To je rekel že ob drugih prilikah
in vsakič jezno, nemočno,
kot nekdo, ki je sam in se počuti bolj prevaranega:
jaz ne grem več volit, jaz ne verjamem
več v vlado, potem pa je jokal sam samcat,
kot da bi bilo to skrajno dejanje oprimek ali rešitev.
Sami smo, je ponavljal, sami smo
in zapuščeni. Poglej naokrog,
kakšno razsulo in nihče nas ne ščiti. Sami smo.
Odšel sem iz svoje dežele zaradi dela, razmer,
da se ne vdam lakoti, da najdem dostojanstvo,
da se uprem kot človek, da nahranim družino.
Emigranti,
emigranti in zapuščeni,
moj ded pa je umrl v vojni, da bi rešil mojo deželo,
tisto deželo, ki zavaja, ki se umaže z lažjo,
tisto deželo, ki je prostaška in žali državljana, ga prevara,
ko mu v zameno ponudi nič drugega kot laži
ali televizijske šove: joške in riti in zabavo razne sorte
in lažno podobo pritepenca, ki je popoln,
kjer je potvorjeno religija, odnos korupcija,
kjer imaš lahko vse, če si lep in lahko plačaš,
kjer je vse reklama, kjer vse spreminja obliko,
kjer ne velja več nič, ko se zamenja tip na sceni.
Jaz ne grem več volit, domov se ne vrnem več,
pregnanec sem dvakrat, brez ozemlja, pripadnosti
in malo manjka, da spremenim, da zamenjam državljanstvo
za drug potni list, da bom del sistema,
nečesa, kar deluje, v kar lahko zaupam,
kjer kaj veljam in lahko delujem, kjer živim in lahko dajem, kjer sem
spoštovan in mi je zato dano. Narodu se odpovedujem,
to je moj znak upora, samotna sramota
nekoga, ki je prenehal upati, moj neslišani krik
najmočnejša bolečina morda na sporedu med dvema spotoma.
Prevedla Kristina Jurkovič
- Fabiano Alborghetti: Kratka pesnitev o sramoti - 10. 7. 2015