Beseda navdih izhaja iz besede dih, dihanje. Dihanje je bistvena telesna funkcija vsakega živega bitja, ko se dihanje ustavi, živo bitje umre.
Dihanje pa je še na drugačen način pomembno tudi za pesnike in pesništvo. Pesnikov dih ni samo dih, saj se skozi dihanje izraža najpomembnejši del pesmi, ritem. Biti zvest svojemu ritmu v veliki meri pomeni biti zvest lastnemu dihu. Pisanje pesmi je tako v prvi vrsti stvar telesa, telesnosti, ne glede na to, v kolikšni meri je pesem, ki jo pišemo, abstraktna. Pogostost vzdihov in izdihov ter dolžina posamičnih dihov v marsičem določata ritmično strukturo pesmi. Alan Ginsberg je v zvezi s svojo pesnitvijo Tuljenje povedal, da mu je njegov lastni dih nadomeščal metrum in da so verzi tako dolgi zato, ker ima velika pljuča. Charles Olson pa je leta 1950 objavil manifest Projektivni verz, v katerem se je zavzel za verz, ki ne bo več temeljil na logiki, skladnji in metrumu, ampak na pesnikovem dihu – takšen verz naj bo odprt, asociativen, zvočen.
Toda tudi mimo tako programsko zastavljenih pogledov lahko opazimo pomembne povezave med dihom in verzom, vendar pa ju ne smemo enačiti – če pesnik piše kratke verze, to še ne pomeni, da je njegovo dihanje plitko. Ritmični vzorec pesmi se namreč le redkokdaj zares pokriva z zapisom pesmi. To lepo vidimo pri enjambementu ali verznem prestopu. Verzni prestop je koristno pomagalo pri pisanju pesmi, saj nam pomaga razgibati strukturo pesmi, vplesti v pesem ob osnovnem ritmu, kot se izraža skozi naše dihanje, tudi ritme, ki lahko osnovni ritem podpirajo ali pa so z njim v kontrapunktu. Povečini je dolgočasno brati pesmi, kjer je vsak verz hkrati tudi samostojna skladenjska in pomenska enota (stavek, odvisni stavek, polstavek …) in verzni prestop je preprosto, a učinkovito pesniško sredstvo, s katerim pesem na nevsiljiv način naredimo presenetljivo. Hkrati pa nam verzni prestop omogoča, da ritmično razgibamo tudi pesem, ki jo pišemo v pravilni, naprej dani metrični obliki.
A naj se vrnem k dihu. Sredi osemdesetih let je izšla v tistem času zelo cenjena pesniška zbirka Vena Tauferja Tercine za obtolčeno trobento. Sam sem se takrat šele spoznaval s sodobnim pesništvom, oziroma sem se ga šele učil brati in Tauferjeva zbirka mi je bila popolna uganka. Kakor koli sem jo že bral, je nikakor nisem mogel zapopasti. Pesmi v zbirki so pisane brez ločil, pesnik redno uporablja enjambement, tako da nikoli nisem vedel, kam kakšna beseda na skladenjski ravni pravzaprav sodi. Potem pa sem nekega dne imel priložnost pesnika slišati v živo. Takrat sem se prvič zavedel razlike med pisano in brano pesmijo, prvič sem postal pozoren na »pesnikov dih« – ta se ni ustavljal ob koncu verzov, ampak je trajal prek njih in se ustavljal na različnih mestih v različnih verzih. Zame do tistega hipa nesmiselna besedila, so nenadoma postala smiselna, razkrila se mi je pomenska raven pesmi. Toda ne samo to! Ob pesnikovem recitiranju mi je postalo jasno, kako kompleksna struktura je pravzaprav pesem in kako nam nudi praktično neskončno število različnih branj in to na različnih ravneh in na kakšne vse načine elementi različnih ravni stopajo v medsebojne odnose.
Od takrat naprej sem na literarnih večerih ali točneje rečeno pesniških večerih vedno pozoren na to, kje pesnik pospeši ali upočasni dihanje, kje ga prekine, kje zajame sapo. Na ta način ne le da nemara odkrijem plasti pesmi, ki so mi bile do takrat še neznane, ampak tudi za hip dobim vpogled v pesnikovo delavnico – iz prisluškovanja pesnikovemu dihu sem se veliko naučil o tem, na kakšen način kdo gradi svojo pesem.
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved