ki ga prečijo različne govorice, križišče, kjer se srečajo različni svetovi. Brez pretiravanja lahko rečem, da je v tej zbirki Podlogar ne le izstopil iz »poezije izkušnje«, temveč tudi definiral sebe kot pesnika na nov način in sicer kot »pesnika svetov«.
Toda naj poudarim še enkrat, ti svetovi soobstajajo, komunicirajo, nikakor pa niso zamenljivi. Podlogar ni postmodernistični pesnik, ki bi pisal v znamenju reka »vse je možno, nič ni resnično« in tako tudi jezik pri njem ni zamenjava za svet oziroma svetove: kajti četudi jezik nemara res zamejuje meje »mojega sveta«, pa ima tudi sam mejo – ta meja je tišina. Pesmi v zbirki Milijon sekund bliže, sploh tiste daljše, se trgajo, verze rada presije belina kot vizualna ustreznica tišine. Podlogarjeva tišina je tišina pesniške tradicije in hkrati izkustvena tišina, je pogoj za vznik verzov in za vznik medsebojne komunikacije: »zima / je bila primerna da sva poslušala drug drugega tišino …« (Pesem, Milijon sekund bliže, str. 13). Toda napačno bi bilo trditi, da je tišina tista, ki podeljujejo smisel – Podlogar ni metafizični pesnik: »Ta pesem ni skrivnost / Ta pesem jemlje smisel / iz te pesmi …« (Videotrak, str. 31). Tišina torej ni nadrejena pesmi/glasu, ju ne posveti, njun odnos je dvosmeren, obstaja v razliki: kolikor tišina omogoči glas, toliko tudi glas izriše tišino kot svoje nasprotje. S tem je tišina osvobojena zgolj pomena, ki ji ga je podelil modernizem in njena denotacija se razširi. V pesmi Videotrak je tišina tako »pametno molčanje« kot tudi zavezujoči »umetnikov molk«. Tišina in glas sta tako spet dva svetova, ki tvorita dihotomijo, a sta povezana prek medsebojne komunikacije. Čudovit paradoks te poezije je, da bolj ko postaja jezik, bolj ko se dogaja v jeziku, bolj je demokratična. Podlogar ni apologet modernističnega in/ali avantgardističnega pesništva, temveč raje njun pozoren in temeljit premišljevalec, seveda premišljevalec na pesniški način.
Zbirko Vesela nova ušesa (2010) uvaja motto Petra Sloterdijka »svet je zvok« in res nas poezija v tej zbirki bolj nagovarja z zvokom, ritmi, asociativnimi preskoki, kot pa s pomenom. Narativnost »poezije izkušnje« je tu navzoča le še kot odmev, kot še ena izmed tradicij, ki se sem ter tja zalesketajo v pesmih. V tem smislu zbirka Vesela nova ušesa predhodi tistemu delu slovenske mlade poezije, ki smo ji priča v zadnjih letih in ki jo predstavljajo avtorji, kot so Muanis Sinanović, Sergej Harlamov, Jernej Županič in deloma tudi Nina Dragičević. Za to poezijo je značilno, da vrača pesmi avtonomijo, ki jo je »poezija izkušnje« potisnila na stranski tir. Na takšno poezijo venomer preži nevarnost, da bi se ujela v pasti larpurlatizma in da bi kot takšna postala ponovitev določenih poetik preteklosti. Temu se Podlogar uspešno izogne: namreč kolikor njegove pesmi rastejo iz jezika oziroma so monološke, toliko so tudi dialoške in ponovno in na nove načine povezujejo različne svetove, pa naj gre za svet umetnosti in politike ali za to in drugo stran ulice ali za subjekt in naslovnika pesmi. Te povezave segajo od oblike nagovora do aliteracije, kot npr. v naslovu pesmi Nič o valovih, votlinah, violinah (Vesela nova ušesa, str. 9), medtem ko je sama pesem grajena na različnih dihotomijah, pri čemer pa členi v parih teh dihotomij spet znova stopajo v dialog drug z drugim: »Sonce v morju, morje na nebu.« (Nič o valovih, votlinah, violinah, Vesela nova ušesa, str. 9). Tu nam delovanje jezika na nov način vzpostavi izkušnjo opazovanja in doživljanja sončnega zahoda in zdi se, kot da v tem verzu odmeva znameniti zgled Noama Chomskega, »zelene ideje besno spijo«, ki priča o moči jezika in njegovi pomembni, odločilni vlogi pri našem motrenju in razumevanju resničnosti. Ta nam je namreč vedno posredovana skozi jezik in je pomembno orodje pri njeni izgradnji. Vendar pa – še enkrat – Podlogar ne postavlja jezik na mesto sveta, oziroma zanj ni kar vse jezik (četudi nemara lahko različne pojave beremo na način, kot da so strukturirani na način jezika): »… kar šteje, je odtis / pred besedo …« (Na začetku, Vesela nova ušesa, str. 4). Zdi se, da je tu bistvena