V pesniški zbirki Šus v glavo (1995) si v pesmi Pazite se zapisala: »Spet sem v svojem elementu / spreminjam identiteto / štirikrat v sekundi …«. V kolikšni meri je bilo oziroma je pri tebi pisanje poezije povezano z vprašanjem identitete oziroma identitet?
Ko zdaj tole berem, se mi zdi, da sem pred dvajsetimi leti pojem identitete oz. istovetnosti dojemala precej bolj zlahka kot danes. Vendar je to zagotovo ena tistih elementarnih tem, ki me v poeziji – pa tudi sicer – že dolgo vznemirja. Preizpraševanje lastne istovetnosti in vprašanje istovetnosti drugega v času. Ali smo lahko trajno enaki samim sebi, glede na p(l)asti, nasprotja in dvojnosti, ki so v vsakem izmed nas? Ali bo drugi ob meni ostal enak ne glede na to, kaj vse mu bo zavdal čas, prostor ali jaz sama? Kaj se dogaja z istovetnostjo, ko se med seboj pari tisto, kar biva na videz nezdružljivo v nas, recimo neizmerna nežnost in nepomirljivi srd, svetloba in tema, podgorila in nadbog? Življenje je zajebano, krivično in krvavo, v trenutkih milosti pa tudi čudežno in divjelepo; kako uskladiti to, kar veš, s tistim, kar si, ko pa si ves čas razpet med dileme ter skrajnosti in tvoje meso živi eno življenje, tvoje misli in sanje pa drugo?
S temi vprašanji sem se soočila že v zbirkah Šus v glavo in Uvod v poželenje, pojavljajo pa se tudi v zbirki P(l)ast za p(l)astjo. Sebe razumem kot nekakšno babuško, kot plastenje biti, kot zelo kompleksno strukturo, a hkrati, precej nihilistično, ali matematično, tudi kot ulomek ulomka, ki se izteka v čisti nič, ki biva v lupini najmanjše babuške. Kot nekaj torej, kar je z vsakim dnem življenja in bivanja večje in bolj kompleksno, a ker je podvrženo smrti, tudi manjše. Sem že zdaj tisto, kar sem in bom ali pa bom to šele na koncu?
Dane Zajc je večkrat rekel, da se mu za njegove zgodnje pesmi zdi, kot da jih je pisal nekdo drug. Prve tri pesniške zbirke si objavila bolj ali manj v času študija. Kako danes gledaš na njih? Se še prepoznaš v takratnih pesmih? Ali se je morda tvoj način pisanja, pristopanja k pisanju pesmi, v teh letih kaj spremenil?
Pogosto se mi tudi za kakšno povsem svežo pesem zdi, da jo je pisal kdo drug – pesmi nastajajo v drugem stanju, v katerem smo velikokrat večji od samega sebe in ko se potem pomanjšamo na svojo vsakodnevno velikost, nam je kakšna pesem lahko precej tuja.
Če hočeš lastno pesem zares zapopasti, se moraš nekako spraviti v stanje, v katerem je bila zapisana . V nekatera stanja se spravim zlahka, so pa tudi kakšna, ki so zaradi okoliščin nemogoča. Na prejšnje zbirke gledam kot na nekakšne svoje léve – staro kožo, ki sem si jo odrla, slekla. Ki mi je zdaj pretesna in morda malček tudi že tuja, vendar še vedno zelo domače moja. Ampak tisto dekle in mlado žensko, si bom tudi zaradi teh zbirk vedno lahko priklicala, zelo natančno in v različnih podrobnostih, zelo blizu ji lahko pridem prav zaradi dejstva, da se je pustila v pesmih. In ja, seveda, številnim pesmim iz prvih zbirk bi se zlahka odrekla.
V procesu pisanja se pri meni ves čas nekaj spreminja, do večjega preloma pa je prišlo pred desetimi leti, ko so se bistveno spremenile okoliščine mojega zasebnega življenja, to pa je vplivalo tako na vsebinski kot tehnični del procesa pisanja.
Tišina je tako kot glas del pesmi, molk, pesničin ali pesnikov, je prav tako del njegovega opusa kot so to pesmi. Med tvojo zbirko Uvod v poželenje (2004) in za zdaj zadnjo P(l)ast za p(l)astjo (2014) je preteklo deset let. Kateri razlogi so botrovali sploh za današnje čase, ko zbirke hitro prekrije prah pozabe tako dolgemu javnemu molku? Na kakšen način pravzaprav »nastane« pri tebi zbirka pesmi?
