Gregor Podlogar: Nekaj pesniških vprašanj in nekaj vprašanj o poeziji: naključnih deset priporočil za uporabo

I.
Vprašanje dopolni vprašanje. Osvetli iz različnih kotov. Tako so pesniška vprašanja vprašanja, ki nagovarjajo in govorijo o tem, da je poezija način bivanja, so – v kontekstu pesmi – poezija: kaj je življenje? Vprašanja o poeziji pa so vprašanja, ki mislijo, mislijo poezijo v vsej njeni tudi družbenopolitični pojavnosti: kje je življenje, kakšno je? In dobro je, da sta vprašanji eno ob drugem, da je kaj s kje in kje s kaj.

Naslovna in hrbtna stran zbirke Gregorja Podlogarja “Svet in svet” (LUD Šerpa, 2016)

II.
Kako spet pisati o poeziji? Naj se pisanje odziva na občutenje časa in vsega, kar temu občutenju pritiče? Odgovorov je pritrdilen, a hkrati ne enoznačen v tistem smislu, da se piše z – kot nekje zapiše Jure Detela – »navdušenjem nad premoščanjem časa«: »Kar bi se dalo zgodovinsko tematizirati, je treba vzpostaviti kot prisotnost v sedanjem trenutku.« V prej omenjeni pritrditvi je tudi segment, ki me posebej zadeva in je tisto, zaradi česar pišem poezijo in zaradi česar o njej tudi razmišljam – izkustvo bivanja. S posebnim ozirom: pesnik_ica ni na nad življenjem in ni na piedestalu, saj, kot pravi Denise Levertov, »življenja pesnikov in drugih umetnikov niso nič bolj zanimiva od drugih življenj.«

Pisati poezijo in pisati o poeziji pomeni biti v, biti z, vedeti za.
 
III.
Raziskovati svet z besedami v potrditvi življenja samega: izkustvo bivanja je izkustvo jezika – življenje pada v poezijo z besedami, skozi pomene besede in besedne pomene. Ustvarjanje poezije je v svojem aktu ustvarjanja želja po življenju: poezija je tista, ki na samosvoj, avtonomen in edinstven način odkriva izkustvo bivanja, saj »pesem ni zgolj reprezentacija odkrite stvari – opis uzrte vnotranjenosti; sama je nova vnotranjenost, v kateri se videno združi s tistim, ki vidi
 
IV.
Čas in poezija: tematizacija bivanja v nekem zgodovinskem trenutku in izkustvo bivanja v jeziku in hkrati naključje, ki posega v obvladovanje jezika: »Pesem je zgodovina in je tisto, kar zanika zgodovino v tistem trenutku, ko jo potrdi,« nekje zapiše Octavio Paz.
 
V.
Ne opredeliti notranje človeške zagnanosti. Senzibilnost spelje jezik v gibanje tako, da ustvari pesniško strukturo, mestoma neodvisno od vodenja senzibilnosti, saj jezik deluje tudi vzvratno in intuitivno: vznik nemišljenega, če ponovim za Alejandro Pizarnik. Ko pogledam od spodaj: če notranjo zagnanost navdušenja premikam po zgodovinski časovnici, ta ni enaka zgodovinskemu sosledju dogodkov, nam lastna senzibilnost je namreč občečloveška in univerzalno ubesedljiva, na katerem koli kraju in v katerem koli času, manifestira se – tako Paul Valéry – kot Zgodovina Duha. Ali drugače, kot Jure Detela: »Nikoli ne bomo videli tiste opice, ki se je nanjo spominjal egipčanski kipar. Se pa bomo spominjali opice na enak način.« Življenje, odprto v skrivnost.
 
VI.
In kot pravi Wallace Stevens: »Nenehna želja po svobodi v literaturi ali v katerikoli umetnosti je želja po svobodi v življenju. Ta želja je iracionalna. Iz tega sledi iracionalno iskanje iracionalnega, očitno srečna okoliščina, če ste k temu nagnjeni.«
 
VII.
Poezija, jezik in družba – ne kot zbir ali nabor, kot odnos med njimi. Jezik je družben in kot poezija ni ločen od družbe: tako jezik kot poezija sta javni prostor. Izbira besed v javnem prostoru je odraz mentalnega, duhovnega in intelektualnega stanja družbe in posameznika_ice, a hkrati je šele izbira besed v poeziji ustvarjanje pesniškega izraza. Opomba: poezija poseduje možnost, na sledi misli Alejandre Pizarnik in Octavia Paza, skrivanja jezika pred jezikom: ustvarjati poezijo z življenjem, z obredi življenja: »ne gre za doživetje, ki se potem prevede v besede, temveč so prav besede jedro doživetja sámo […] torej analiza doživetja obsega tudi njegov izraz.«
 
VIII.
Ko Marjorie Perloff piše o Wittgensteinu, izpostavi nekaj, kar zadeva tako ta kaj kot tisti kje, in pravi, da je »subjektivnost vselej odvisna od jezika, ki je pripadal kulturi davno prej, kot je pripadal meni«. Povezanost je očitna. Kljub temu, da sem, kot vsak_a, družbeni in kulturni konstrukt, je tisto, kar se kaže v poeziji, tudi prehod od družbe k svetu, in nazaj. Šele Wittgensteinova misel postavi pravi kontekst: » […] brez umetnosti pa je predmet le kos narave, kot kar koli drugega.« Še več, kaj in kje se srečata v obratu znamenitega Wittgensteinovega stavka, ki ga izvede Marjorie Perloff: »Pesmi bi pravzaprav smeli samo filozofirati.« Kar pomeni, če nadaljujem njeno misel, da poezija ni »izraz ali povnanjenje notranjega občutja; prej kritika tega izraza
 
IX.
Razumevanje jezika – kje je življenje, kakšno je? – je tudi razumevanje sveta – kaj je življenje? Če rečem strašljivo blizu, to rečem v kontekstu tega, ko to (iz)rečem in ker tako čutim. Vsakdanjost in njen jezik ni povrhnjica, je zunanja stena mojega, boljše, našega jezika – labirint, iz katerega ne moremo pobegniti. Tako je jezik tisto vse, »tisto, kar je«, in je v poeziji tisto, kar spregovori tudi o tem, da sem v jeziku spregovorjen.
 
X.
»Noč je prišla in na vse se je že pomislilo,« je verz Alejandre Pizarnik, ki ga lahko dopolni pesem brez naslova Jureta Detele:
 
***
 
Sam določam, kaj je v meni
neuničljivo. Tako
se izumljam. Z vrsto metod in postopkov,
ki so že zdavnaj spoznani,
 
besede v slovarjih. Kar je novo,
je organizacija.
 
 

Gregor Podlogar