Najnovejše objave

Pogovor z Muanisom Sinanovićem

Naj začnem kar na začetku: kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje? Se morda spomniš svoje prve napisane pesmi, če se jo, ali lahko reflektiraš iz kakšnih pobud je nastala? In če nadaljujem v tej smeri: se morda spomniš tistega trenutka, v katerem se ti je zazdelo, ali pa si spoznal, da bi pisanje pesmi lahko postalo pomemben del tvojega življenja?

V zgodnjih tinejdžerskih letih sem intenzivno začel brati klasično književnost, predvsem modernistično. K temu je bistveno pripomoglo dejstvo, da je pokojni oče z Delom, časopisom, ki ga je dnevno bral, prinašal domov romane iz zbirke klasikov 20. stoletja. Z modernističnimi avtorji so se mi odprla anomalije, kontigentnosti, glitchi pisave, neke alternativne serije, h katerim sem bil tako ali tako vedno nagnjen. V osnovni šoli sem veljal za najbolj problematičnega učenca na šoli, vendar ne na podlagi nasilnega vedenja, temveč na podlagi izpostavljanja in napihovanja malih nepravilnosti v funkcioniranju sistema, vnašanju nadzorovanega kaosa v red učnega procesa in tako dalje. Zgodilo se je recimo, da sem premaknil mize v učilnici na konec prostora, si jih oblikoval v štirikotnik, sedel na sredo in z govorjenjem predstavljal alternativni kateder. Ko sem recimo bil po intervencijah kazensko vprašan, sem dobil odlično oceno. Vedno sem bil nagnjen k postavljanju absurdnih nesistemov, ki lahko pri soočenju s privilegirano realnostjo vzdržijo njene preizkuse, še več, to nekoherentno realnost v svoji koherentnosti osmešijo in v njej povzročijo nefunkcionalnost. Mislim, da je potrebno strogo ločiti pojem sistema od pojma reda. Mislim, da so sistemi v splošnem prej nasprotje reda.

Pri početju, s katerim na to opozarjam, gre za mešanico čistega užitka in intenzivne bolečine ob soočanju z vsesplošnim neredom, ki ga oblikujemo v sisteme. Kljub temu sem ob branju omenjene proze oblikoval svetovne nazore, ki so to mojo prakso sublimirali, in jo pri tem potlačili. Ob intenzivnih osebnih problemih v poznejši najstniški fazi pa sem začel eksperimentirati z branjem poezije. In natanko tu sem odkril to značilnost pisave, ki se je v obrisih kazala v romanih, namreč da je sestavljena iz šumov, nepravilnosti, jezikovnih arbitrarnosti, ki v vsem tem funkcionirajo. Moji prvi verzi so bile šale, trolanja, v katerih sem se zopet soočal s to svojo, če malo karikiram in dramatiziram, sado-mazohistično naravnanostjo. Ne spomnim se, kateri verzi konkretno so bili prvi, spomnim pa se izjemne zabavnosti pisanja teh verzov. Ta zabavnost pa je pri kazala na nekaj ključnega, ampak kljub temu ni bila globoka, temveč površinska. Misel in praksa površine sta tisto, kar privilegiram pred vsako globino. Ljudje v globino zakopljejo svoje male nedoslednosti, ki se povezujejo v velike verige nedoslednosti, ki se povezujejo v male fašizme, ki se povezujejo v velike fašizme. Ljudje se bojijo površine. Vsakič, kadar javno izrečem bezkompromisno kritiko knjige ali politične prakse, nekatere ljudi zagrabi panika, hitijo iskati moje skrite načrte, strategije – na površino, ki jo razpiram, projicirajo globino potlačevanja, ki je lastna njim samim. Poezijo sem, v nasprotju z vsem šolskim drilom, razumel ne kot stvar globine, ampak kot izjemno kompleksen, lep in privilegiran način dostopanja do površine, v katerem se na nenavaden način družita kaotičnost in red. In takrat sem vedel, da želim v to smer, to je bila vedno glavna motivacija za ukvarjanje s poezijo.

V opisanem se tudi izraža moje razlikovanje med prozo in poezijo. Kljub temu se ukvarjam tudi s prozo in jo počasi začenjam tudi objavljati; moj cilj pa je pri tem vedno podati kar najmanj modrosti, in čim bolj prevprašati zgodbo. Mišljenje je nekaj, kar se radikalno razlikuje tako od modrosti kot naracije. Pri tem iščem kar največ pisave, ki, kot je denimo pokazal Badiou na primeru Beckettove generične pisave, pomeni neko raven mišljenja, ki ni niti podrejena niti nadrejena filozofiji ali teoriji. Na žalost v naši kulturni realnosti ta horizont še ni bil prebit.