Kot sem omenila v prejšnjem odgovoru, so se koordinate prostora in časa mojega zunanjega življenja v zadnjih letih temeljito spremenile; rodila sem dva otroka, Erika in Zojo, nekaj časa sem bila povsem opita od tega čistega, 100-odstotnega, nerazredčenega koncentrata ljubezni, potem pa je nuja po pisanju spet vzniknila – tudi zato, ker je z družino prišlo do prevrednotenja nekaterih vrednot, pojavile so se teme, dejstva, ki jih je bilo treba podrobno razmisliti in postaviti na svoje mesto, in jaz razmišljam pač na ta način, v obliki pesmi. Pisanje se je moralo – tudi s precej frustracijami – prilagoditi urniku službenih in gospodinjskih obveznosti. Po desetih letih od izida zadnje zbirke sem končno našla nekaj tednov časa, da sem izbrala pesmi (ki so ves ta čas bile v nastajanju, kljub „javnemu molku“), jim rekla konec in skomponirala zbirko.
V pesmi Kako ostati zvesta, ki je bila objavljena na Poiesis 30.4.2015, se sprašuješ o tem, kako naj ženska ostane zvesta svoji podobi zveste ženske. Iz te pesmi bi izpeljal dve vprašanji: prvo se nanaša na pesništvo in »iskrenost« v pisanju pesmi – čemu naj bo tu pesnica, pesnik zvest: sebi? logiki pesemskega teksta? čemu tretjemu?; drugo se nanaša na družbeno razsežnost poezije – kaj meniš o izjavi, da ne obstaja moška ali ženska (ali gejevska ali manjšinska itd.) poezija, ampak da obstaja le dobro ali slabo pesništvo?
Zgolj iz gradiva besed in iz skladišča vtisov ni mogoče ustvariti nečesa zares živega; tudi, če slediš kakšnemu res domišljenemu konceptu in lepo postavljaš besede v verze, še ne pomeni, da boš napisal dobro pesem, čisto možno pa je, da ti bo uspel soliden literarni izdelek. Za besedami mora biti nekaj, ker pesmi da življenje in verodostojnost in v besedah mora biti magija, da beseda postane tisto, kar opisuje in še več od tega. »Treba si je hkrati izpustiti kri – in se igrati s fugami na isto temo,« je zapisal Vitomil Zupan.
Ko berem poezije, mi je takoj jasno, katera pesem je bila resnično porojena ter katera je nedonošena ali narejena, kot je to lepo formulirala Marina Cvetajeva. Mislim, da je prava poezija čarovnija in danost, zato je vprašanje o pesniški iskrenosti ali zvestobi, pa tudi o delitvi poezije na žensko, moško, gejevsko ali manjšinsko poezijo, irelevantno.
Zadnje čase razmišljam o tem, od kod pravzaprav vznikne pesem in opažam, da se pesmi »rade« rojevajo v razliki do drugega, drugosti, da šele slednje omogoči vzpostavitev pesniške govorice. V tvojih pesmih se drugo pojavlja zdaj kot moški, zdaj kot žival, spet tretjič kot drug jezik ali jezikovna zvrst, kot na primer v pesmi iz zbirke P(l)ast za p(l)astjo Gule daž, kjer posežeš po otroškem govoru (če imam prav) …
Mislim, da s pisanjem res opredeljujemo svoj odnos do drugosti, še bolj pa z njim premagujemo grozo nebiti, grozo tega, da nekaj ta trenutek je, se zgodi in mine. Za vselej in nepovratno. In veliko vsega vsak dan mine, naš spomin pa je zelo nezanesljiva opora za to, kar je bilo … Že večkrat v življenju me je dotolkla krhkost izginjajočih podob, v katere se sčasoma v našem spominu spremenijo resnični dogodki in resnične sanje – kot ugotavljam tudi v omenjeni pesmi. Človek s svojim spominom je in mine, v resničnosti napisanega pa včasih ljudje, njihove zgodbe ali pesmi še dolgo odsevajo.
Pogosto poezijo kombiniraš tudi z drugimi umetniškimi zvrstmi, glasbo, slikarstvom, stripom, videom … Morda lahko poveš, kaj te napeljuje k temu in v kateri točki se pesem ujame z vizualnim, glasbo …?
Poezija seveda ne potrebuje nobene spremljave, pesem kot tako pravzaprav različni dodatki kvečjemu obremenjujejo. Prevod pesmi v vizualno ali kak drug žanr, ni mogoč. Kombiniranje poezije z drugimi mediji se mi zdi zanimivo zato, ker pride ob sopostavitvi teksta in podobe do novih napetosti, zaradi mreženja med ustvarjalci in ker me kot organizatorko in koordinatorko projektov na področju literature zanimajo različni načini populariziranja poezije. Trenutno v MKC Maribor, kjer sem zaposlena, pripravljamo projekt AR Libris, v katerem bomo poezijo povezali z videom in novejšo računalniško tehnologijo, t.i. Augmented Reality, ki združuje fizični svet z interaktivnim virtualnim svetom. Seveda pa se ne slepim in se dobro zavedam, da ne bo iz človeka naredil bralca poezije noben projekt, literarna kampanja ali festival – ta klik se mora zgoditi vsakemu posebej, v samoti, iz oči v oči z mesom, tkivom in ranami kakšne res dobre pesmi, ob kateri imaš občutek, da te zadeva v vseh različnih pomenih te besede.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved