Peter Semolič: Plaz temne noči (o poeziji Braneta Mozetiča)

Vemo, da je vsaka pesem za pišočega prva pesem. Pesniška izkušnja pri pisanju pomaga, vendar pa »magija belega lista papirja« deluje pri še tako izkušenem pesniku, pesnici – bel list papirja je potencialno vedno neskončen in neskončno prazen.

Morda pa se manj zavedamo tega, da je vsaka napisana pesem hkrati tudi zadnja pesem. Pa ni treba, da bi po njej pesnik ali pesnica umrla, lahko v njiju umre le želja po pesmi, kot tisti najbolj osnovni pogoj, da se pesem sploh rodi. Toda tudi če bodo po pravkar napisani pesmi nastale še številne nove pesmi, je v hipu nastanka vsaka pesem tudi zadnja pesem.

Tako kot je s pesmimi, je tudi s knjigami. Pravkar nastala oziroma objavljena pesniška zbirka je vedno tudi že zadnja pesniška zbirka določenega avtorja, avtorice. Ta ni zadnja le zaradi časovnega razporeda izhajanja zbirk, ampak je zadnja tudi v tem, ker na nov način osvetli celotni pesnikov, pesničin opus: lahko predstavlja nadaljevanje že znane poetike ali delov te poetike ali pa predstavlja v večji ali manjši meri razhod z njo; lahko torej poglobi pesniški svet ali pa ga odpre do tistega hipa v še neznane dimenzije, predele.

Pred mano je za zdaj zadnja pesniška zbirka Braneta Mozetiča Sanje v drugem jeziku, ki jo berem kot samostojno celoto, torej kot zgolj samo sebi lastno zbirko pesmi, kar nedvomno je, in kot zbirko, ki me prek določenih motivov, tem, morda predvsem likov, a tudi postopkov vrača v preteklost – v pesnikovo osebno zgodovino in tudi v njegovo pesniško zgodovino, torej k njegovim prejšnjim zbirkam.

Mozetičeva pesniška pustolovščina se je v javnem smislu začela v sedemdesetih letih minulega stoletja z mladostnima zbirkama, Sneguljčica je sedem palčkov (1976) in Soledadesi (1978), ki ju za potrebe tega zapisa postavljam v oklepaj, ter se nadaljevala z zbirko Pesmi in plesi, ki je izšla v Pesniškem almanahu mladih (1982). Prva pesem zbirke se zaključi z verzoma:
 
v plaz temne noči se podaj
za sanjami ne trepetaj.

(Pesmi in plesi, Pesniški almanah mladih, str. 221)

 
Zdi se, da so pričujoče pesmi povezane z zbirko Sanje v drugem jeziku le prek razlike: opravka imamo s kratkimi, po večini deset vrstičnimi pesmimi, za katere je značilno, da prvi kvartini oziroma prvih osem verzov (pesmi so pisane v stolpcu) zaznamuje oklepajoča rima, medtem ko v dveh sklepnih verzih najdemo zaporedno rimo; za pesmi proti koncu zbirke je značilen tudi refren; teme in motivi so v teh pesmih bolj sluteni kot razvidni, zaradi česar so pesmi zaznamovane s tradicijo slovenskega modernističnega pisanja petdesetih in šestdesetih let, in zato mi tako takrat, ko sem jih bral prvič, kot danes ob ponovnem branju, v nekem svojem delu prikličejo v spomin predvsem pesmi Svetlane Makarovič, četudi se od njenih močno razlikujejo. Razlik v primerjavi z do sedaj zadnjo Mozetičevo zbirko torej ne manjka, na pomembno razliko pa opozarjata tudi navedena verza, v katerih se pesnik odreka sanjam, vendar pa na njihovo mesto postavi nekaj, kar te pesmi, kljub vsej različnosti, pelje v bližino tistih iz Sanj v drugem jeziku: na mesto sanj pesnik postavi »plaz temne noči«. Ta verza lahko razumem tudi kot pesnikovo željo po tem, da bi se odrekel določenemu tipu sanj: namesto mladostnih romantičnih sanj si tako želi nekaj neprimerno bolj resničnega, a tudi temnega, nevarnega in poltenega: želi si »plaz temne noči«.