Z vsem skupaj hočem povedati tudi, da književnost, v nasprotju s tem, kar nam skušajo danes dopovedati »ljubitelji knjig«, ni enoznačen pojav, ki bi posameznika avtomatsko vodil k boljšemu mišljenju, čutenju in podobno. Nasprotno, književne naracije so marsikateremu mlademu človeku zaprle dostop do mišljenja, analiziranja lastne stvarnosti in politike, v žlahtnejšem smislu, ki nima mnogo skupnega z realpolitičnim in zdravorazumskim smislom, v katerem je prisotna v vsakdanji govorici. Zvajanje mišljenja, ki ga sodobni čas zahteva, na naracije empatije, estetizacije, postulate o raznolikosti kultur in smrtonosnosti ideologije, je sploh v primerih, kjer je selektivno – čeprav si domišlja da celovito – beroči vladajoči razred srednji, katastrofalno za politične izzive, ki nas čakajo, posebno našo generacijo. Ne razumite me narobe; osnovna občutja empatije in spoštljiva zadržanost pred drugačnostjo sta nuja kakršnegakoli smiselnega socialnega delovanja, ravno zato pa je katastrofalno, kadar jih sublimiramo v ideologijo in trdo jedro mišljenja in politike. Kar tisti, ki nekako častijo zlato tele kulture in književnosti, danes pod bannerjem politične naprednosti pač počnejo.

V pesmi na strani devetnajst v tvojem pesniškem prvencu Štafeta okoli mestne smreke (2011) berem: »na dan, ko sem postal / velik človek, / sem postal majhen / pesnik.« Verzi, ki zarežejo v vsakega, ali bi vsaj morali zarezati v  vsakega, ki ne piše poezije zgolj ljubiteljsko. Meni odpirajo naslednja vprašanja: prvo je precej osebne narave in se tiče tvoje identitete oziroma identitet – po rodu si Musliman, kar vsekakor ni pozicija, ki bi si jo nekdo v Sloveniji rad izbral (na kar namiguje tudi naslov pesmi iz tvoje druge zbirke Pesmi (2014) Mojim nacionalističnim mučiteljem / Iz ranega otroštva). V kolikšni meri je pri tebi pisanje poezije tudi stvar identitete/identitet (pri meni je bilo na primer pisanje pesmi lep čas tesno povezano prav s tem vprašanjem)? Naj poskusim nadgraditi vprašanje: kako sam doživljaš razkorak med seboj kot človekom in s seboj kot pesnikom – sta to ena in ista oseba? Citirani verzi pa napotujejo tudi ven iz osebne sfere: kaj pomeni biti pesnik? Ali je lahko poezija stvar kariere, tako kot je to na primer ukvarjanje z ekonomijo, politiko …?

Sam se ne bi identificiral kot Musliman, z velikim ‘m’. Ta identiteta je specifičen fenomen Jugoslavije, pod njo pa se uvršča tista nacionalna pripadnost, ki ji danes pravimo bošnjaška. Nerazločevanje veroizpovedi in nacionalnosti je eden večjih kulturnih problemov na Balkanu. Sicer pa je moja identiteta cel mess. Moji starši so Bošnjaki iz Sandžaka, rodil sem se v Sloveniji, pišem v slovenščini, čeprav do petega leta nisem govoril slovensko, vendar poezijo enakovredno pišem tudi v srbohrvaščini. Sandžak je v Srbiji in poleg slovenskega imam tudi srbsko državljanstvo. Na drugi strani pa ljudje iz Sandžaka denimo v Sarajevu veljajo za rahlo necivilizirane provincialce. Spet pa sem v Sloveniji na periferiji tako zaradi svoje etnične pripadnosti kot veroizpovedi kot otrok doživel kar nekaj uničujočih rasističnih izkušenj. Teh ne izpostavljam posebej v poeziji niti v drugih tipih javnega govora, saj za razliko od številnih javno delujočih v Sloveniji javnega prostora ne razumem kot mesto reprodukcije zasebnega jamranja. Moja opazka je sicer, da bolj kot je osebna izkušnja posameznika v tem prostoru banalna, bolj jo ta izpostavlja, in bolj javni prostor  to izpostavljanje podpira. Ne morem razumeti, s kakšno upravičenostjo domnevni javni intelektualci, ki se na podlagi klasičnih nepotističnih in klientelnih pristopov reproducirajo na kulturniškem polju in shajajo s solidnimi zaslužki in solidnimi stanovanji, jamrajo o izgubi domovine in prekarizaciji, svojo situacijo pa razumejo kot splošni generacijski problem. Številni, ki produciramo zahtevnejše književne, publicistične ali teoretske vsebine kot oni, bi z veseljem prevzeli njihove delovne pogoje … Drugi problem pri opisanem govoru iz izkušnje je, da v času razkroja nacionalne države in izgube privilegijev, ki jih po družinskih vezeh prenašajo iz generacije v generacijo – zato tudi radi govorijo o generacijah – izgubljajo privilegije tudi sami, zato se poslužujejo zelo površnega domovinskega diskurza, ki se prav v ničemer bistveno ne razlikuje od skrajno desničarskega, saj izhaja iz enakih predpostavk ogroženosti, ki ni predelana v resen politični projekt. Tega se ne zavedajo, ampak Manca G. Renko je recimo s svojim antiintelektualizmom, s svojim banalnim in nekoherentnim govorom o ljubezni do jezika in domovini enako priljubljena pri skrajno desnem kot levem bralstvu. To je pač ta moderni center, ne glede na to, koliko se kiti z levičarskim kičem. Nikakor nočem reči, da vsesplošna prekarizacija in izguba socialne varnosti za mlade ne predstavlja ključnega eksistenčnega problema, samo, da trenutno ne poteka reflektirana razprava o tem problemu. Da je pravzaprav obratno, da se da od pritoževanja nad stanjem brez političnega projekta in resne refleksije pravzaprav živeti … Kar to samo stanje vzdržuje.

Takšno je torej stanje literarnega polja, vsesplošna narcisoidna obsedenost z nekakšnim govorom iz sebe, in to me opominja na nevarnost reprodukcije Jaza v literaturi. Mislim, da ta, še posebej v poeziji, in v nasprotju z mnenjem, dosega svoje najvišje točke ravno takrat, kadar se Jaz in njegova izkušnja razpuščata. Problem moje prve zbirke je, da je preveč navezana na nek Jaz, ki pa ni nič bistveno koherentnega, homogenega, temveč je vedno samo ena od mask, ki služi utrjevanju socialne in simbolne moči. Jaz je slabo maskiranje. Nasproti temu slabemu maskiranju postavljam neko maskiranje, ki ga vidim kot bolj produktivnega, maskiranje z maskami, ki so sredstva na poti razpuščanja Jaza, pri čemer je ta razkroj stvar postajanja. Poezija je zame privilegirano mesto takšnega postajanja. Res je, da v drugi in tretji zbirki še vedno pišem v prvi osebi edine, ampak ta prva oseba ne izhaja iz nekega jaza z veliko začetnico. Zdaj gre za mali jaz, ki služi zgolj kot izhodišče za ustvarjanje novih malih jazov, za potovanje k neki neidentiteti, ki se v prihajajoči zbirki pogosto konča s slutnjo Boga. Zato tudi mislim, da vera nima veliko opraviti z identiteto; omenjena slutnja ni slutnja neke nove identitete, ampak prej nekega osišča večnega postajanja.

Seveda pa ima pluralnost moje identitete bistven vpliv na moje pisanje. Ker se mi zaradi opisane situacije vsakršna identifikacija organsko zdi protislovna, neupravičena, ima to bistven vpliv na mojo dispozicijo za pisanje, ki bi jo opredelil ravno kot uhajanje identiteti in kreiranje začasnih identitet.

Kar se tiče kariere pesnika, mislim, da danes obstaja možnost takšne kariere … Poznamo pisce verzov, ki so iz tega pisanja naredili kariero, se vpletli v bolj ali manj nepravilno delovanje državnih institucij, veljajo za glasove generacije in opravljajo poklic rednega sodelovanja na lokalnih pasjih procesijah. Mislim, da se od tega da živeti. Vendar kariera pesnika po mojem ne vključuje nuje, da tudi pišeš poezijo, dovolj je pisati zgolj verze in skoznje plesti retoriko. Retorika in poezija pa sta v striktnem nasprotju. Ker je poezija po mojem, če se ponovim, bistveno povezana z neidentiteto, z dvomom v identiteto, ne vidim možnosti, da bi se z njo povezovalo pojem kariere. Pesnjenje ni poklic, pesnik pa deloma ni niti pesnik. S tem nočem reči, da si pesnik zasluži revno življenje, daleč od tega … Vsekakor so potrebni sistemsko urejeni pogoji za pesniško produkcijo, vendar se to potrebo danes na veliko zlorablja.

