Najnovejše objave

Pogovor z Immanuelom Mifsudom

Naj začnem na začetku: kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje?

Poezija se mi je zgodila v srednji šoli, ko sem bil star šestnajst let. Do takrat se knjig nisem niti dotaknil, tako da še danes ne vem, kako se mi je uspelo vpisati v srednjo šolo. Takrat pa sem začel nenasitno brati, da bi nadoknadil vsa tista leta, ko nisem počel ničesar. Kmalu sem opazil, da marsikdo piše pesmi in pomislil sem: »Zakaj jih ne bi še jaz? Tako bom imel več možnosti, da dobim punce.« Samo še eden iz moje takratne druščine se je posvetil pisanju.

Si pesnik in pisatelj. Paul Valery je rekel, da je poezija kot ples in proza kot hoja. Se strinjaš z njim?

Odkrito rečeno, ne vem, kako bi primerjal ples s hojo, zato ne morem reči, ali se strinjam ali ne. Vem pa, da mi poezija služi za nekaj, proza pa za nekaj drugega.

Kolikor vem, ste Maltežani povečini dvojezični. Nekateri malteški pesniki in pisatelji pišejo v malteščini, drugi v angleščini. Ti pišeš v malteščini. Na kakšen način si se odločal med tema dvema jezikoma?

Zelo malo Maltežanov piše v angleščini in še tisti, ki pišejo, so zelo malo objavljani.  Maltežani zase radi rečemo, da smo dvojezični. To idejo najbolj promovirajo jezikoslovci. Seveda obstaja več definicij dvojezičnosti, a naj ostanem pri tem, kar pravijo jezikoslovci: ja, smo dvojezični, govorimo malteško in angleško. Zakaj pišem v malteščini? Odgovor je zelo preprost, to je bil jezik, s katerim in v katerem sem odraščal. Doma smo govorili malteško kot vse delavske družine. Prihajam iz delavske družine in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je angleščino uporabljal le srednji razred. Angleščino sem se pričel učiti v šoli, pri šestih letih, toda malteščina je ostala moj prvi jezik: to je jezik moje družine, mojega družbenega razreda, in, ja, moje dežele. Če bi se rodil v meščanski družini, bi morda pisal v angleščini. Mislim, da je malteščina lep jezik in da se brezšivno prilega poeziji. Mnenja sem, da angleščina nima glasov, s katerimi bi lahko izrazil svoje pesništvo.

Tvoja zbirka kratkih zgodb Kimika (Kemija) iz leta 2005 je razburkala javnost, obsojena je bila kot »pornografska literatura« in prvotni založnik jo je umaknil s knjižnih polic. Kasneje je izšla pri drugem založniku. Ali bi opisal malteško družbo kot konzervativno? Se je malteška družba kaj spremenila v zadnjih desetih letih? Ali je odziv s strani dela malteške družbe kakorkoli vplival nate kot na pisatelja, pesnika in kot na človeka?

Naj začnem z zadnjim vprašanjem: ne, odziv ni prav nič spremenil ne pri meni osebno ne v mojem pisanju. Bilo mi je žal, da se je to zgodilo, toda vsemu skupaj nisem dajal prevelike teže. Po mojem primeru je bil veliko hujši primer, ko je policija pisatelja in urednika privedla pred sodišče z obtožbo, da širita pornografijo.  Na procesu sem nastopil kot urednikova priča. Toda po pritožbi je tudi ta obtožnica padla.

Ne moreš ravno obsojati malteške družbe. Kolikor jo poznam, opažam, da se spreminja zelo počasi, toda potem se kar naenkrat zgodijo radikalne spremembe in to veliko hitreje kot v večini drugih držav. Naj povem primer: malteška družba je šele pred štirimi leti dobila možnost, da se pari ločijo. Predstavljaj si to! Toda samo dve leti kasneje smo izglasovali pravico do poroke med istospolnimi pari in celo to, da istospolni pari lahko posvojijo otroke. Obstaja nešteto držav, kjer so že zdavnaj dovolili ločitev, toda še vedno ne dovolijo istospolnih porok in tega, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke. Ali je to konzervativna ali napredna družba? Ne vem. Ali se je malteška družba kaj spremenila v zadnjih desetih letih? Morda. Pravim »morda«, ker je bila vsa zadeva z vprašanjem istospolnih porok in posvojitev otrok politično motivirana. Stranka na oblasti, nekoč se je imenovala Socialistična stranka (toda zdaj je ta beseda tabu), je, ko je bila še v opoziciji, pridobila glasove gejev z obljubo, da se bodo lahko, če zmaga na volitvah, poročili in posvojili otroke. Maltežani so se s tem strinjali, toda nisem prepričan, da res mislijo, da je tako prav. Morda so to sprejeli le zato, ker jim je tako naročila njihova stranka. Tako morda zgledamo napredni, toda globoko v sebi nismo. Morda pa sem le jaz prevelik pesimist.

Tesno si povezan tudi z gledališčem in sicer kot dramatik in režiser …

Sem bil. Toda v neki točki sem se moral odločiti in izbral sem književnost in akademsko kariero.

Veliko potuješ. Se ti zdijo potovanja bistvenega pomena za tvoje pisanje?

Vsekakor. Naj te spomnim, da živim v majhni deželi, zelo majhni deželi, ki je za povrh vsega še otok. Življenje na Malti zna biti precej dušeče, zato moram pobegniti, pa čeprav le za kratek čas. V bistvu sem zelo podoben galebom: odletim stran od kopnega, a le zato, da bi se spet vrnil. A odselim se ne.