Brane Mozetič: Modrina dotika (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1986)

Mozetič je predvsem pesnik temnega in to ne le za to, ker je prvi, ki je v slovensko poezijo (in književnost nasploh) odkrito in brezkompromisno vpeljal tematiko homoseksualne ljubezni in erotike, rečeno s Federicom Garcio Lorco, tematiko »temne ljubezni«, temveč tudi ali predvsem zato, ker je v svojem pesniškem raziskovanju prodrl v erotiko dlje kot kdorkoli drug.

Modrine dotika (1986), njegove naslednje pesniške zbirke, se še drži nek neoromantični pridih, ki je značilen za Pesmi in plese, in v njih najdem odmeve, ki segajo od francoskih simbolističnih pesnikov do Kajetana Koviča, Gregorja Strniše in Svetlane Makarovič, toda podobe v teh pesmih so bolj izčiščene, izostrene, tudi že ostre, in če so bile tiste iz Pesmi in plesov bolj usmerjene v zakrivanje, so te usmerjene v razkrivanje; motivi in teme v tej zbirki prihajajo s področja temnega, torej erotike, ki pa je ne blažijo, olepšujejo, ampak s tem, ko jo osvetlijo z jasno lučjo, še poudarijo njeno temačnost, nevarnost. K temu zagotovo pripomore tudi pesnikova izmojstrenost v pisanju rim in metrično pravilnih verzov. Aleš Berger na zavihku knjige piše, da se Mozetič »pastem stroge oblike, ki bi znale zapeljati njegove stihe in rime v formalistične rešitve in zvočno in metrično zlajnanost, izogiba zlasti na dva načina: najprej tako, da verze trga s smiselnimi in ritmičnimi predahi, uporabljajoč številne enjambemente, zatem pa še z izbiro oziroma »najdevanjem« rim, ki so dostikrat nenavadne in presenetljivo nove.«
 
» … skušava se oživiti, stran
od groze, si oči zdrobiti v dan
vso notránjost izcediti v dlan
in obupno iskati einen mann«
 
                                   (Modrina dotika, str. 35)
 
Lep del pesmi v zbirki Sanje v drugem jeziku je pesnik posvetil umrlim prijateljem, morda ljubimcem, sopotnikom in sopotnicam, ljudem, ki so se ga tako ali drugače dotaknili oziroma se jih je dotaknil, med njimi tudi Bojanu Žmaucu, ki se je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja smrtno ponesrečil v nesreči z jadralnim letalom, in ki je nekaj let prej napisal spremno besedo k Mozetičevi zbirki Zaklinjanja (1987).

Zbirka Zaklinjanja je tista zbirka, v kateri se je Mozetičeva pesniška govorica sprostila, rešila okov rime in formalne strogosti prejšnjih dveh knjig, in četudi je ohranila ritmične vzorce jambskega in trohejskega verza, le ta funkcionira drugače: to je hlastna, gostobesedna in silovita govorica, ki nas preplavi s plazovi podob, oziroma s »plazom temne noči«. Tu ne gre torej več za željo, za sanje: »močnejše je od sanj vse to zapeljevanje …« (Zaklinjanja, str. 12). In ker je lep del pesmi napisan v obliki nagovora, je tudi bralec/bralka potegnjen v ris temnih, poltenih, po znoju in spermi dišečih verzov, potegnjen na pot v pozabo: »… – proti vlakom, proti vlakom, ki brzijo v dalj / ah, treba je razpreti jadra in se pozabiti.« (Zaklinjanja, str. 34). Zaklinjanja so zbirka eksplicitno erotične poezije in tudi eksplicitno homoerotične poezije. Ali kot je napisal Bojan Žmauc v spremnem besedilu: »«Zaklinjanja: niso nikoli pripadala nekim srednjim občutjem, obdobjem, vrednostim: zaklinjanja gredo vedno trenutkom najtemnejšega obupa ali pa vrhuncem, ko se opitost s srečo pretaka čez rob. O tem je govora v tej knjigi. In skrajnim občutjem pripadajo skrajne besede in njihov pletež.« Kajti toliko kot se pesnik in prek njega bralec/bralka ljubi s partnerjem, se ljubi tudi z jezikom, ki se – kot to piše Bojan Žmauc – giblje od skrajnosti do skrajnosti: »strah me je postalo pesmi in besed, ki zlivajo / se izpod prstov ter postajajo vse večje, vse krvavejše …« (Zaklinjanja, str. 46). Zaklinjanja so zbirka, v kateri je šel pesnik prvič »do konca«, preiskujoč skrajna stanja in skrajne robove teh stanj  – nekaj, kar bo postala ena od glavnih značilnosti njegovega pisanja in kar – nenazadnje – to poezijo tudi dela veliko.  In ko se nekje ustavi, se ne ustavi iz strahu, ampak zato, ker njegova govorica naleti na lastne meje. In ko se to zgodi, je potrebno poiskati novo, drugačno govorico, takšno, ki se bo sposobna prebiti v prej zgolj slutena področja.