Sicer pa je danes res neprijetno biti manjšina. Verjetno ne samo v Sloveniji, čeprav v nekaterih državah bolj kot v drugih. To smo na svoji koži v zadnjem obdobju v tej državi trdo občutili homoseksualci in muslimani. Nočem vzpostavljati neke enotnosti med obema skupinama. Med muslimani je verjetno kar nekaj homofobije – čeprav nikakor ne inherentno, o čemer priča recimo ravno bogata zgodovina homoseksualne poezije v islamskem svetu – kakor je tudi med homoseksualci zagotovo nekaj islamofobije. Govorim o tem, da nudi kolektivna manjšinska izkušnja poseben politični uvid, ki je nezvedljiv na kakšen površinski univerzalizem, ampak je šele platforma, preko katere je mogoče z upoštevanjem partikularnega delati korake nasproti univerzalističnim političnim projektom. Levičarski intelektualci pogosto delajo napako, da hodijo po obratni poti in želijo partikularno na silo subsumirati pod univerzalno. Tako levičarski intelektualci pogosto spregledajo, da pretirana prisotnost liberalne politične korektnosti ne vodi v zaključek, da je potrebno tolerirati govor, ki trenutno zajema vse sfere javnega življenja in je po svoji logiki globoko fašističen. Mislim, da je že padel zadnji etični zadržek, namreč zavest o holokavstu, saj se danes migrante napada z identičnimi propagandnimi taktikami, s katerimi se je v rajhu napadalo Jude, ravno z izgovorom, da so ti migranti menda antisemitski, in z obsceno samoviktimizacijo, s katero se fašisti predstavljajo kot nekakšne žrtve domnevnega migrantskega fašizma. Kot da se niso nacisti neprestano samoviktimizirali kot domnevne žrtve judovske kulture … Ni več nobene pregrade, zato je potrebna nujna politična – in ne humanitarna – intervencija, ki pa se zaradi stanja levice in njene nezmožnosti refleksije verjetno ne bo pravi čas zgodila. Nočem zganjati panike, ampak pričakujem, da se bodo v bližnji prihodnosti zgodili posamezni pogromi s strani samoorganizirane skrajne desnice. Po drugi strani pa bi zopet poudaril, da vsesplošni poraz rasizma ni izraz neke inherentne zagamanosti Slovencev ali kogarkoli, temveč v največji meri izraz politične, ekonomske in socialne frustriranosti državljanov, na katere levica ne zna odgovoriti. Rasistični odziv na migrantsko krizo je kanal, v katerem se pretaka potlačena politična zavest ljudi, rasistični odnos v Sloveniji dolgo vladajočih levih elit, ki so skozi leta izkazovali močno stopnjo nestrpnosti do Slovencev. Svetlana Makarovič je v svojem trdem antiintelektualizmu, ki se šlepa na malomeščanski mit nekakšne samonikle mistične pravičnice, skovala tisto grozno rasisitčno oznako ‘Slovencelj’. Nasploh imajo literati veliko pri vzdrževanju te avtorasistične ideologije.

No, zdaj sem zašel. Hotel sem reči, da je manjšinska pisava, ki je obremenjena z vprašanjem identitete, vedno tudi politična, kot sta to recimo na primeru Kafke utemeljevala Deleuze in Guattari. Pogrešam več manjšinske pisave, ki ni omejena samo na empirične manjšine, in je lahko tudi stvar piscev pripadnosti večinske populacije.

V drugi pesniški zbirki tvoja poezija vse bolj postaja stvar jezika. Kako sam vidiš razmerje med naravnim človeškim jezikom in poezijo? Med pesniki so glede tega mnenja zelo deljena: za nekatere je poezija tako rekoč izenačena z naravnim človeškim jezikom, za druge, in med te sodim tudi sam, pa je nekaj bistveno drugega …

Če sintagmo naravni človeški jezik razumem v okviru generativne slovnice, potem je moj odgovor, da se poezija seveda dogaja v domeni naravnega človeškega jezika, vendar po mojem mnenju tako, da to naravnost ves čas prevprašuje in želi iz nje ubežati. Poezija nima nič s komunikacijsko in torej deskriptivno razsežnostjo jezika. To, da danes na lokalni ravni prihaja do nekakšnih poskusov zvajanja poezije na komunikativnost in deskripcijo – denimo čustev ali ideoloških postulatov domnevno nadideološke lokalne liberalne »elite« – je znak popolne degradacije literarnega polja in poraza oddelka za komparativistiko Univerze v Ljubljani, ki to polje kadrovsko reproducira.  Mislim, da je to nekakšna osnova, katere poznavanje bi moralo biti prag za to, da nekomu lahko rečemo pesnica ali pesnik, kritičarka ali kritik. Na žalost pa se formalno in drugače slavijo knjige, ki so bodisi ponesrečena proza, bodisi ponesrečena retorika. Še več, ljudje, ki pišejo bodisi ponesrečeno prozo, bodisi ponesrečeno retoriko, in so za to nagrajeni s titulo velikih pesnic ali pesnikov, brez kakršnihkoli zadržkov pišejo nekaj, kar naj bi bila refleksija poezije. Ampak to je izraz specifične lokalne deformacije, še posebej znotraj dela moje generacije, s katero se nimam več toliko volje ukvarjati …

V splošnem bi rekel, da se pesniški jezik počuti ogroženega od kakršnekoli neturaliziranosti izjavljanja, je ves čas na preži pred inertnostjo diskurza, njegove sintakse, morfologije, celo njegove zvočne podobe, se useda v njegove vrzeli in jih od znotraj širi in iz njih kriči: poglejte, to so zločini jezika, ki niso prav nič naravni, ki jih lahko spregledamo.

