Miloš Đurđević: Der slowenische Freund

Alešu Debeljaku

Zmenjeno, pridi ta vikend. Do njega je morda
ura in pol vožnje, videl sem sokola ali kanjo visoko
na nebu, livade na obeh straneh ceste in gozd, gost
kot predor. Parkiral sem ven iz centra, pred neko
cerkvijo, kot da bi prišel na vas. Pa kje hodiš,
je vztrajno zvonil mobitel, pridi v mesto, sem v pisarni,
kmalu bom končal, pusti avto, daj, ne skrbi. Zbegal me je
gost drevored v tej ulici, zelenkasta svetloba
ozadja, zgradba je dišala po vosku in pravkar obrisanem
prahu v zoženih hodnikih. Greva na nek fini plac,
kava je bila mlačna, s težavo sem se upiral navalom lakote.
Par miz v stranski ulici, zaprti za promet,
natakar mu nekaj živo razlaga, on živčno
plača kavi in kima. Moral sem kaj pojesti,
nejevoljno je pristal in počakal pred veliko stekleno
izložbo, ko sem stal v vrsti za kebab. Pa kaj delaš
notri, pridi, greva. Žganje pri njegovem prijatelju, zavrnil ga je,
hiša na koncu velikega, podivjanega vrta, spet sem na vasi,
bradač je zbegano poslušal, ko sem govoril o jelenu in
kanji, nepremični točki na površini, modrikastem odsevu
na robu gozda. Pejva, pejva, je rekel, kaj si mu šel to govorit,
no, saj je vseeno. Pozno zvečer, ko sem z Erico pogrinjal rjuhe in
pripravljal pomožno ležišče v pritličju, se je pojavil na vratih.
Kaj pa vidva počneta tukaj? Potem je odšel. Naslednji dan sva šla
skozi cel rokopis, verz po verz, v nekem trenutku pa kot da bi se
nasmehnil. Ja, ja, dobro je to, dobro. Erica je prinesla
kozarce in vrč z ledom. Ko sem te spoznala, si bil prav tak,
malo prestrašen, pravi vzhodnoevropski pesnik, se je zasmejala.
Pa kaj nama zdaj ti tukaj … Led se je topil v kozarcih, govoril
je o hribih, družinskem izletu, mraku in ognju, ob katerem so
sedeli dolgo v noč, da mora končati naročeni tekst,
ilustrirano izdajo za nekega avstrijskega ali nemškega
založnika. Daj, se slišiva, pazi nase, je rekel. Potem
sem odšel. Z obema rokama sem moral vleči in tresti, da sem
odprl avtomobilska vrata, ki so se zapekla na opoldanskem soncu.

Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič

Miloš Đurđević

Miloš Đurđević, pesnik in literarni kritik, antologist in prevajalec, je objavil petnajst knjig pesmi, literarnih kritik, antologij sodobne hrvaške in svetovne poezije ter izbore iz posamičnih pesniških opusov (zadnje pesniške zbirke: Nezaželjeni gostje in dolgovi, MenaderMedia, Zagreb, 2015; Trgovske vojne, mimoidoči in nove pesmi, Sandorf, Zagreb – v pripravi). Na povabilo je sodeloval v mednarodnih literarnih programih in bil v rezidencah (Ledig House, NY, ZDA; Civitella Ranieri Centre, Italija; IWP, Iowa City, ZDA; Tršić, Srbija) in na mnogih seminarjih in pesniških festivalih. Njegova poezija je prevedena in objavljena v desetih jezikih (npr. Poem – The New Internationalism, zv. 1, št. 9, zima 2013; Morse, My Deaf Friend, Ugly Duckling Presse: Brooklyn, NY, 2014; Poem – Poet to Poet, zv. 6, št. 3-4, september/december 2018). Zastopan je v pomembnejših domačih in tujih antologijah in izborih iz sodobne poezije.

Živi in dela v Zagrebu kot svobodni književnik, urednik in prevajalec.
Miloš Đurđević