V zadnjem času sem naletel na vsaj dva primera, ki LGBT+ vsebine v otroški in mladinski literaturi postavljata v prvi plan. Najprej sta bili dve kartonki pri nas že znanega pisca Lawrenca Schimla, ki sta ob izdajah na Madžarskem in v Rusiji naleteli na represijo in cenzuro. Gre za kartonki, ki za najmlajše prikazujeta vsakdan v istospolni družini (pri nas sta izšli pri založbi Malinc). Zdi se, da je porast homofobije v državah vzhodne Evrope še posebej opazen pri napadih na knjige za mlajše – navadno pod geslom prepovedi homoseksualne propagande, karkoli naj bi to že pomenilo. Da pa to ni specialnost bivših socialističnih držav, dokazuje najnovejši primer iz Španije, kjer je sodišče v kraju Castellon na ovadbo krščanskih odvetnikov zamrznilo izposojo 32 knjig z LGBT in feministično vsebino za mlade v splošnih knjižnicah.
Drugi primer pa je izid strokovne monografije International LGBT+ Literature for Children and Young Adults (Anthem Press, London/New York, 2021), ki prinaša nacionalne predstavitve in med velikimi literaturami je tudi prispevek o Sloveniji, ki ga je spisal Andrej Zavrl, ter tako slovensko LGBT+ literaturo za otroke in mladino postavil na svetovni zemljevid. Esej je opremljen še s par ilustracijami – in še več: naslovnico knjige krasi ilustracija prav iz naše knjige, točneje iz slikanice Mavrična maškarada, Alenke Spacal.
Iz Zavrlovega prispevka pa tudi iz dosedanjih zapisov na to temo je razvidno vsaj to, da imamo na eni strani dela LGBT+ avtoric in avtorjev (Tratnik, Mozetič, Spacal itd.), izšla večinoma v LGBT+ založništvu – na drugi pa dela ostalih, ki so se teme ali motiva lotili kot problema in ne kot neke danosti, s katero živijo. Najraje jo označujejo kot drugačnost, do katere naj bi kazali kar najtolerantnejši odnos. Njihovi dobri nameni pa večinoma inkluzivni vzgoji prej škodijo kot koristijo.
Naj najprej povzamem Zavrlove argumente (po njegovem članku v reviji Otrok in knjiga), zakaj je termin drugačnost neprimeren:
»Drugačnost«, kot jo uporabljamo v nereflektirani praksi pa tudi v analizah otroške in mladinske književnosti, se načeloma gradi v bolj ali manj izrecni opoziciji z »nedrugačnim«, torej z nečim, ker imamo za normo, čeprav ostaja povečini neizrečena. Gre, skratka, za ideologijo. Kakor pa je znano, je ideologija najmočnejša, kadar se zdi, kot bi šlo za nekaj naravnega, samo po sebi umevnega in neproblematičnega. »Mi«, ki smo norma, nasproti »njim«, ki so »drugačni«. To pa že takoj pomeni tudi razporeditev moči in vrednostno sodbo.
Vztrajanje na poudarjanju »drugačnosti« kot koncepta pomeni utrjevanje našega privilegija, naše moči, norme, normalnosti, večvrednosti. Razumevanje sebe kot norme in drugih kot jasno in temeljno »drugačnih« pa je kategorialna zmota, kajti četudi se nam naši vzorci zdijo naravni ali celo edini možni, so posledica večinoma nereflektiranega procesa socializacije, partikularen družbeni konstrukt.
Ne moremo si domišljati, da bomo drugega – ali pa tako opevano »drugačnost« – do konca in zlahka spoznali, doumeli. Dokler ohranjamo razmerje moči med nami in drugimi, med normo in drugačnostjo, ki od te norme odstopa, smo naredili bore malo. Rekoč, da je nekdo »drugačen«, implicitno sporočamo, da imamo nad njim moč in da bomo »mi« presodili, koliko pravic mu bomo dopustili. »Mi« bomo »drugačnega« dobrohotno sprejeli in mu dodelili posebno mesto, seveda nikoli čisto enako našemu. Morebitne podeljene privilegije pa bomo spet odvzeli, ko/če nam bo tako ustrezalo.
»Drugačnost« je kontekstualna kategorija in ne obstaja sama po sebi. Čeprav se morda zdi napredno govoriti o njej, je lahko takšno početje (tudi) konservativno. Kadar neko temo oziroma okoliščino prepoznamo in označimo kot »drugačno«, jo namreč prepoznamo in označimo kot motnjo, problem, o katerem je treba razpravljati. Tudi kadar zatrjujemo, da to »drugačnost« (njeni »drugačnosti« navkljub) sprejemamo, zgolj potrjujemo in utrjujemo status quo – torej razmerje moči med tem, kar se pred(po)stavlja kot norma, in med domnevno drugačnim od te norme.