razlika med jezikom in svetom, pesnikov napor pa je usmerjen predvsem v to, kako na pesniški način misliti to razliko in jo dojeti kot (možen) generator pesmi, ne da bi pri tem zanikal katerega od elementov, oziroma ne da bi ju hierarhično uredil. In zdi se, da je prav ta razlika med elementi, svetovi, razlika, ki obstaja in ostaja in to ne glede na to, kako uspešna je komunikacija med njimi, eden glavnih virov pričujočih pesmi in nemara Podlogarjeve poezije nasploh. Podlogar je tako pesnik svetov, je tisti, ki z močjo pesniške besede gradi vezi med njimi, oziroma jim v pesmi pušča do besede, a je tudi pesnik razlike med svetovi, pesnik rane. Njegove pesmi, četudi marsikdaj humorne, parodične, tople, predvsem takrat, ko spregovori o prijateljih ali »majhnih stvareh« in »majhnih zgodbah«, spremlja določena trpkost, ki nemara izvira prav iz spoznanja o nemožnosti brezšivne komunikacije. Jezik je tu osamosvojen, je eden izmed generatorjev verzov, vendar pa je hkrati zaradi svoje nezadostnosti tudi že postavljen pod vprašaj. V tej točki Podlogarjeva poezija stopa v bližino poezije Jureta Potokarja, kot tistega pesnika minulih desetletij, ki je v največji možni meri upesnil nezmožnost, če ne celo odsotnost komunikacije v sodobnem svetu.
Takšna poetološka izhodišča imajo določene posledice za subjekt te poezije. Subjekt je sicer res marsikdaj navzoč kot prvoosebni jaz, vendar pa je hkrati na nek način tudi umaknjen. Je – še enkrat – bolj prostor, kot pa trdna, monolitna in gosta struktura. Tako imam pogosto občutek, da se marsikaj zapisnega dogaja mimo njega in prav slednje omogoča dialoškost te poezije, pri čemer se le-ta dogaja na mnogih ravneh, na mnoge načine in to lahko že v eni sami pesmi. In prav dialoškost te poezije je nemara omogočila Podlogarju tudi eno najbolj zanimivih pesniških pustolovščin zadnjih let pri nas, Odo na manhatnski aveniji (2003), zbirko, ki jo je napisal skupaj s Primožem Čučnikom, likovni del pa je prispeval Žiga Kariž. Z vidika, s katerega pišem ta zapis, se mi projekt »ode« kaže tudi kot pesnikov poskus, da bi dialoškost svoje poezije preveril tudi onkraj pesemskih okvirov, tokrat v dialogu med dvema konkretnima pesnikoma in dvema, sicer sorodnima, a vendarle različnima pesniškima pisavama.
Za zdaj zadnjo Podlogarjevo pesniško zbirko Svet in svet (2016) uvaja istoimenska pesem, v kateri pesnik ubesedi marsikaj od tega, kar skušam povedati v pričujočem zapisu in je za potrebe tega zapisa – in mislim, da ne zgolj za potrebe tega zapisa – v vseh pogledih paradigmatska pesem. Gre za izjemno kompleksno pesem, ki pa je – paradoksalno – sestavljena iz relativno majhnega števila besed; ne nazadnje se celotna pesem vrti okoli besede »svet«, ki pa s tem, ko se znajde v različnih kontekstih, četudi zgolj nakazanih, razširja in spreminja pomen oziroma pomene in nas prek asociacij vodi v različne vidike bivanja in pisanja. Pred nami je tako antologijska pesem, ki prežarja celoten Podlogarjev opus in nič čudnega ni, da stoji kot uvodna pesem njegove do zdaj najbolj zrele pesniške zbirke, zbirke, v kateri se je Podlogarjeva poetika dokončno izostrila – če so se dihotomije do te zbirke pojavljale marsikdaj na prikrit način ali pa so jih pesmi (le) implicirale, tu stopajo v ospredje, pri čemer gre tako za dihotomije, ki jih sestavljajo različni svetovi, kot tudi za dihotomije, ki jih sestavljajo vidiki istega sveta. Tudi tu jih pesnik ne hierarhizira, toda zdaj so njegove izbire jasne, s tem pa postane jasnejše tudi svetonazorsko ozadje, kot izrazito demokratično in tudi humanistično, humanistično v kar najboljšem pomenu te besede. Vsi do zdaj navedeni elementi njegove poetike so tukaj, a hkrati so tudi nadgrajeni, s čimer je intenca vsake posamezne pesmi, kot tudi zbirke kot celote, neprimerno bolj razvidna, jasnejša, vendar pa ne na račun »zvenenja jezika«, ali natančneje rečeno, samodejnega delovanja jezika – tudi tu prostor pesmi ni namenjen le zapisovalcu pesmi, torej pesniku oziroma njegovemu lirskemu subjektu/jazu, temveč vanj vstopajo različni govori, tudi jeziki, oziroma do besede prihajajo različni deli sveta in svetovi.
