V prejšnjem blogu sem predstavila svoje (lahko bi rekla prvo) srečanje s poezijo. Šele danes mi je jasno, kako malo nas v šoli naučijo o poeziji in pomembnosti jezika, ki ga uporabljamo. Danes spoznavam, kako močno vlogo ima jezik v našem življenju, katere se po večini niti ne zavedamo. Priznam, da nisem še dojela celotne slike o tem, kaj jezik je in kaj lahko povzroči v svetu in dvomim, da jo sploh kdaj bom, vendar mi je zanimivo opazovati, v kolikšni meri jezik kreira različne svetove: našo realnost, psihološko vedenje, poezijo … In stvar je precej presenetljiva, lahko bi rekla, da mi odpira pogled v širše razumevanje.
Če navedem enega od primerov iz svoje prve izkušnje, pesem, v kateri pišem o svoji mami. Ker je moja mama zbolela in je bil njen dih hropeč, sem v pesmi to predstavila z metaforo lokomotive. Vsi si lahko predstavljamo, kako stare lokomotive delujejo, in tako sem eno realnost nadomestila z drugo realnostjo. Kaj se ob tem zgodi? S pomočjo metafore sem pripeljala dve različni izkušnji (mamino težko dihanje in »sopenje« lokomotive) v neposredno bližino, s tem pa ustvarila neko novo realnost.
Pomembnost tega je v tem, da lahko na ta način spremenimo naš pogled na svet. Sveta ne vidimo več kot danega, nespremenljivega, ampak se zavemo nekaterih njegovih vidikov, katerih se prej nismo zavedali. Zavemo se moči jezika in v kolikšni meri jezik določa naše pojmovanje sveta.
- Katja Kuštrin: Idila - 21. 9. 2023
- 100 verzov – šesti večer - 30. 9. 2019
- 100 verzov – četrti večer - 5. 11. 2018