Ingmāra Balode: ***

Kako lepo, da si doma, nenadoma pomislim. Tu je tišina in tisti občutek, ki te prevzame, ko jih imaš res sedemnajst in gledaš obraze prijateljev in vidiš v njihovih očeh avtoceste, ki drvijo mimo. Ceste tečejo, bele črte in noči, in jutra, ki bodo šele odtekla, govor teče, nič ni treba reči, a brat je tukaj. Mali brat, ki prisluškuje tvojemu smehu, kajenju, čakanju na brstenje in joku. Ki ve, da si vonj iz pekarne okoli štirih zjutraj ti, ki likaš trakove za lase, dokler se svetloba ne prikrade v hišo. Cel dan jih lahko nosiš s sabo.

Ne vem, ali vonj svetlobe ostane na ramenih. Znanje so majhne čebulice na mizi za eksperimente pri fiziki. Napis na zidu: misli; in vendar je vse, kar poznaš – ljubezen. Beseda, ki jo boš čuvala kot zaklad za vsa prihodnja leta, ko bo sem ter tja zavpila: »In jaz imam srce tako veliko kot zadnjica damaščanske dame.« Toda ta hip imaš le Nazima Hikmeta, ptice in občutljive ustnice. Rada imaš, ko dišiš po vetru. Prineseš drva. Prineseš les, da bo topleje.

Nežno me božaj zavoljo vseh tistih noči, grenkih železnih cest in gozdnih stez. Roke so ptice, sem Nils Holgersson, takole bi rada potovala za vedno.

 

Iz angleščine v sodelovanju z avtorico prevedel Peter Semolič

Ingmāra Balode

Latest posts by Ingmāra Balode (see all)