Miroslav Mićanović: Večna pripeka: med entropijo in praznino (zapis o poeziji Miloša Đurđevića)

Svoje čase so se v Zagrebu na nekaterih pomembnih točkah v mestu pojavili panoji z besedili hrvaških (evropskih) pesnikov, med katerimi je na glavni železniški postaji s svojo odličnostjo še posebej izstopala pesem Miloša Đurđevića. Četudi so se nam do zdaj izmaknile posamezne besede in pomeni tako objavljenega besedila, vseeno ostajata ohranjeni in in zadrti v naše telo krhkost in določena nežnost pesmi, vendar tudi odločnost in neizpodbitnost njenega konca.
 
Konec pesmi nas v tem primeru vrača na njen začetek, zahteva rekonstrukcijo prebranega in napisanega, saj je pesem prav naknadni vpis v tisto, kar je bila zaveza, v kar se je lahko verjelo in kar je nepovrnljivo izginilo in se končalo. Poezija na cikličen ali kak drugačen način nadomešča izgubljene kraje, »nevidna mesta«. Spomin na takšno branje in pomnjenje govori o načinu, na katerega avtor gradi svoj pesniški svet: kot odločilno zastiranje in odkrivanje zgodovine lastnega jezika. Tistega jezika, ki v svoji preprostosti in neposrednosti presega horizont pričakovanja, a tudi razveže vozel nejasnega in zapletenega, onstranskega … Jezika, ki je plod dekonstrukcije znanih retoričnih obrazcev in ki prav na njihovih ruševinah, sledeh, ponovno vztraja pri trajnosti, metafiziki in pomembnosti poezije: »ne ne jaz sem vedno v svojem telesu / v tem slovarju odsevov potopljen kot / riževa polja na fotografiji v kotu izložbe.«
 
Domiselnost in intimna biografija nista edini avtorjev argument in način, na katerega proizvaja melanholični občutek stanovitnosti in negotovosti, saj je njegov subjekt (lirski, Drugi) ta, ki odločno priklicuje in odloča: od vonja, nestalne navzočnosti do trenutka, ki bi ga lahko poimenovali podaljšana večnost: »želim si da bi se moje telo po smrti dolgo sušilo / na soncu in vetru da bi postal rumenkast in bel.« Od krhkosti in lahkotnosti, od svetlobe in oddaljenosti do mraka in smrti traja enkraten pesniški glas, ki v besedilu išče in ustvari magično točko, iz katere se govori in piše, iz katere se bere besedilo neposrednega družbenoemocionalnega in življenjskega, delovnega in ljubezenskega, eksistencialnega okolja, stanovitnega in negotovega »v tovarniški hali predpeklu majhnega sveta«.

Pesniška praksa Miloša Đurđevića je ustvarjanje mreže, ki ima simbolično, predstavno vrednost, ki pa je s svojimi pomeni neposredno povezana s temeljno izkušnjo ljubezni, smrti, spomina (pozabe), minevanja, mejnosti, telesa … Telo v njegovi poeziji ni drugi, nasproten, par, tisto, kar naj bi bilo ločeno od duha, saj je prav ono (telo besedila) mesto zapisa različnih vsebin, lic in naličij, ali če že hočemo, identitete: »Lirski junak ni predstavljen kot kontemplativna zavest, temveč kot delujoče telo, ki jezike resničnosti občuti na svoji koži. Od tod izhaja tudi motiv bolečine, ki pri Đurđeviću ni weltschmerz, ampak weltmacht, in prav v tem političnem pomenu je treba razumeti avtorjevo tematiziranje telesa, kot izhodišča neprestanega družbenega boja« (T. Vuković).

Pesem je tako presečišče in stičišče razlik, ki vključujejo svetlobo in temo, pejsaž (krajino) in rojstni kraj, letne čase (»šivi julija / in avgusta vsako / leto«), a tudi niz različnih delov, posameznih prizorov, vsakdanjih življenjskih, mestnih, popotnih, potopisnih sekvenc, zamenjav vlog (»to je tvoje vse to / je tvoje vzemi vzemi / vse kar ti pripada«). Mehanika dogajanja, ki se jo spremlja s pesmijo, ki se jo lovi v dobesednih kretnjah rok, nog, ramen (telesa, ki deluje, se giba, z vrečo na hrbtu) dobi ustrezno tekstualno strukturo, nizanje in refleksije … Lovi se in z jezikom oblikuje tisto, kar je rutini, stereotipu ušlo, se izmaknilo, kar je privrelo na dan in postalo čudež sredi belega dne, dogodek, dogajanje: »se lahko vrneš lahko ponoviš tudi tista / križišča bloke stavbe pred knjigarno in po njej / ki so te vpisovala v raster ki se ga ponovno učiš.«