Toda prav v uvodni pesmi se izriše in udejani še neko pomembnejše hotenje (ki je proizvod tako pesnika, kot tudi samih pesmi): če je bil Podlogar do te zbirke (in njene naslovne pesmi) predvsem »pesnik svetov« in njihove medsebojne zdaj bolj, drugič spet manj uspele komunikacije, ki se je še kako zavedal zeva, ki leži v temelju vsake, še tako uspele komunikacije, potem se zdi, da je v tej zbirki našel pot, kako to zev preiti, ne da bi pri tem žrtvoval katerega od akterjev komunikacije. Pesem Svet in svet tako ni toliko pesem o svetu in svetu ali svetu in »svetu« (če si sposodim transkripcijo iz same pesmi), kolikor je prav pesem o komunikaciji med obema svetovoma (v pesmi namerno nista poimenovana drugače kot z besedo »svet«, tako da si lahko pod njo predstavljamo tako rekoč neskončno število svetov). Komunikacija, npr. dialog, nastopi takrat, ko se oba udeleženca/udeleženki odrečeta delu kontrole nad izgovorjenim in s tem odpreta prostor tudi za govor drugega/druge. Da bi to lahko storila, morata na govorjeno in s tem nase pogledati tudi skozi oči drugega/druge, se morata, preprosto rečeno, vživeti vanj/vanjo. V tistem hipu »jaz« postane(m) »ti« in še več: »jaz« postane(m) tudi »govorjeno« in »govorjeno« postane »jaz« (ki je/sem »ti«). Pesem tako nikakor ni naivna, ne ukinja razlike med govorcema/govorkama, zato pa pokaže, kaj bi bilo tisto vezno tkivo, ki bi lahko premostilo njuno razdaljo – to bi lahko bila pesniška govorica, kot tista govorica, ki skuša zajeti svet in izkušnjo sveta na najbolj celosten način (in jo marsikdaj tudi zajame), ne da bi pri tem izbrisala – kot to počne na ekspliciten način npr. govorica politike – katerega koli delov, ki nastopajo v komunikaciji. S to gesto pa je pesnik prešel še eno razliko, razliko, ki je vsaj od Mallarméja dalje trdno zasidrana v izkušnji evropskega pesnika, razliko med pisanjem in življenjem. Zbirka se konča s pesmijo/verzom, »raje življenje« (Svet in svet, str. 62), v katerem odmevajo verzi uvodne pesmi:
»Svet je svet.
Kot življenje,
šele življenje
vzpostavi svet,
da je svet svet …«
(Svet in svet, str. 3)
Odločitev za življenje tako ni (več) odločitev za življenje in ne za pisanje, temveč odločitev za življenje in za pisanje:
»Ti si svet,
kot si ti pesem …«
Ali lahko potem takem trdimo, da tudi ni več razlike med jezikom in svetom? Česa takšnega si ne bi upal trditi, zato naj končam pričujoči zapis s Podlogarjevim verzom, ki sem ga vzel za motto in ki mi že leta odzvanja v ušesih in katerega še danes ne zmorem do kraja zapopasti – ne nazadnje pa to niti ni smisel oziroma namen dobrih verzov: »Začenjam se tam, kjer se začne jezik.«
In prav to je eden od čarov te poezije – kolikor so v njej npr. izbire jasne in dokončne, pa nas same pesmi, ki so včasih zreducirane le na en sam verz in ki spet drugič segajo prek ene strani, vodijo tako proč od njih samih (k drugim tekstom, umetnostim, družbenim in naravnim pojavom, filozofiji, sodobnim tehnologijam, predelom domače dežele in predelom tujih dežel, različnim miselnim in umetniškim tradicijam, nivojem jezika in jezikom …) – , kot tudi vedno znova nazaj k sebi, k ponovnim branjem, ponovnim odkrivanjem sveta in sveta in mostu ali vsaj brvi med njima. Brez pretiravanja lahko rečem, da je eden od teh mostov, brvi tudi poezija Gregorja Podlogarja. Ali nekoliko bolj poetično rečeno, oziroma rečeno na sledi Podlogarjevih verzov: je svet in je svet in je tisto vmes – ki je spet svet.
Lavrica, april 2020
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved