Brane Mozetič: Homofobija in literarni svet – poskusi

Začel bom približno tako, kot je svojo samopredstavitev končal Vojko Duletič: Vsa moja dela so homo … in vse svoje življenje sem se čutil diskriminiranega zaradi svoje spolne usmerjenosti. Seveda tako v svojem zasebnem življenju kot tudi v svetu literature. Ko sem poskušal sestaviti spisek primerov homofobije, sem trčil ob znano navado, da slabe stvari radi pozabimo, odrinemo jih, da nas ne bi morile, ali pa enostavno o njih ne želimo govoriti, ker se zdi, da smo ob obujanju ponovno izpostavljeni nasilju. Najboljši primer je incident iz junija 2001, ko nama je bil s pesnikom Jeanom-Paulom Daoustom onemogočen vstop v kafe Galerija. V tistem trenutku nisem bil toliko močan, da bi ukrepal takoj, pa še sram me je bilo pred tujim gostom (kot da bi jaz zakrivil prepoved), verjetno je bila na delu tudi neka ponotranjena homofobija, s katero me je družba pitala od rojstva, skratka, pesniškemu kolegu sem malce prikril situacijo in odšla sva drugam. Spomnim se, da sva končala v Tiffanyju na Metelkovi, kjer je razigrani kanadski pesnik plesal do jutra, ko sem ga lahko s postankom v hotelu že odpeljal na letališče. Šele potem sem si dovolil, da je vse prišlo za mano. Najprej občutek drugorazrednega bitja in potem ogorčenje, da sem si ta občutek dovolil. Dogajanje, ki je sledilo, izjave za medije, akcije itd. vse je bilo verjetno podobno pritisku, ki ga ob in po prijavi čuti posiljena ženska. Večinski svet me je napadal, seveda, dobil sem, kar sem iskal. In tudi iluzije o literarnem svetu so se razpršile ob Obvoznici mimo nestrpnosti oziroma prvi paradi ponosa. Glede na vpletenost sem le pričakoval, da bom tam v podporo videl par kolegic in kolegov, ne nazadnje je bila poezija močno vpletena, a žal ni bilo tako. Veliko podrobnosti tega in drugih primerov sem verjetno načrtno pozabil, ali pa bi moral opraviti pravo raziskovalno čiščenje, da bi lahko prišel do jasnih slik. Za zdaj mi preostane samo, da nanizam drobce, ki mi padejo na pamet, nepreverjene, morda subjektivne, morda celo zgrešene. A kakršnikoli že so, prav tako dušijo s svojo pezo.

Brane Mozetič, foto (c) Tihomir Pinter

Pisati, prevajati in objavljati sem začel zelo zgodaj – takorekoč hkrati sem se zaljubljal v prve fante. Kot da je moja literatura začela nastajati prav zato, da bi to ubesedoval. Toda to so bila sedemdeseta leta, ko je bilo vse mogoče, in peder v razredu ni bilo nekaj, kar bi vsi obešali na veliki zvon – o tem se ni govorilo. V literarni svet zunaj gimnazije sva se podala skupaj z Igorjem Zabelom, mislim, da sva skupaj poskusila na Tribuni in tudi šla na uredništvo revije Problemi-Literatura. On se je v tem svetu nekako bolj znašel, jaz pa se nisem počutil najbolje. Šlo je za moški svet, za prepotentne fante, ki bi premikali gore, v kasnejšem postavanju za šankom gostilne Mrak se nikakor nisem videl. Bil sem malce starejši, doma sem že imel ženo in otroka, hkrati so me zanimali fanti, bil sem majhen, droben, z daljšimi lasmi, pogosto so me zamenjali za dekle, nisem prihajal iz intelektualnega, kulturniškega ali meščanskega okolja, temu moškemu literarnemu svetu nisem predstavljal nobene grožnje, hkrati pa mu seveda nisem mogel biti nikakršen partner. Ko se je pojavil aids, se je govorilo, da kdo od njih kar zapusti prostor, če se jaz pojavim. V bistvu me to sploh ni zanimalo, tedaj sem bil poln energije, ki sem si jo nabiral v Parizu, preveč stvari se mi je dogajalo in postavljal sem se v svet knjige. Edini, ki me je kolikor toliko zanimal, je bil Aleš Debeljak, pa ne zaradi svoje poezije ali pameti, pač pa čisto enostavno, ker mi je bil všeč, ker me je erotično privlačil. Spoznala sva se v času priprav na Pesniški almanah mladih, 1982, in ostala v stikih tudi v mojem pariškem času, pa tudi kasneje – a vendar, on je po svoji knjigi 1984 postal zvezda in hitro ga je pod svoje okrilje vzel Tomaž Šalamun. Številne ocene moje zbirke Modrina dotika, 1986, se me niso dotaknile, tudi kritiziranje v Aleševi oceni ne, pač pa njegov namig, da je njena poglavitna prednost na »polju boja za civilno družbo in avtonomijo gay gibanja«. Tako presojanje je v liberalnih osemdesetih delil še marsikdo in tudi kasneje sem velikokrat dojel, da je moja poezija sprejemana, ali bolje tolerirana, prav zaradi »sprejemanja drugačnosti«, ne pa zaradi njene same kvalitete. Tako obravnavanje lahko prištejem k številnim obrazom homofobije, ki pri Slovencih dolgo ni bila direktna, pač pa prikrita, tudi v obliki zamolčevanja, spregledovanja, podcenjevanja posameznikove spolne usmerjenosti itd. Vse te oblike so še kako prisotne tudi danes, saj so se kalile in izpolnjevale vsa leta po 1990, ko je trmasto nastala prva LGBT knjižna zbirka Lambda. Že res, da so se mi tudi pred tem že odpirala vrata pri knjižni zbirki Aleph – a to je bilo že v času, ko so njeni fantje najdevali odličnejša mesta dela in so jo zapuščali, dokler ni ostala slednjič le sama z mano, vse do danes. Vrata so se mi odpirala tudi v revijo Telex, a tudi ta je bila v zadnjih zdihljajih, kmalu je bila namreč ukinjena. Edino mesto mi je bilo v okviru aktivizma, saj sem bil za literarni svet le aktivist in v okviru aktivizma nisem bil moteč. Niso me vabili ne v svoje odbore, ne v svoje žirije, uredništva ali založbe. Dajali so mi vedeti, kje mi je mesto in kje so moje meje. Vsako prestopanje teh mej je izzvalo škandal: tako je bilo pri mojem aktivizmu, tako je bilo na področju literature. Ko smo kot aids aktivisti segli s svojimi materiali v lekarne in vzgojne ustanove, se je prižgala rdeča luč. In sporočilo: dali vam bomo sredstva, toda le za vaš rajon. Podobno je po dolgih letih prepirov odločilo tudi ministrstvo za kulturo (in kasneje JAK). Res se je kdaj pa kdaj ob očitnih znakih homofobije oglasilo v podporo tudi Društvo slovenskih pisateljev, pa tudi PEN, toda javne debate o LGBT literaturi v njihovih prostorih ni bilo nikoli. Vedno je nekje v ozadju tlela misel, da LGBT literatura ne obstaja, da ne potrebuje nekega posebnega mesta, da je ni potrebno posebej poudarjati, da je lahko razpršena (in nevidna, kar bi jim bilo še najbolj všeč) po vsej literaturi. Prav zato so bili v slovenski literaturi tudi posamezne LGBT osebe, ki to niso smele biti, ki to še danes ne smejo biti, niti po smrti – ker enostavno to ni nikomur pomembno, ker to ni važno, ker je to stvar zasebnosti, ker to ni primerno razkrivati, ker … Leta 1992 sem prejel Župančičevo nagrado, toda to so bili drugi časi, danes je ne bi, in povsem jasno mi je, da sem jo dobil recimo iz »političnih« razlogov, prav v luči sprejemanja spolnih manjšin. Gotovo se moram za to zahvaliti Branki Lovrečič, ki nas je tedaj na MOLu zelo podpirala. Enajst let kasneje sem prejel Jenkovo nagrado, verjetno res bolj zaradi poezije, pa vendar je bil potek buren. Predsednik žirije Dane Zajc z izborom ni bil zadovoljen, ni ga bilo na podelitev in nagrade mi ni izročil. Nekje vmes sem bil večkrat nominiran za nagrado Prešernovega sklada in baje se v žiriji niso mogli odločiti, da bi nagrado prejel »peder«. Homofobija je na slovenski literarni sceni prisotna takorekoč na vsakem koraku, morda jo bo prebolela mlajša generacija – čeprav jo zaznavam tudi v njihovih kritiških zapisih. Kaže se pri sprevračanju vsebine: ena od kritik mojega političnega romana Objemi norosti se na primer začne s trditvijo, da je to roman o gejevskem seksu (kar je seveda takoj mišljeno kot nekaj negativnega, pritlehnega, nepomembnega). Gejevski seks v mojih delih je sploh največji problem, na katerem se spotakne strejt kritika ali bralstvo.

Malo sem zašel. Pred časom sem naprosil svoje kolegice in kolege v LGBT literaturi (in ni jih malo), če lahko spišejo tekst o homofobiji, na katero so naleteli pri svojem delu – in tega ni nihče naredil. Zdaj razumem, tega je enostavno preveč, pa tudi preveč boli, da bi si človek vse to zapomnil in potem še obujal spomine ter zapisal. Mislil sem, da bo končno uspelo meni, a vidim, da lahko obudim le par drobcev, da mi je slikanje razkošne slike homofobije utrujajoče, da bi raje kaj pustil za kdaj kasneje … Prepričan sem, da bo tudi ta čas še prišel …

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Brane Mozetič

Brane Mozetič je pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik, založnik, aktivist, promotor slovenske literature v tujini in še marsikaj. Doslej je izdal 14 pesniških zbirk, dva romana, knjigo kratkih zgodb in tri otroške slikanice. V tujini je v prevodih izšlo že 36 njegovih knjig, največ v italijanščini, španščini, angleščini in nemščini. Prevedel je preko 30 knjig, med drugim Rimbauda, Geneta in Foucaulta. Ureja zbirki Aleph in Lambda, uredil je več antologij in predstavitev slovenske literature za tujino, programsko sooblikuje festival Živa književnost in festival LGBT filma.

Foto (c) Tihomir Pinter
Brane Mozetič

Latest posts by Brane Mozetič (see all)