Patrick Williamson: Žep poln peska

Rjoveči gobci ne čutijo usmiljenja do svinjine

bežiš pred smradom strahu, zlomljenimi glasovi, koraki

 

povej mi, ali kamen še prisluškuje vetru

ali pesek še hrani naš dom v pekočem spominu

 

kričiš na nehvaležne doline, to deželo, moje drobovje

tvoj odmev kljubuje nevihti med zatočiščem in morjem

 

prašna obzorja, ognjene poroke na razpenjenem nebu

korakanje vzdolž monotonih rečnih obrežji vse do izliva

 

z vozlom v želodcu v postelji iz grenkih lovorovih listov

glasno kličeš vodiče, da te odvedejo do obale

 

kako si naj izpogajaš čoln, ki bo držal vodo

kako naj se posloviš od vsega, kar ti je bilo ljubo

 

ziblješ otroka, ki nima jakne

oklepaš se peska, raztresenega po valovih

 

Zakaj, vprašaš, naj bi verjel morju

 

Prevedel Peter Semolič

Patrick Williamson

Latest posts by Patrick Williamson (see all)