Kot otrok sem, kot večina drugih otrok, ki odraščajo na celini, sanjaril o morju. Rojen si na morju, točneje na otoku Rab. Pravijo, da kdor je rojen na otoku, otok za vedno nosi s seboj. Kako se spominjaš svojega otroštva in v kolikšni meri ti otroštvo služi za navdih pri tvojem pisanju? Tvoja pesniška zbirka, ki bo te dni izšla v obliki e-knjige pri Kulturno-umetniškem društvu Poiesis se začne s pesmijo Pokrajina otroštva …
Rekel bi, da je otroštvo, tudi kot obči motiv/tema v poeziji že zdavnaj emancipirano in hkrati angažirano, oziroma vklopljeno v širši pesniški in ekspresivni okvir. Emancipirano je v smislu osnovnega izhodišča, ki ne obstaja v pesniškem izrazu, kot neka sled in pot, po kateri se, recimo, vračamo, da bi vsaj za hip ali dva, ali pa iz nekega določenega ali domnevnega razloga, izstopili iz tistega, kar vidimo in dojemamo kot, pogojno rečeno, sočasje, sodobnost, da zgrabimo prihodnje kot še neartikulirano preteklo. Morda je emancipacijski potencial in angažma, ne le pri poeziji, vsebovan prav v tej prepletenosti ali sočasnosti, kjer nas en del ali nastavek prihodnjega, ki to ni, stalno spravlja v gibanje in vrača v smeri preteklega, ki ga nikoli ni bilo. Tu gre, seveda, za jezik kot materialnost poezije in za njegove zahteve oziroma izrazne zmožnosti, a ne za čustva ali užitek, kot tudi ne za naše trenutne potrebe.
Življenjepis navadno ni relevanten za razumevanje neke pesmi. Vseeno pa bralci in bralke poskušamo spoznati avtorja, čigar delo beremo, tudi onkraj pisanja. Kako sam vidiš odnos med biografskim in literarnim v svojem delu in do katere mere meniš, je poznavanje avtorjeve in avtoričine biografije ključno za razumevanje njunih besedil? Seveda tudi tvojih …
Ja, strinjam se, da biografija ni bistvena za branje in razumevanje poezije. Po drugi strani pa v poezijo vnašamo nekaj biografskega oziroma biografiziranega, neko inačico sebe, ki so jo narisali drugi in v kateri se ne moremo prepoznati in ne pristajamo na dane opise. Zato sta si biografsko in literarno/pesniško zelo podobna, saj gre v obeh primerih za tekste, verzije, neka razumevanja ali predloge, ki so na nek način povezani s svojim predmetom ali temo, ki konstruira določeno verzijo osebe, o kateri v nekem trenutku nekaj govorijo ali želijo zamolčati. Na primer najbolj enostaven biografski opis, v katerem so navedena le določeni kraji, kjer sem živel (Rab-Zadar-Pula-Split-Zagreb) je v preteklosti dobil in hkrati izgubil nekoliko dodatnih pomenskih plasti, kar nisem mogel niti slutiti, med drugim tudi zaradi tega, ker je izginil, se razblinil v dim, določen kontekst, ki smo ga še nedavno doživljali kot konkretnega in čvrstega. Kakšen pomen se bo potem pripisalo temu, kar dojemamo kot nevprašljivo in splošno sprejeto? Ali lahko zares odvržemo okove biografskih tal in podnebja in osvobodimo pesnikovanje vseh predsodkov v zvezi s pripadnostmi, ki se nam venomer vsiljujejo?
Zdi se mi, da se še vedno nahajamo v nekem neopredeljivem med-prostoru, med-časju, kjer je okolje, kateremu smo praktično do nedavnega pripadali, postalo predmet arheoloških raziskovanj, a to, v katerem živimo, se je pokazalo kot zelo utesnjeno, omejeno, tudi provincialno zamejeno, čeprav je v abstraktnem smislu razširjeno na celotno neobstoječo celino.
Kdaj in zakaj si začel pisati poezijo? Vsak pesnik s svojim delom na nek način ustvarja svoje predhodnike – kdo so tvoji predhodniki, torej tudi tisti, ki so te navdihnili in h katerim se morda še vedno vračaš?
Poezija je bila zame stvar izbire, odločitve, da se posvetim točno tej obliki izražanja, da v njej potem poskušam najti razloge in motivacijo za delo z jezikom in v jeziku. Vendar pa je tisto, kar me je spodbudilo, da vstopim v polje pesništva, seveda prišlo z drugih področij izražanja in koncipiranja izraza. Knjige, ki sem jih bral, enostavno niso bile dovolj, da bi ostal v tem, potrebno je bilo nekaj zunanjega, nekaj bistveno drugačnega, da bi se najprej prepoznalo, se potem razgibalo, preusmerilo in nazadnje oblikovalo jezikovno magmo. Zato sem, če tako rečem, refleksno prepoznal druge avtorje, druge pesnike, ki so na svoj način spreminjali področje poezije, bodisi s tem, da so vnašali vanj izkušnje vizualnih ali konceptualnih umetnosti, bodisi da so delali na mejah in robovih med proznim in pesniškim žanrom. Morda zato zame inspiracija, navdih, nagovor, tisto, kar je potrebno za poezijo, dobesedno prihaja od zunaj, v svojem bistvu ni pogojeno z jezikom, ne glede na to, ali se pojavlja v vsakdanjem in trivialnem, torej kot nekaj, kar mimogrede opazim, ali pa pride kot udarec, eksplozija zvoka ali slike, ki v temelju spremeni določen red stvari ali pa določena mentalna stanja.
Kaj ti je večji izziv pri pisanju poezije, oblika ali vsebina? In ali se pri poeziji sploh lahko razlikuje med njima?
Rekel bi, da je potrebno ozavestiti to razliko in pri poeziji je le-ta lahko tudi zelo produktivna. Poenostavljeno rečeno, je za »obliko« pomemben zvok besed, osnovni ritem jezika, medtem ko »vsebino« oblikujemo s ciljem, da bi dobili tisto, kar želimo prikazati ali slišati v določeni pesmi. Seveda je ta razdelitev pogojna; v prvem, obliki, se prav tako ustvarja poezijo in gradi cele poetike, a drugo, vsebino, je v izrazu najpogosteje nemogoče oddvojiti od prvega. Vendar razlika obstaja, napetost, ki se generira v tem odnosu pa nam lahko odpre nove, izven jezikovne in nejezikovne vsebine in nam omogoči, da obliko zagledamo na drugačen način.
In kako vidiš razliko med jezikom in poezijo? Ali je poezija isto kot jezik ali je vendarle nekaj drugega? Nikola Petković je o tvoji zbirki Umbrijska sončarica in druge pesmi napisal: »… medtem ko večina sodobnih pesnikov poskuša prodreti vse globlje v resničnost, Đurđević prodira vse globlje v jezik in v njegovo »metafikcijsko« ozadje …«
Rekel bi, da moramo tudi tu uvideti razliko, da se poezija nikoli ne pokriva v celoti z jezikom, da vedno obstaja neka razdalja ali prepad med jezikom in poezijo, da obstajajo razpoke v jeziku in da morda prav ta prepad, te razpoke dajo višek pomena poeziji, ji omogočijo, da deluje in da obdrži posebno mesto v delovanju jezika. Morda pa je še pomembnejše to, da lahko potem boljše razumemo družbeno dinamiko in individualna stanja, ki se bistveno razlikujejo od poezije in katera se, ko se jih poskusi neposredno opisati, pogosto mistificira in zamegljuje, kot da gre za neke naravne pojave.
Tvoja poezija se nadgrajuje iz zbirke v zbirko, toda vsaka zbirka se razlikuje od predhodnih. Kaj ti pomeni zbirka pesmi? In ko začneš pisati nove pesmi, ali že imaš tudi neko vizijo celote ali morda celo načrt knjige? In še, ali bi lahko reflektiral, kako se je tvoja poezija spreminjala skozi čas?
Svoje pesniške zbirke sem na začetku skušal koncipirati kot celote in ne kot skupek posameznih pesmi ali ciklov pesmi, in to sem želel poudariti na ravni kompozicije določene knjige. Zato tudi sedaj, ko delam na novi knjigi, že imam določeno razporeditev materiala, nek bolj ali manj ekspliciten načrt, ki pa ga je treba končati, da bi se na koncu odprla in pokazala določena celota, v katero se ta material vklaplja, po drugi strani pa prav ta material povratno oblikuje konceptualni okvir določene knjige, zbirke pesmi. Povezave med zbirkami so se pokazale seveda kasneje, pri čemer ni pomembno, ali so se vzpostavile naknadno ali pa je šlo za nujen, že v naprej pogojen jezikovni prenos ali za subjektivno intenco. Spremembe so, na srečo, neizbežne in na njih ne nazadnje ne moremo kaj prida vplivati, tudi če bi to hoteli. Prav tako se mi zdi, da ves čas obstaja nek zvok ali blesk, ki ga prepoznavam v svojih zgodnejših delih in ki me še sedaj pri pisanju poezije nekam vodi.