Tako kot za Zaklinjanja, je tudi za naslednjo zbirko pesmi, Mreža (1989), značilen ritmično urejen verz, ki pa se odreka rimam, vendar pa med njima obstaja pomembna razlika.  V intervjuju, ki ga je z Mozetičem za knjigo Začasno bivališče – portreti mlade književne generacije 80-ih let (1990) naredil Tomaž Toporišič, je pesnik povedal:  »Če me je npr. v Parizu najbolj inspiriralo življenje samo, njegovo bogastvo in ritem, me tukaj inspirira zatiranje individualizma. Kar je razvidno v zbirki Mreža. V celoti je namreč povezana z mojimi izkušnjami z vojaščino, psihiatričnimi ustanovami, travmami, morečimi stvarmi. Tudi Zaklinjanja imajo temne elemente, ki pa niso izvirali iz podobnih realnih dogodkov.«

Tako kot Zaklinjanja je tudi Mreža prvenstveno zbirka erotičnih pesmi, le da je tu erotika navzoča predvsem skozi svojo odsotnost:
 
»… tebe bi želel na drugi strani
tebe dotakniti s prstom, s kančkom ustnic se
a je vse zaman – trdne so rešetke preko oken
strog stražar na vhodu …«
 

(Mreža, str. 15)

 
Govorica te zbirke je polna anafor, zaganja se, da bi se prebila skozi rešetke, da bi se izvila iz spon, se izmaknila bolščečemu pogledu skozi line – tudi tu so pesmi polne čutnih podob, le da zdaj dišijo po znoju, porojenem iz obupa, občutka ujetosti, strahu … V tem smislu je Mreža antipod Zaklinjanj in če je Mozetič z Zaklinjanji napisal eno najbolj eksplicitnih erotičnih in homoerotičnih zbirk slovenske poezije, smo z Mrežo dobili enega najbolj radikalnih in pesniško prepričljivih ubeseditev družbenega nadzora in s tem tudi družbenega nasilja nad erotiko posameznika. Zbirko se tako lahko bere tudi kot dokument o odnosu v prvi vrsti slovenske družbe do homoseksulanosti in njenem poskusu,  da bi jo blokirala, izbrisala ali vsaj pregnala onkraj svojih robov.

Res je, da tudi v slovenski književnosti najdemo že pred Mozetičem opise homoerotične ljubezni, nenazadnje je to dokazal in pokazal prav Mozetič z antologijo Modra svetloba: homoerotična ljubezen v slovenski literaturi (1990), vendar pa se je ta bolj kot ne pojavljala v odlomkih in kolikor vem, je šele z Mozetičem dobila »domovinsko pravico« do obstajanja v kanonu slovenske književnosti (ali vsaj na njegovem robu). Toda, ali je temu tudi res tako? V pesmi iz Sanj v nekem drugem jeziku, posvečeni Bojanu Žmaucu, beremo:
 