Kako pravzaprav pri tebi nastane pesem? Kako pride k tebi? Dane Zajc je nekoč govoril, da so pesmi k njemu prihajale v obliki slik, Nadežda Mandelštam poroča, da je poezija prihajala k Osipu v obliki ritma …

Najprej je neko stanje, nek modus zavesti, v kateri je neka napetost. Mešanica nekakšne nenavadne fokusiranosti, iz katere se razraščajo številne možne poti razmisleka, številne asociacije, ki so na voljo, da se jih poslužim. Ves ta fokus mnogoterosti potem pridobi nekakšne zvočne utrinke. Javljati se mi začnejo kratke besede, v katerih se denimo pojavljajo zgoščene kombinacije zvočnikov in zvenečih nezvočnikov. Majhne, »udarne« besede, ki se začnejo po zvočni verigi oblikovati v besedne zveze, iz katerih se razraščajo podobe. Gre skratka za nekakšne tri faze: psihološka dispozicija, zvok in slika, v mešanici nenadzorovanega in nadzorovanega. Mislim, da nobena dejanska pesem ne nastane na podlagi nekakšne zavestne odločitve in striktnega nadzora. Vendar pa je nadzor nujen in odloči mejo med nekoherentnim govorom, v katerem se dispozicija za pesem lahko izgubi, in pesmijo. Tistim, ki koncentrirano in posvečeno pišemo in dolgo beremo poezijo, je ta meja jasna. Žal se zaradi površnega ravnanja s poezijo dogaja, da danes kritikom in tudi piscem verzov pogosto ni. Poezija je zadnje zavetišče, v katerem se človek sooča s presunljivim dejstvom jezika kot takega. Sodobna vulgata ga poskuša raztreščiti. Seveda pa je fenomen poezije veliko ključnejši za človeka in mislim, da bo obstajal, dokler bo pač obstajal človek.

Pišeš poezijo in pišeš o poeziji. V kolikšni meri se ti dve izkušnji dopolnjujeta in v kolikšni meri sta si različni ali celo nasprotni? In če vprašanje malo razširim, kako sam vidiš razmerje med pesništvom in kritiko le-tega? In še, s kakšnih stališč sam pristopaš k pisanju o pesniških zbirkah? Zdi se, kot da se kritika že lep čas sooča z mankom teoretične podstati, na kateri bi lahko utemeljevala svoje vrednotenje, kar pa je ne nazadnje njen smoter …

Kritiko, kot zdaj o njej govoriva, torej besedilo, ki je namenjeno vrednotenju umetniškega besedila, in ne literarna znanost v anglosaškem pomenu, razumem kot pol umetniški in pol teoretski žanr. Kot besedilo, v katerem se izkorišča literarni prozni slog, v katerem se podaja bistroumne domislice, obrate in tako naprej. Da pa te prvine proznega sloga ne bi izgledale komično in spodletelo, je nujno potrebna neka teoretska konceptualizacija, ki predstavlja tisti okular, s katerim se sploh lahko zapaža tiste momente obravnavanega besedila, ki so relevantni za njegovo vrednotenje. Danes vidim veliko poskusov biti witty, provokativen in tako naprej, ki pa zaradi manka konceptualizacije izpadejo komično presamozavestni. Manko konceptualizacije je posledica degradacije literarnega polja, kakršnega sem opisoval in to degradacijo reproducira oddelek za komparativistiko na naši največji univerzi, ki je še vedno ujet v sholasticizme 19. stoletja. S tem nočem reči, da je na tem oddelku vse zanič, daleč od tega, ampak da njegovo jedro tvorijo ideološki postulati 19. stoletja, ki oblikujejo neko celoto oddelka.

Kar se tiče same povezave pesniške prakse skozi kritiko, mislim, da je izkušnja pesnjenja dobrodošla ravno tako, kolikor je predelana z nekimi koncepti. Tako kot denimo fenomenologija konceptualno obdeluje introspektivne izkušnje. Ta manko distinkcije med menoj in svetom in enačenje mene in sveta je globalni problem, ki se akutno kaže v naši kritiki in literaturi. Tiste pesnice in pesniki, ki znajo svojo izkušnjo pesnjenja soočiti z relevantnimi koncepti, so po mojem trenutno najboljše piske in pisci o poeziji v tem prostoru.

Naj ostanem še malo v polju »kritike«: kako vidiš današnjo slovensko poezijo? Zaznavaš v njej kakšne trende, smeri? Kakšen je tvoj odnos do proslule postmodernistične sintagme o pluralnosti poetik? V kolikšni meri in na kakšen način dejstvo, da je poezija po razpadu Jugoslavije doživela relativno precejšnjo marginalizacijo vpliva nanjo?