V hrvaško poezijo si vstopil v osemdesetih letih minulega stoletja. Kako se takratna hrvaška pesniška scena razlikuje od današnje? In v čem se razlikuje takratna hrvaška poezija od današnje? Kaj se pravzaprav dogaja danes v hrvaški poeziji?
Osemdeseta leta, kot majav, torej kar najširši okvir, so nam omogočila, da v poeziji in umetnosti vidimo prepletanje, ločevanja in sočasnost popolnoma drugačnih interesov in izražanja. Najbrž sem tudi zaradi tega lahko, tako rekoč spontano, že od začetka ukvarjanja s poezijo, jemal in vključeval vanjo neverbalne, ritmične in vizualne vsebine. Kot konkretno obdobje so se pokazala kot podaljšan, četudi sinkopiran, prekinjan konec nekega obdobja, in morda smo prav zaradi tega imeli tisti melanholični in melanholiziran občutek, da se ne bodo nikoli končala, da bodo bolj kot ne trajala za vedno. To se zelo dobro vidi v mnogih besedilih takratne napisane in objavljene poezije, še posebej pa v besedilih o postmodernizmu, kot se ga je takrat razumelo in ki je vključeval veliko retro- in neo- smeri ter pojavov v umetnosti in kulturi. Kar se tiče lokalne, hrvaške pesniške scene, ko sem pred petnajstimi leti delal na antologiji sodobne hrvaške poezije, sem poskušal pokazati, na kakšen način so v tem obdobju akumulirane zgodnejše izkušnje in kako so vplivale na koncipiranje in nastajanje kasnejših del. Na kratko rečeno, želel sem pokazati dinamiko, brez katere, če tako rečem, ni mogoče razumeti, kaj se dogaja v neki poeziji.
Morda smo tudi v poeziji živeli in delali v dolgem dvajsetem stoletju. Začetek najbrž leži v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja, prek globoke zareze zgodovinskih avantgard, in sploh ni gotovo, ali se bo konec – kot vedno arbitrarno in dogovorno – postavilo v ta leta oziroma desetletja. Tisto, v čemer so osemdeseta drugačna, če jih primerjam z današnjim stanjem, se morda iz te perspektive najbolj jasno vidi v drugačni politični zavesti, drugačni politizaciji poezije in umetnosti. Med drugim je bila takrat globalizacija obljuba pozitivne menjave, neka možnost kulturalne afirmacije in pridobivanja znanja in izkušnje v neki bližnji prihodnosti, danes pa se vse pogosteje in vse hitreje pojavlja kot zavest o realni, znanstveno elaborirani ekološki katastrofi celotnega planeta.
Si pesnik in prevajalec. Kako vidiš odnos med pisanjem poezije in prevajanjem poezije? Za nekatere je prevajanje praktično enako lastnemu pisanju, medtem ko za druge med prevajanjem in pisanjem obstaja globok prepad …
Prevajanje poezije je seveda prav tako avtorsko delo kot pisanje poezije, a za nas, ki živimo in delujemo v t.i. majhnih jezikih, so prevodi poezije, tuje in še posebej domače, lokalne, še posebej pomembni. Za mene je prevajanje kot praksa zelo dragocena izkušnja, ki je zagotovo pustila določeno sled v mojem pisanju; po vsej verjetnosti je prišlo do svojevrstne osmoze med mojimi pesmimi in poezijo, s katero sem se ukvarjal kot prevajalec. Ta prepad, ki ga omenjaš, se morda najbolj izraža na tem primeru in to ne samo zato, ker je treba v prevodu že na kak način obdržati prepoznavnost avtorja. Skratka, treba je imeti zelo jasen odmik od besedila, ki ga je napisal nekdo drug. Po drugi strani pa zaradi svojih pravil in značilnosti, od jezikovne ravni naprej, včasih blaži ali celo briše ta odmik, saj mora prevod v prvi vrsti najprej funkcionirati v svojem jeziku in šele potem je treba vanj prenesti in poudariti posebne, izvirne dimenzije določenega pesništva. Zato imamo v prevodu včasih višek avtorskega dela. Gledano iz izkušnje t.i. majhnega jezika, se mi zdi, da so primeri srečanj, ko se poezija v prevodu obogati vendarle redki, bolj pogosto dobimo vsiljevanje nekega branja in tudi omejenega razumevanja poezije. To se še posebej vidi pri kanoniziranih avtorjih.
Če se navežem na prejšnje vprašanje: prevajaš tako avtorje visoke poezije kot tudi avtorje, ki pripadajo sferi pop kulture. Kako vidiš odnos med visoko kulturo in pop kulturo, še posebej danes, v času Facebooka in drugih družbenih omrežij, ko se zdi, da je ta delitev dokončno padla? Kakšno vlogo sploh ima danes poezija, ko se zdi, da je dokončno izgnana iz javnega prostora?
Vprašanje o visoki in nizki kulturi in književnosti, kot vemo, je prišlo v prvi plan v osemdesetih letih, čeprav se zdi, da je pri tem šlo bolj za branje in razlaganje književnosti in umetnosti, za njuno recepcijo. Izkušnja, ki se je takrat začela širiti, mešanje materiala iz zahtevne, »visoke« književnosti in poezije z materialom iz rock oziroma punk in postpunk glasbe, ne da bi se ozirali pri tem na obstoječa pravila, je že lep čas sestavni del splošne, torej »visoke« kulture v tradicionalnem pomenu te besede. Danes bi bilo skoraj nemogoče povleči mejo med njima v smislu, da je pop kultura manj vredna, vsaj ne po tem, ko je na primer Bob Dylan verificiran kot kanonski avtor. Zdi se, da smo imeli prav, ko smo ignorirali obstoječe razdelitve in pretresli dojemanje poezije in kulture ter njuno razvrščanje v nekakšne predalčke in hierarhije.
To, kar se danes, v dobi svetovnega spleta in množičnih komunikacij dogaja z družbenimi omrežji, ima precej širšo družbeno-ekonomsko osnovo in tako pogosto ni jasno, kakšne so konkretne posledice za poezijo, za kakšen vpliv gre, če ta vpliv sploh obstaja. Ali obstaja »echo chamber« problem družbenih omrežij, ko govorimo o dostopnosti in prezentaciji poezije danes? Dejstvo je, da so nam danes, kot še nikoli do zdaj, zahvaljujoč svetovnemu spletu, dostopne publikacije in knjige, do katerih se je nekoč prišlo težko, za katere smo zvedeli iz druge roke in kot po pravilu šele naknadno. Če se določena družbena nemoč občuti tudi v poeziji, potem bi bilo dobro pogledati, za kaj pravzaprav gre, kakšno stališče zavzeti do tega, kako odreagirati.
Spoznala sva se leta 1996 na prvem festivalu Dnevi poezije in vina, ki je takrat potekal v Medani. Nekatere svoje pesmi, morda tudi zbirke, si napisal v tujini, po rezidencah v Evropi in ZDA. Kaj ti prinaša, tebi in tvojemu pesništvu, izkušnja tujine? Kako pomembno je za pesnike, da potujemo, srečujemo pesnike, seveda ne samo pesnike, iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij?
Izkušnja potovanja, tujine, ki jo omenjaš, je morda najbolj povezana s tistim prvim vprašanjem o otroštvu, s tistimi pogledi, ko smo imeli drugačen, otipljiv občutek neskončnosti. Z drugimi besedami povedano, to je izkušnja, ki je v marsičem nujna in nezamenljiva. Če jo zožim na čas, ko sem dobil priložnost, da sredi devetdesetih let minulega stoletja odpotujem iz svojega okolja, ki je bilo takrat v globoki in temni senci vojne, vsesplošne zmede in temeljne negotovosti v vsakdanjem življenju, potem je ta spodbuda in potreba po gibanju po drugih mestih in krajih, po srečevanju in spoznavanju tistega, kar je drugo in drugačno, logična kot svojevrstno nadomestilo za tisto, kar nam je bilo odtegnjeno, nasilno blokirano, šlo je torej za dostop do določenih vsebin in znanj, ki nam omogočijo, da nadaljujemo z delom na določenem projektu oziroma rokopisu. Lahko je reči, da gre tu za širjenje obzorja, za osvobajanje od provincialne ozkosrčnosti in šovinističnega izključevanja. Zdi se mi, da je v bistvu šlo za nekaj drugega, in še vedno gre za to, da kot pesnik v svojem jeziku – vsi pesniki se zavedajo, da je nemogoče, pravzaprav nesmiselno izstopiti iz svojega jezika – s svojim osebnim in kulturnim backgroundom poskušaš uporabiti te izkušnje kot del svojega vsakdana, da jih pustiš, da svobodno tečejo v tvojem jeziku, da v njih prepoznaš svojo posebnost in ločenost kot del splošnih gibanj in skupnih stanj. Ne nazadnje, intuitivno vemo, da poezija vsebuje univerzalni jezik, da v svoji jezikovni in kulturni partikularnosti lahko prenese vsem razumljiv izraz in občutenje in izkušnja potovanja in tujine mi je dodatno potrdila in utrdila to intuicijo.
Pogovarjal se je Peter Semolič
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved