Uganda je država v vzhodni srednji Afriki, katere zgodovino lahko neprekinjeno spremljamo od 13. stoletja dalje. Po ureditvi je republika, ki jo od leta 1986 vodi predsednik Yoweri Museveni. Organizacija Transparency International je razglasila javni sektor za enega najbolj koruptivnih na svetu, tudi ugandskim bankam po poročanju Svetovne banke ne gre nič bolje. Mučenje in pretepanje nasprotnikov režima sta zelo pogosti praksi, razširjeno pa je tudi otroško delo. Država velja za eno najrevnejših držav na svetu.
V takem okolju je odraščala Stella Nyanzi, antropologinja, aktivistka in pesnica. Leta 2017 so jo zaprli za 33 dni zaradi objave na Facebooku, v kateri je predsednika označila za rit. Organizirala je protest v Kampali proti ugrabitvam žensk in njihovim umorom. Leta 2019 so jo obtožili na leto in pol zapora zaradi spletnega nadlegovanja. V zaporu je začela pisati pesmi. Junija 2019, na svoj 45. rojstni dan, ji je uspelo spraviti v javnost 45 pesmi. S pisanjem ni prenehala in je vseh 158 pesmi zbrala v zbirko Nobenih vrtnic iz mojih ust: pesmi iz zapora, ki je izšla v začetku leta 2020.
Zbirka pesmi Nobenih vrtnic iz mojih ust: pesmi iz zapora vsebuje tri dele, vsak med njimi pa je razdeljen na tri podpoglavja, ki se ukvarjajo z razmerami v zaporu, s feminističnimi vprašanji ter težavami in razmišljanji o Ugandi.
Razmere v zaporu
Sodni sistem v Ugandi je zelo počasen in deluje po domače, tako da nihče ne ve, kdo pije in kdo plača. Procesi so prestavljeni, dosjeji se izgubljajo, tako da zaporniki pogosto ne vedo, pri čem so. V zaporih so dolgo časa, ne da bi poznali pravi razlog za to. Pogost razlog za zapor je tudi revščina. Če ne zmorejo plačati manjših računov, jih hitro zaprejo. Ljudje so torej krivi, ker so revni.
Razmere v zaporih so izjemno slabe. V ženskem zaporu Luzira, kjer je kazen prestajala tudi Stella Nyanzi, so ženske ležale na tleh druga ob drugi. Za zapornice seveda ni stolov ali česarkoli drugega. Vladal je kaos, zapornice so se zaletavale druga v drugo, prevračale vedra, nastajal pa je tudi pravi stampedo. Tudi higiena ni na nivoju, povsod so se razpasle uši in bolhe, ki jih ne uniči nič. Zaporniška latrina pa je sinonim za umazanijo, v kopalnicah ni ne tušev, ne umivalnikov, ne mila. Tudi do zdravil in zdravniške oskrbe zapornice nimajo dostopa.
Odnos paznic do zapornic je skrajno žaljiv. Pogosto jih zafrkavajo, jih žalijo in javno sramotijo, celo prešuštvujejo z njihovimi partnerji. Za usluge pobirajo denar, zapornice pa morajo tudi opravljati kakšna dela zanje. Obstajal je celo cenik za to. Zapornice obravnavajo kot stvari, kar jim dokazujejo tudi tako, da jih tehtajo in merijo. Pogosto jim nadenejo lisice kot znak podrejenosti.
Med pesničinimi sojetnicami je nekaj zanimivih kalibrov. Ena med njimi je bila tako pogumna, da si je drznila v zapor pretihotapiti džoint in ga skaditi. Druga si je na vso moč prizadevala pobegniti. Asio, ena od zapornic, je v zaporu umrla. Hujšala je, nehala je upati in verjeti. Seveda ne bo ne bdenja, ne pogreba, ne groba. Takšnih, kot je Asio, je v zaporu mnogo.
Stello Nyanzi doma čakajo trije otroci in partner. V redkih osebno obarvanih pesmih se sprašuje, ali jo partner še čaka, prigovarja mu, naj si najde drugo, naj je ne čaka. Otroci jo sprašujejo, kdaj se bo vrnila domov. Sporoča jim, da jih ima rada in da ni taka pošast, za kakršno jo imajo mediji. Spominja se njihovih rojstnih dni in skupnih načrtov.
Feministične težave in vprašanja
Ženske so v Ugandi marsikje še vedno v podrejenem položaju. Moški imajo do njih precej poniževalen odnos, žal tudi poslanci, ki paradirajo v dragih oblekah in ženske ščipajo v zadnjice. Ženske zato ne smejo čakati na odsotne in kastrirane moške, ampak se morajo boriti za svobodno Ugando same.
Na slab položaj žensk kaže tudi dejstvo, da si številna dekleta ne morejo privoščiti nakupa higienskih vložkov in morajo med menstruacijo izostajati od pouka. Stella Nyanzi je zato zagnala kampanjo, na težavo pa opozarja tudi v pesmih. Poudarja, da so tudi v zaporih vložki valuta. Stereotipi so močni tudi v ugandskih zaporih. Ženske si, na primer, belijo kožo, da bodo bolj všeč svojim partnerjem, ki jih čakajo doma.
O Ugandi
Diktator Yoweri Museveni je, po mnenju pesnice, kup dreka, ki muči ljudi, nenadzorovano krade, država pa je že ves čas njegove vladavine zaprta. Predsedniške volitve so farsa, prisotno je dvojno (celo trojno) glasovanje, ustrahovanje in podkupovanje. Rjave kuverte krožijo po državni upravi, podkupovanje in nepotizem sta prilezla v vse pore življenja, medijska svoboda je prisotna le na papirju. Dobri možje namreč umirajo, slabi pa ostajajo na tem svetu. Še Idi Amin se smehlja v svojem grobu, saj ni več najokrutnejši diktator, povsod v Ugandi namreč vlada psihoza musevenizem. Sistem zahteva hvalo in slavo, Museveni nima ogledala, obdal se je s kimavci in naklonjenim občinstvom. V svojo skrinjo je spravil možgane kritičnih mislecev, njihova adamova jabolka, srca pogumnih državljanov in sanje o revoluciji. V Ugandi obstajajo seznami prepovedi potovanja z letali. Nihče ne ve, kdo dodaja imena na seznam, kdo jih odstranjuje, kje je ta seznam. Nyanzi ve samo, da je njeno letalo odletelo brez nje. Šokantno je, da je resnica v Ugandi nekaj šokantnega, nekaj, kar pride v novice, saj je zelo redko, da kdo govori po resnici in pravici.
Zaradi takih razmer iz pesničinih ust ne bodo rasle vrtnice, ampak leteli meči, rezila in drugi ostri predmeti, s katerimi se bo lahko spravila nad sovražnike. Ti nas nikoli in nikdar ne smejo utišati.
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023