Tam v daljevi ne ve se, kam ptič leti … naskrivaj.
»… Rešilec, zavijanje sirene, modra luč, ki med hitro
vožnjo pobliskuje v temo. V rešilcu zdravnik
v pogovoru s pacientom, ki je ponovno pri zavesti.
Zgoraj je ob straneh skozi belo šipo viden ozek trak
mimobežeče pokrajine.
Če pogledamo na prizor iz širše pespektive, opazimo,
da se dani, da zunaj rosi, da se rešilec sploh ne premika,
da zvočna naprava na strehi oddaja enakomeren
nevpadljiv zvok in da je utripajoča modra luč videti
kot oddaljen svetilnik.
Spoznamo, da je belo reševalno vozilo nekakšna ura,
naprava za merjenje časa, izpod katere skrivnostna sila
vleče drevesa in cesto v nasprotno smer in da po njej,
a v smeri prvega rešilca, še mnogo hitreje drvi še eno
vozilo na nujni vožnji.
Ekipa v vozilu, ki glede na prvo le počasi napreduje,
je zavzeta z reševanjem življenja gospoda Jenka.
Čez ekran prenosnega monitorja se vztrajno vleče ravna
zelena črta in reševalec se pripravlja, da v bolniški list
vpiše ‘mrtev ob prihodu’.
Seveda pa tudi vozilo, katerega prisotnosti na cesti
se v drugem vozilu nihče ne zaveda, še zmeraj obstaja.
V dolgem hipu, v katerem ga drugo vozilo pušča za sabo,
pacientu v njem (za katerega se zdi, da je prav tako
gospod Jenko) zastane dih.
Pacient se ujame v krožno zanko spomina, iz katere
se ne prebudi. Presenečeni policijski patrulji ob cesti
neko vozilo izgine z radarja, medtem ko drugo vozilo …
Ej vi, počakajte! Kam vas pa nese? Trenutek, gospod
Murn, nisva še končala …«
- Marjan Strojan: Patriciji Burda Janečkovi, 1998 – 2023 - 6. 12. 2023
- Marjan Strojan: Govori tiho, ko gre za ljubezen - 18. 11. 2015
- Pogovor z Marjanom Strojanom - 7. 6. 2015