V mnogih tvojih pesmih ima zelo pomembno vlogo Vzhodna Evropa. Zakaj? Ali je to slučaj ali pa si v Vzhodni Evropi našel svojo pesniško Arkadijo ali nekaj, kar te spominja na Malto ali nate ali nekaj popolnoma različnega od Malte oziroma od tebe …

Ko sem bil še otrok, v sedemdestih, sem redno gledal večerni teve dnevnik skupaj z očetom. Saj ne, da bi me dnevnik zanimal, zanimale so me detektivke, ki so se začele tik po dnevniku. Toda med poslušanjem novic sem slišal besede, imena, ki so zame zvenela res čudovito, na primer Češkoslovaška, Romunija, Jugoslavija in druga. Očeta sem vprašal, kaj te besede pomenijo in odgovoril mi je, da so to imena držav, da pa so te države slabe, saj tam vladajo komunisti. Velikokrat sem ga vprašal, kdo so komunisti in navadno mi je rekel, da so komunisti na strani Rusije (torej Sovjetske zveze) in da so slabi. In morda so me začeli zanimati prav zato, ker naj bi bili slabi. Bili smo naročeni na konzervativni katološki časopis, ki je izhajal ob sobotah, in v njem je bil vedno kak članek o tem, kako je bil ta in ta kardinal že kako maltretiran, da je bila cerkev spet enkrat preganjana s strani komunističnih režimov in da ljudje v komunističnih državah niso svobodni. Tako so ustvarili podobo Vzhodne Evrope (in v naših predstavah je sem spadala tudi Srednja Evropa) kot zlobne, nevarne in diabolične. Toda nekega dne sem pogledal na zemljevid in videl, da Jugoslavija, ena od »slabih« držav, leži čez morje, poleg Italije, ki je naša soseda. Ta hudobni svet je bil torej zelo blizu! Tako se je začela moja fascinacija z Vzhodno Evropo. Ko sem začel brati, sem se zaljubil v književnost, potem v glasbo in potem v film iz tega dela sveta. In še danes verjamem, da najboljši umetniki, filmski režiserji in zagotovo pesniki prihajajo prav iz dela sveta, ki me je vedno tako fasciniral. Ena teh nekdanjih »slabih« držav je postala kasneje moja druga domovina, saj moja žena prihaja s Slovaške.

Maria Grech Ganado, pesnica in prevajalka tvojih del v angleščino, je v predgovoru k tvoji v slovenščini izdani pesniški zbirki »Prgišče listja« zapisala, da so tvoje zgodbe satirične. Opazil sem, da je tudi marsikatera tvoja pesem satirična. Kakšno je tvoje mnenje o vlogi književnosti in še posebej poezije v družbi? In kakšno vlogo naj bi imeli danes pesniki in pisatelji?

To so res težka vprašanja. Seveda bi z lahkoto trdil, da morajo biti pesniki in pisatelji kritični do svojih vlad, do kogarkoli in česarkoli na oblasti. Pesniki in pisatelji naj bi si prizadevali za mir v tem s krvjo prepojenem svetu. Pesniki in pisatelji naj bi si prizadevali za pravico in solidarnost. Toda mislim, da je vse to eno navadno nakladanje, saj sem srečal veliko pesnikov in pisateljev, ki so dobesedno lačni moči, ki sovražijo druge (še posebej svoje kolege) z neverjetno strastjo; ki so pripravljeni sodelovati z ljudmi na oblasti samo zato, da bi si pridobili boljše položaje; ki nimajo najmanjšega pojma o tem, kaj je to pravica, pravičnost. In potem takšni pišejo v prid tistemu nakladanju, zdaj, ali so hinavci ali pa v najboljšem primeru naivneži. Toda poezija in proza naj bi že po tradiciji bili točka oporečništva in upora. Veliko pisateljev trdi, da morajo biti avtorji družbeno in politično motivirani. Odkrito rečeno, četudi sam čutim, da morajo biti, to še ne pomeni, da si kaj slabši pisatelj, če nisi političen.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Immanuel Mifsud

Immanuel Mifsud

Immanuel Mifsud, rojen leta 1967 na Malti, doktor literature, predavatelj na Univerzi na Malti, je vodilna osebnost malteške književnosti. Objavil je več proznih in pesniških knjig ter knjig za otroke, malteškemu jeziku je prispeval tudi nekaj izvirnih uspavank. Za svoje delo je prejel številne nagrade, tako nacionalne kot mednarodne, med drugim leta 2011 evropsko nagrado za književnost. Njegove pesmi so prevedene v številne svetovne jezike, slovenski bralci pa smo jih lahko spoznali v zbirki »Prgišče listja«, ki je v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča izšla leta 2013 pri inštitutu IRIU v Ljubljani.
Immanuel Mifsud

Objave avtorja Immanuel Mifsud ( poglej vse)

O Immanuel Mifsud (1 Člankov)
<p>Immanuel Mifsud, rojen leta 1967 na Malti, doktor literature, predavatelj na Univerzi na Malti, je vodilna osebnost malteške književnosti. Objavil je več proznih in pesniških knjig ter knjig za otroke, malteškemu jeziku je prispeval tudi nekaj izvirnih uspavank. Za svoje delo je prejel številne nagrade, tako nacionalne kot mednarodne, med drugim leta 2011 evropsko nagrado za književnost. Njegove pesmi so prevedene v številne svetovne jezike, slovenski bralci pa smo jih lahko spoznali v zbirki »Prgišče listja«, ki je v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča izšla leta 2013 pri inštitutu IRIU v Ljubljani.</p>