Ob navajanju drugih imen in obujanju drugih umetniški praks, pomembnih za avtorjevo poetiko, bi lahko upravičeno rekli, da gre tu za kadriranje dogajanja (nelagodja in pritajenega užitka, želje in pasti …), ali pa da gre za hermanevtične zdrse, izmike in nadomeščanje: »ovem se da najbrž že dneve brišem / neke tuje navade jim sledim.« Camera obscura je mogoča generativna matrica Đurđevićeve poetike, tista, iz katere se začne opazovati in zapisovati mehanika govora, govorjenja in odkrivanje besed, oblik, ki mutirajo od tako rekoč klasične lirske oblike do daljšega narativnega zapisa.

Lastno življenje, bivanje kot drugost, kot samoopazovanje in analiza izpolnjuje pesnikov delovni nalog, delovni nalog, ki ni brez težav in uteži neenakega videza, velikosti in teže, kar M. Đurđević posredno tematizira kot »področje komplicirane socializacije in trajne kompetence, spleta ožjih in širših okoliščin, slednje so me znale pripeljati do roba otrplosti, četudi ni bilo mogoče vplivati na njih, množice prijateljev in sovražnikov, znancev in resničnih prijateljev, prijateljic, deklet in žensk, a vsi so neprestano prihajali in odhajali, nekaj zahtevali in jemali, prinašali in odnašali, me k nečemu nagovarjali ali kaj zavračali, skupaj z mano ustvarjali kaos, v katerem se še vedno nekako poskušam znajti« (Moderna vremena, https://www.mvinfo.hr/knjiga/5508/sjene-na-vodi-kritike-i-ogledi-o-poeziji).

Izbor poezije M. Đurđevića v slovenščini je v metonimičnem odnosu do njegovega dosedanjega pesniškega dela, dela, ki spominja na »rušenje orfičnega templja«, in ni slučaj, da je tak tudi naslov antologije, ki jo je uredil in pospremil z uvodnim besedilom in komentarji. Kritika je pohvalila njegovo branje novejše hrvaške poezije, saj se »orfični templji rušijo, ko jih zrušijo pesniki«, in dala vedeti, da je prepoznala njegov napor, da odloča o posameznih pesniških biografijah in jih umešča v širšo sliko hrvaškega pesništva. Njegova gesta se imenuje »pravica do stila« (B. Maleš), s čimer je mišljeno, da je pisanje poezije tetoviranje lastne kože, po možnosti, kot to zahteva H. Ball, kože na čelu, in vpisovanje z jezikom v jezik.

Poezija Miloša Đurđevića si prizadeva in dela na nenehnem približevanju oddaljenega, oddaljenih znakov in pomenov, v nič manjši meri pa tudi na razdruževanju mest, besednih figur in prostorov, ki so že postala obča mesta v zanesljivem bralskem interpretativnem ključu. Gre za svojevrstno »krožno iskanje besed«, besed, ki se neredko nizajo v zanesljivih narativnih vrstah, razdelkih, da pa bi pri tem od znotraj in od zunaj, z izneverjanji in prekoračitvami, skladenjskim mreženjem in ritmičnimi sekvencami (»brez kota brez kota brez kota brez kota v glasbi v glasbi / v glasbo v glasbi brez zvoka brez odmeva brez glasu brez / strehe brez ognja v etru na sledi brez poti brez poti brez«) stopali v nove odnose in kontekste. Od tod tudi njegovo poseganje v obstoječe »stanje stvari«, blago posvetno pisanje o francoskih in italijanskih anarhistih,ekspropriatorjih in pekih, beguncih, obsojenih na smrt, usmrčenih na giljotini ali obsojenih na dosmrtno prisilno delo … Fragmentacija njihovih življenj, odkrivanje bolj ali manj neznanih detajlov iz njihovih biografij, nedvoumno kaže na novo tržišče poezije, tiste poezije, ki govori o izgubljenosti in nemoči do kapitala, ki nastaja na sledeh človeškega trpljenja in krvi.

Najbrž ni treba poudariti, kar potrjuje tudi izbor iz njegove poezije v slovenščini, da gre za pesnika, ki je v neprestanem »prevajalskem« odnosu do lastnega besedila in besedil drugih, poleg tega se ni težko strinjati s trditvijo, da njegova poezija »nima teoretične metajezikovne funkcije in pesmi niso samonanašajoče usmerjene k sebi«, temveč »uvaja v besedilo ‘vsakodnevne malenkosti’, s katerimi se srečuje sodobni flaneur v neobveznem in nepretencioznem vsakodnevnem dogajanju« (C. Milanja). V Đurđevićevi poeziji se vzpostavlja stalna napetost v subjektovem občutljivem mestu, pleksusu, vendar pa se tudi občuti, bere, kako izsušenost, izpranost, vročina poletnega opoldneva (meditranski tremolo), pritajeno in v različnih presledkih, drug za drugim utripajo pod retorično in narativno razčlenjenim pesniškim besedilom: »moj strah je tedaj samo hrepenenje krvnega obtoka po morju«.

Na prvi pogled se bežna, vendar niti najmanj nedolžna rekonstrukcija preteklosti, oživljanje pozabe, odvija v postopnem zlaganju in raziskovanju tistega, kar pripada neujemljivemu (in nevidnemu) procesnemu trošenju predmetnega sveta. Bralec se redno znajde na sledeh, fragmentih, ostankih, ki imajo tako realno kot tudi simbolno vrednost, ki se vzajemno prepletajo, s čimer spreminjajo naravo drug drugemu, a mogoče pomene posamezne pesmi naredijo zapletene, nestabilne in spreminjajoče se. Na osnovi analogij (lastnih izkušenj in negotovega spomina, krhkega telesa), na osnovi podobnosti z lastnimi besedili ali besedili drugih iz otroštva in odraščanja, čtiva in novega besedila, lahko rečemo, da je pisanje poezije za Đurđevića specifično delo konstruiranja in reševanja.

A vse bi bilo lahko drugačno: drugače kot »večno pripeko: entropijo in praznino« je poezijo Miloša Đurđevića mogoče brati tudi kot gotov in radosten prihod v Lyon, ali v slovenščini – v Ljubljano!

Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Miroslav Mićanović

Miroslav Mićanović se je rodil leta 1960 v Brčkem. Živel je v Gunji. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Objavlja poezijo, prozo in kritike na radiju, v dnevnem časopisju in revijalnem tisku. Za svoje tekste je prejel več nagrad, uvrščeni pa so tudi v različne antologije, izbore, preglede ter prevedeni v številne jezike. Skupaj z Brankom Čegecem je pripravil pregled hrvaškega pesništa osemdesetih in devetdesetih let »Strast razlike, tamni zvuk praznine« (Quorum, 1995). Je avtor antologije sodobne hrvaške poezije »Utjeha kaosa« (2006), prevedene v angleščino (The Consolation of Chaos, Relations, HDP, 2007) in madžarščino (A káosz vigasza. Kortárs horvát költők antológiája, Jelenkor, 2009), e-knjiga je izšla pri Zagrebški slavistični šoli ((www.hrvatskiplus.org). Je reden gost hrvaških in evropskih literarnih festivalov, voditelj pesniških delavnic in delavnic kratke proze. Prva tako je dolgoletni urednik revije Quorum, pri založbi Naklada MD in avtorskih knjig pri različnih hrvaških založbah (Meandarmedia, CeKaPe …). Zaposlen je v Agenciji za odgoj i obrazovanje. Živi v Zagrebu.

Objavil je naslednja dela: Grad dobrih ljudi, 1984, e-izdanje d:p:k:m: 2005; J. Matanović, V. Bogišić, K. Bagić, M. Mićanović, Četiri dimenzije sumnje, 1988; Zid i fotografije kraja, 1989, e-izdanje d:p:k:m: 2008; More i prašina (grafike V. Zelenko), 1991; Job / Hiob (grafika F. Vejzović), 1991; Zib, 11998, 22001; B. Čegec, I. Prtenjača, M. Mićanović, Nitko ne govori hrvatski / Personne ne parle croate, 12002, 22003; Trajekt, 2004, Prom, prevod v poljščino, Katowice, 2011; B. Čegec, S. Karuza, M. Mićanović, Tri krokodila, 2005; Zapadni kolodvor, 2006; Jednosmjerna ulica, 2010; Tisoč majhnih sonc na razbitem steklu, Ljubljana, 2011; Dani, 2011; Divji pes, Ljubljana, 2011; Vrt s 1001 žaruljom, 2012; Jedini posao, 2013; Soba Jacka Nicholsona, 2016, Virgule d'ete, 2016; Obrt za pranje perja, 2017.

Foto (c) Branko Čegec
Miroslav Mićanović