V rabi se »drugačnost« izkaže za zelo izpraznjen izraz, ki lahko pomeni marsikaj, skoraj vse, ali pa nič. Za njim se skrivajo na primer brezdomstvo, migracije, večkulturnost, raznovrstne/posebne potrebe, nenormativne identitete itn., predvsem pa naše nelagodje (in vzvišenost).
Kako prepričani so v svoj prav heteronormativni pisci (pravzaprav večinoma piske) in institucije je razvidno iz več primerov, tako iz samih literarnih del, kritiške ali teoretske obravnave kot tudi iz poskusov usmerjanja in obvladovanja LGBT+ pisave.
Če so ocene leta 2001 nekako spregledale roman Suzane Tratnik Ime mi je Damjan (Lambda), ali pa ga morda niso štele za mladinsko delo (kot ga ne nazadnje ni štela niti avtorica sama), pa so začrtale nadaljnje smernice z ustoličenjem romana Fantje iz gline (2005), avtorice Janje Vidmar, ki je znana po tem, da se posveča številnim problemom. Delo naj bi podiralo tabuje in se je takoj znašlo na vseh priporočilnih seznamih za mladino, začenši s priporočili Pionirske knjižnice in njihovimi zlatimi hruškami. Raziskave kažejo, da slovenske šole niti slučajno niso varen prostor za LGBT+ osebe. Večina knjig s to tematiko, ki jo priporočajo šolniki, žal tako stanje le podpira. Roman je šolski primer negativnih podob in stereotipov v zvezi s homoseksualnostjo: nasilje, samomor, spolna zloraba v otroštvu, zasmehovanje, samopoškodovanje, istospolno nagnjenje je prikazano kot nekaj umazanega, kar je treba zatreti v sebi itd. Zgodba se vrti okoli treh fantov ob koncu srednje šole. Športnik Ajk, ki se ima za strejta, kar poka od homofobije, čeprav je skrivno zagledan v svojega športnega tovariša – v njegov govor je avtorica stlačila skorajda vse obstoječe žaljivke za geje (morda zato, da bi dokazala svoje poznavanje teme?). Vanj je bil zaljubljen Rok, ki se je edini identificiral kot gej, in je zaradi žaljivk naredil samomor. Pri čemer vemo, da so dolga desetletja v zahodnem filmu in literaturi LGBT+ liki morali umreti – njihova neustrezna usmerjenost je bila le prehuda, da bi jih avtorice in avtorji pustili živeti. V podobnem svetu živi Janja Vidmar. Tu je še Mali, ki žaluje za Rokovo smrtjo, a zagotovo noče biti gej, čeprav je bolj občutljiv in ga razume le učitelj umetnosti. Kakorkoli že, očitno so s to tematiko povezane zgolj negativne stvari, ki lahko slučajno LGBT+ mlado bralstvo pahne le v obup.
Se pa na priporočilnih seznamih niso znašla dela iz neheteronormativnega tabora. Ko je leta 2008 pri Lambdi izšla prva slikanica z družino z LGBT+ starši, prevod Sosedje in prijatelji, avtorja Lawrenca Schimla, je kritičarka Gaja Kos takoj zapisala, da je zgodba sicer dobrodošla, da pa je povsem odveč dodatek, ki pojasnjuje besede gej, lezbijka, homofobija itd. kot da o tem ne otroci ne njihovi starši ne smejo prav ničesar slišati. Ista kritičarka se je spotaknila tudi ob slikanico Mavrična maškarada (2013), češ da so otroci še premajhni za teme spolov in da so tovrstne vsebine primerne šele za odraščajočo mladino. Podobno je podučevalen ton zastavila tudi druga kritičarka, ki je spodaj podpisanemu očitala stereotipno risanje likov v slikanici Prva ljubezen, kot da je po njenem potrebno feminizirane fantke ali pa deške punce izključiti iz pestrosti LGBT+ sveta.
Kljub temu pa so ta dela verjetno vplivala na manjše popravke v mainstream literaturi. Tako je Cvetka Sokolov, ki tudi rada rešuje probleme, leta 2019 izdala kratek roman za mladino Bo res vse v redu? Že naslov nam pove, da obstaja neki problem. Oče desetletnega Bora že osem let živi s svojim partnerjem, tako da je Bor malo pri njima in malo pri mami. Vsi so to sprejeli in se najlepše razumejo, le očetova mama ne. To njeno nesprejemanje oziroma homofobija je nekako osrednja tema knjige … ki se sicer konča s pomiritvijo ali z naslovnim vprašanjem.
Namesto, da bi avtorica nevsiljivo vnašala LGBT+ tematiko v otroško/mladinsko literaturo, prinaša pravzaprav žigosanje, da je to nekaj drugačnega, a da moramo to sprejemati, ker ‘vsaka mama ima rada svoje otroke’.
In tako smo spet pri izrazu drugačni, ki ga avtorica spremne besede uporabi že v prvem stavku: »Sprejemanje drugačnosti je v zgodbi postavljeno ob bok osvajanju gore.« Kdo označi drugega za drugačnega? Seveda avtorica, ki meri svet po svoji podobi, vse, kar ni slično njej, je drugačno in prepuščeno njeni dobri volji za toleriranje, sprejemanje, vključevanje. A žal je taka razsodnica tudi avtorica zgodbe. Tole položi dečku na usta: »Če oči ne bi bil drugačen, tudi jaz ne bi bil drugačen in mi Urban ne bi rekel ‘peder’.« (str.95) Brez sramu dečku pripiše še tole razmišljanje: »Kaj pa, če bom imel res raje fante, ker imam očija, ki ima raje moške? V resnici si tega ne želim … Ker nerad izstopam in nočem, da me zmerjajo s ‘pedrom’, bi se odločil za punce, če bi lahko izbiral.« (str. 46) Avtorica verjetno ni razmislila, kaj s tem sporoča mlademu bralstvu, in še posebej morda bralstvu, ki se obrača za istim spolom, ali ki se ne vidi v svojem spolu itd. Sporoča čisto enostavno, da je edino pravo in dobro biti »nedrugačen«, kot je ona sama in seveda vsi tisti, ki to knjigo priporočajo v branje.
Heteronormativno prikazovanje ali obravnavanje LGBT+ vsebin kot oblika ponotranjene homofobije pa ni značilno le za piske in pisce, kritičarke, teoretičarke, pač pa tudi za odločevalce na polju knjige in ustvarjalnosti. Preveč bi bilo naštevati vse ovire oblasti, na katere je v desetletjih naletela LGBT+ ustvarjalnost – pomudil se bom le pri zadnjem primeru. Gre za vlogo za otroško slikanico Punček, ki jo je komisija pri JAKu zavrnila, MzK pa se ob pritožbi ni hotelo spuščati v vsebinska vprašanja. Izpostavil bom le najbolj tipično točko.
Takole pravi komisija:
Prijavljena slikanica naj bi rušila normativne vzorce, vendar komisija ugotavlja, da je zgodba nekonsistentna in jo je mogoče razumeti kot potrditev stereotipa, da so fantki telesno močnejši od deklic.
V tej točki je komisija naredila vratolomen skok, ki je zadnje čase dokaj pogost. S svoje heteronormativne pozicije podučuje neheteronormativno založbo in avtorja, kako mora opisovati neheteronormativnost. To spominja na belsko komisijo, ki podučuje temnopoltega avtorja, kako naj opisuje temnopolte ljudi. Ker je komisija imela pred sabo celotno besedilo slikanice, ni jasno, od kod ji ideja, da je kje zapisano, da so fantki telesno močnejši od deklic? Nasprotno, v prvih dveh stavkih beremo: Tinc je bil velik fant, hodil je že v drugi razred. A posebno močan ni bil. Še več, močnejša od njega je bila njegova prijateljica Tia: Tri štiri je splezala na češnjo in mu metala dol tiste najslajše, prav iz vrha drevesa. Res je, da ga začnejo Tinčevi sošolci klicati Punček, ker je za nekatere fantovske igre premalo okreten. Toda to je vendar posnetek realnosti, to so vendar sinovi ali vnuki taistih članov komisije, ki se sedaj čudijo. Svet je heteronormativen vsaj dva tisoč let in taka je tudi komisija. Če bi bila dovolj razgledana, bi si to priznala in se trudila biti čim manj heteronormativna. Ne pa da vztraja na svojih pozicijah in dobesedno onemogoča vsak poskus neheteronormativnosti, pod krinko, da prav to brani.
Če sklenem: pozitivna novica je, da se pojavlja vse več del z LGBT+ vsebinami, ki izhajajo iz LGBT+ skupnosti in izkušnje avtoric, avtorjev. Njihovo kvaliteto prepoznava tudi tujina. Žal pa domačo knjižno produkcijo še vedno obvladujejo heteronormativni krogi, podobni meščanskim krožkom, ki bi radi določali, kako ukalupiti premnoge raznolikosti tega sveta po svoji podobi.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Tihomir Pinter