Če želim kaj povedati o trenutni pesniški produkciji, moram orisati zgodovinski kontekst, v katerem nastaja. Ta kontekst si sam dobro nakazal. Po osamosvojitvi je po mojem v slovenski poeziji nastopil trenutek določenega ideološkega projekta, ki ga zelo dobro ponazarja recimo poezija Uroša Zupana. Sam to poezijo dojemam kot naivno in nereflektirano, vendarle pa je zaznamovala domače književno polje.  Ta poezija je paradigmatska toliko, kolikor izraža dve navidez protislovni tendenci; ideološko osmisliti osamosvojitev, tako, da poskuša iz nekega niča ustvariti mitsko podobo urbanizirane Slovenije. Ta poezija, kakor celoten imaginarij, ki je spleten okoli nje, je obsedena s pojmom urbanega, kakor ga pač razume. V verze je potrebno vpisati banalno ljubljansko ulico, bazen, v katerem si se kopal in podobno. Potrebno je izsiliti nek vtis urbanosti, prenapihovati prestolnico v velemesto, jo odcepiti od provincialnih korenin (zato Zupan tudi Trbovlje opisuje kot nekakšno oddaljeno provinco, iz katere je pobegnil, čeprav gre za kraj, ki je pol ure oddaljen od Ljubljane, in je Ljubljana del iste province kot Trbovlje) in s tem upravičiti nekakšno veliko zgodbo Zahodnjaške Slovenije, ki ni več zaostala dežela kmetov. Zraven pa neka tendenca, ki je navidez nasprotna; v pesem vpisovati tako imenovano vsakdanjo izkušnjo po koncu velikih zgodb. Pisati deskriptivne verze kot nekakšne sezname dolgočasnih plošč, ki jih poslušaš, šamponov, ki jih uporabljaš in podobno. K temu mimogrede sodi tudi nekakšno čaščenje nogometa, čeprav po mojem z nogometnim erosom in njegovo političnostjo Zupan nima prav ničesar, kakor tudi nima ničesar z dejanskim poznavanjem popularne glasbe. Na ta način se dogaja naturalizacija malomeščanskega udobja. V tem pa seveda ni nič naprednega; mit, ki ga utelešata Zupan kot nominirani nacionalni pesnik in postmodernizem, kakor je pač na njem parazitirala ljubljanska književna ekipa, ki se je zelo kmalu institucionalizirala, sta del iste reakcionarne zgodbe, največje zgodbe v drugi polovici dvajsetega stoletja. Nobenega protislovja ni, gre samo za poceni trik, ki je skozi diskurz apolitičnosti sproduciral realpolitiko, ki je določila sodobnost. Slovensko sodobnost po neoliberalnem obratu.

V katerem so nekateri na literarnem polju privatizirali državna sredstev in kjer je literarno polje v glavnem samo še stvar zabavljaštva. Če je recimo poezija znotraj projekta, ki sem ga opisal, tu in tam proizvedla neke presežke, recimo v delih Primoža Čučnika in Toneta Škrjanca, se danes dogaja popolna degradacija. Pesniške knjige znotraj generacijskih naslednikov te linije v glavnem niti ne vsebujejo poezije, zgolj v verze nalomljene orise zapoznelih najstniških zagat, opise najstniških sob in garderobe, nekaj referenc na prijatelje in nekaj svetobolja, ki ga poskušajo prodati kot cinično-avtentični sklop. O tem sklopu zadnje čase veliko razmišlja Uroš Prah in o tem pripravlja esej, ki ga z veseljem pričakujem. Primer teh poskusov je denimo sicer publicistično pisanje Katje Perat, katere vloga je danes homologna Zupanovi: je nominirana nacionalna pesnica. Prežeto je s popolnoma naivnim cinizmom in obenem z globinami avtentičnega trpeče izkušnje. Med obojim seveda ni protislovja: vladajoča ideologija nereflektiranega cinizma, to je cinizma, ki se ne zaveda, da je tisto, kar je deležno cinizma, vedno že cinično do samega sebe, zase potrebuje nek mit avtentičnosti, ki mu je komplementarna. V tem primeru je zadeva pač zelo komična, ker se kot avtentične prodajajo povsem banalne izkušnje, drame, ki so toliko stvar rumenega tiska, kolikor so banalne, in toliko niso del rumenega tiska, kolikor so, spet, banalne, ker v njih ni tabloidnega žmohta. Tako jaz vidim trende v poeziji dela aktualne generacije: kot amaterski rumeni tisk. Sicer pa se že dogaja, da njeni akterji nastopajo v dejanskem rumenem tisku. Ampak pustimo to za drugič. V glavnem, to je ta trdi posttranzicijski moment, h kateremu je generacija 90-ih vodila, in ki je rezultirala v zdajšnji popolni kulturni degradaciji, ki se ne razlikuje denimo od tiste, ki jo predstavlja turbofolk v drugih delih bivše Jugoslavije. Stanje je škandalozno.

Marginalizacija je logični izraz tega procesa. Čeprav poezija želi biti turbofolk, nima sredstev, s katerimi bi dosegla publiko, ker literatura ni zakorenjinjena v svetu turbofolka. Ljudje, ki imajo radi poezijo, pa se navadno pač nekoliko cenijo, in zato ne posegajo po tistem, kar se jim kaže kot turbofolk. Ker ima pesniški turbofolk monopol nad medijsko reprezentacijo poezije, to vpliva tudi na vse ostale. Sicer pa gre tudi za stvar širšega procesa, v katerem je pesniški kod eksploatiran s strani marketinga, recimo v vsesplošnih sloganizaciji življenja, ki mu neuspešno skuša slediti omenjeni del poezije moje generacije, in v vsesplošni kapitalski regulaciji sodobnih komunikacijskih kanalov in s tem jezikovnih kodov, recimo na način družbenih omrežij.

Na drugi strani pa imamo trend mlade poezije, ki je temu povsem nasproten. Avtorice in avtorji, ki so se znova vprašali, kaj je pesniški jezik, se ga ne bojijo, in ki so skozi svoj pesniški izraz bistveno politični. Tiska se meni veliko zelo zanimive poezije, ki je za ta prostor prelomna: Blaž Božič, Jan Krmelj, IDIOT-ovi avtorji … Gre za vzpostavljanje novih paradigem, ki so v medijski reprezentaciji zelo zapostavljene. To je generacijska linija, do katere čutim pripadnost. Ne gre nam za nekakšno »ubijanje svojih očetov«, ker v tem prostoru preprosto nimamo tovrstnih očetov. Samo dejstvo, da se to literarno polje reproducira po družinskem ključu, v katerem gre za nekakšne očete, sinove ali hčerke, ki upravljajo z državnim denarjem kot z zasebnim, in igrajo dolgočasne družinske drame generacijskih kvaziprelomov, je smešno. Mojca Pišek ima prav, ko izraža naklonjenost do neke bizarne pesniške antologije, in ob tem zapiše, da znotraj naše generacije razen omenjene figure nacionalnega značaja ne vidi ničesar, kar bi imelo svojo preteklost. Popolnoma drži, da ta linija, ki sem jo opisal, nima z menoj in pesniki vrstniki, ki jih cenim, po mojem ničesar, nikoli se ji nismo približali in v glavnem po tem nismo imeli želje. Če sem samokritičen, lahko rečem, da je v mojem prvencu nekaj njenih sledi, in je zaradi tega nekoliko šibkejša, čeprav nagrajena. Ampak to je bila samo stvar nekega trenutka.

Sicer je praksa sprotnega samoantologiziranja svojevrsten butalski fenomen. Scene that celebrates itself.

Potrebno je vzpostaviti novo sceno, ki bo neodvisna, z lastno avtonomno publiko, in ki se bo na podlagi lastnih materialnih sredstev in samoorganizacije lahko reproducirala. To se bo po mojem na takšen ali drugačen način tudi zgodilo. Če potegnem deleuzovsko distinkcijo; blamaži družinskih dram na literarnem polju je potrebno zoprestaviti neko delovanje plemena.

Govorim pa seveda o tistem, na kar sem bil sam v zadnjem obdobju osredotočen. Jasno, da so tu vedno glasovi, ki producirajo neke lastne špure. V prejšnji generaciji si to recimo ti, Taja Kramberger, in tudi naša ima svoje.

Na to sem namignil že v enem prejšnjih vprašanj: v času med tvojim prvencem in drugo zbirko je nastal več kot samo opazen premik v tvoji poetiki v smeri abstraktnejše govorice. Takšni premiki – če sodim po lastnih izkušnjah – niso nikoli zgolj kozmetične narave, ampak se dogajajo v globokih plasteh pesnikove osebnosti in se neredko dotaknejo tudi njegovega ali njenega vrednostnega sistema in to ne le na področju estetskega. Kako si sam občutil ta premik v svojem pisanju in kako vidiš razmerje med poetiko in etiko? Kje, kdaj, na kakšen način se etično vpisuje v poezijo …

Res je. To tvojo tezo sem že bral in mislim, da popolnoma drži. Na neki točki v življenju sem ugotovil, da so socialni krogi, okoli katerih se gibljem, prežeti z meni tujimi socialnimi rituali, da si sicer prizadevajo biti intelektualni, vendar so nekoherentno ezoterični, prilagodljivi banalni ekonomiji hipnega všečkanja, njihova komunikacija pa polna namigov na nekakšne tihe sisteme uslug in protiuslug in podobno. Te usluge in protiusluge velikokrat vključujejo pravilo zamolčanja kritike stvari, ki so očitno potrebne kritike. Skratka, ugotovil sem, da se ne da svobdomiselno, sproščeno gibati v provincialnih malomeščanskih krogih, kakršne recimo predstavlja ljubljanska literarna scena. No, vsaj meni je bilo to težko, ker ne prihajam iz temu ustreznega habitusa, kakor sem ga v prejšnjih odgovorih že nakazal. Začel sem brati resne zadeve in spoznal komično razsežnost skrepenelih fraz, napačno uporabljenih pojmov in banalnih pravil čustvovanja, ki tu veljajo, tako v neformalnem govoru kot v literarni in publicistični produkciji sami. To je bil eden od povodov, da sem moral miks svojih precej raznolikih izkušenj v življenju nekako osmisliti, pri čemer mi ravno nekonsistentnost teh izkušenj ni dovoljevala pristati na neke površne svetovnonazorske kompromise. In ta nepristanek gre daleč, v jedra posameznih simbolnih sistemov, kamor sega in kjer izvaja svojo akcijo poezija.

Pred izidom je tvoja tretja pesniška zbirka (eno izmed pesmi iz nje, Razpaljen, švist, si lahko bralke in bralci preberete tudi na Poiesis). Vprašanje  je sila preprosto, staro, navezuje se na Hölderlina: zakaj? Zakaj vztrajaš v poziciji pesnika, ki po merilih današnjega sveta ne stoji ravno visoko na vrednostni lestvici? In še, ne le »čemu pesniki«, čemu sploh poezija?

Tretjo zbirko, ki prihaja, imam za svojo najmočnejšo – v njej je do zdaj najbolj koherentno individualiziran moj pesniški glas. Mislim, da se moč pesniškega glasu meri po tem, koliko je individualiziran in pri tem dovolj asertiven, da ne zapade v simptomatične kompromise ali pa v nedoslednosti. Mislim, da v tej prihajajoči knjigi to mejo najbolj lovim. Zakaj pa sploh pišem? Pisati poezijo je način, kako vzdrževati specifično raven zavesti, posebno praktično dispozicijo, ker je to zame nekakšno naravno stanje, čeprav je za poezijo, kot sem odgovarjal, primarno pretresanje iz vsakršne naravnosti. Naravno stanje poezije je nenaravnost. Ampak to še ne odgovori, zakaj svoje pesmi tudi objavljam. Objavljam jih zato, ker mislim, da je imela poezija vedno takšne politične učinke, ki so bili neodvisni od odobravanja množic in njihovih odgovornih ali pa sploh njihovega zanimanja. Mislim, da v tem ni kakšnega slabega misticizma. Če je sposobnih raven mišljenja, ki se pojavlja v dejanski poeziji, vzdrževati v danem trenutku v tej državi recimo deset ljudi, je teh deset ljudi že množica, ki ima izjemen politični potencial. Ampak po mojem prepričanju v Sloveniji objavlja več kot deset pesnic in pesnikov, ki so tega zmožni, čeprav skoraj nikoli niso med tistimi, ki jih lokalna doksa postavlja kot relevantne. Torej, že tistih, ki tako pišejo, je deset. Če je mogoče skozi leta brati njihove knjige, to predstavlja neko neznansko produkcijo, katere simbolnega, jezikovnega, mišljenjskega in posledično političnega bogastva ni mogoče z lahkoto izčrpati, za razliko od produkcije tistega, kar je pri množici in njenih odgovornih bolj cenjeno. Ko govorim o poeziji kot produkciji, seveda govorim o produkciji, ki je bistveno drugačna od kapitalizirane. Seveda pa poezija sama po sebi ne povzroča revolucij; vendar njeno neočitno delovanje po mojem predstavlja enega od pogojev vsake politike, ki je vredna tega imena. Zato pa je potrebno, ko sem že rekel, vzpostaviti neke nove pogoje možnosti reprodukcije poezije, mišljenja o poeziji in povezovanja pesnic in pesnikov, omogočiti, da bo poezija še naprej živela tudi med našo generacijo.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Muanis Sinanović

Muanis Sinanović

Muanis Sinanović (1989) je avtor dveh pesniških zbirk: »Štafeta okoli mestne smreke« (2011), ki je prejela nagrado za najboljši prvenec, in »Pesmi« (2014). Obe sta izšli pri založbi KUD France Prešeren. Za leto 2016 je v načrtu objava tretje pesniške zbirke pri založbi Litera, ki bo naslovljena »Dvovid«. Sodeluje z Redakcijo za kulturo in humanistiko Radia Študent, za katero pripravlja knjižne recenzije, družbene komentarje in esejistiko. Od leta 2015 je del uredniške ekipe revije I.D.I.O.T. Bral je na številnih vidnejših pesniških dogodkih v Sloveniji in nastopal v tujini. Zaključuje študij splošnega jezikoslovja in filozofije.

Foto (c) Tereza Kozinc
Muanis Sinanović

Latest posts by Muanis Sinanović (see all)

O Muanis Sinanović (2 Člankov)
Muanis Sinanović (1989) je avtor dveh pesniških zbirk: »Štafeta okoli mestne smreke« (2011), ki je prejela nagrado za najboljši prvenec, in »Pesmi« (2014). Obe sta izšli pri založbi KUD France Prešeren. Za leto 2016 je v načrtu objava tretje pesniške zbirke pri založbi Litera, ki bo naslovljena »Dvovid«. Sodeluje z Redakcijo za kulturo in humanistiko Radia Študent, za katero pripravlja knjižne recenzije, družbene komentarje in esejistiko. Od leta 2015 je del uredniške ekipe revije I.D.I.O.T. Bral je na številnih vidnejših pesniških dogodkih v Sloveniji in nastopal v tujini. Zaključuje študij splošnega jezikoslovja in filozofije. Foto (c) Tereza Kozinc