»Sestankovali smo v neki sobici, ki je bila povsem
založena z revijami. Skoraj smo se dotikali s
koleni. Sredi vsega govorjenja je on vstal, se
prebil do mene in samo rekel: Pojdi, peljal te bom
letet. Ostali so zavili z očmi, se nasmihali, nekdo
je trdo rekel: Kaj boš tega pedra pošiljal v nebo!«
 

(Sanje v drugem jeziku, str. 91)

 
Sanje so beseda, ki se v Mozetičevi poeziji pogosto pojavlja, vendar pa v različnih kontekstih in tako se v niansah spreminja tudi njen osnovni pomen. Pojavi pa se tudi v naslovu dveh zbirk: Pesmi za umrlimi sanjami (1995) in Sanje v drugem jeziku (2018).

Če bi se s Pesmimi za umrlimi sanjami pesnikov opus končal, bi jih zagotovo bral drugače, kot jih berem zdaj, ko imam za sabo bralsko izkušnjo kasnejših Mozetičevih zbirk. Najbrž bi jo videl tudi kot rekapitulacijo do takrat napisanega: gre za zbirko sonetov, kar jo postavlja v bližino Modrine dotika in prek nje tudi Pesmi in plesov, toda z bistveno razliko – tako kot Zaklinjanja in Mreža tudi tu Mozetič ohranja ritmične vzorce, odreka pa se rimam. Tea Štoka je na zavihku zbirke zapisala: »Sami soneti so izgubili klasično urejenost in visoka estetska merila. Prevzeli so prozaično dikcijo, ne zavezujejo jih več pravila o rimi, ritmu, notranji delitvi. S svojo simulirano obliko podčrtujejo praznino bivanja in dejstvo, da je čudež za vedno izgubljen.« Zato pa jo danes berem tudi kot napoved kasnejše Mozetičeve poezije, poezije, ki se odreka vzvišenim tonom Zaklinjanj, temni metaforiki Mreže, ampak se bliža morda raje prozni kot pa prozaični dikciji. Pesmi za umrlimi sanjami so na kratko rečeno zbirka ljubezenske in erotične poezije, toda zdi se, da predvsem ljubezenske, vkolikor ljubezen razumemo kot celostni odnos med dvema, erotiko pa kot njen polteni, seksualni del. Pričujoče pesmi tako govorijo o odnosu med dvema partnerjema, govorijo o strahu pred tem, da bi se subjekt spustil v odnos:
 
»strah me je ljubezni s tabo, veš

/…/

vse prehitro vsekaš rano, rečeš
prazno misel in podiraš vse
pred sabo …«

(Pesmi za umrlimi sanjami, str. 55)

 
Govorijo o strahu pred minljivostjo ljubezenskega odnosa in o temeljnem nerazumevanju med partnerjema:
 
»… v ustih ti počiva tuji jezik
ki ne znaš ga, ki ga ne doumeš
čutiš le toplino, mokro kožo
 
in spoznanje, da nikoli se ne
bosta razumela …«
 

(Pesmi za umrlimi sanjami, str.49)

 
Če je za heteroseksualne odnose v preteklosti veljalo, da so regularni, za istospolne odnose to ni veljalo, ampak gre tu že vseskozi, rečeno z Anthonyjem Giddensom, za pogajalske odnose, saj družba s svojimi pravili in institucijo poroke ni nikoli bedela nad njimi, temveč jih je zaradi preganjanja in izganjanja delala skrajno negotove. Časi so se spremenili in danes so tudi heteroseksualni odnosi, kljub vsem poskusom tradicionalistov, da bi kolo časa zavrteli nazaj, prav tako pogajalski in zato tudi negotovi. Zbirko tako berem tudi kot pesniško prepričljiv dokument o sodobnem partnerskem odnosu, ki je seveda lahko še vedno erotično silovit, vendar pa zaradi svojega ambivalentnega, odprtega konca, ne more biti več posvečen. Ali kot zapiše Tea Štoka: »Krog ljubljenj in predaj se vsakič nepreklicno izide z bolečino, tesnobo, strahom, negotovostjo in dvomom.« In prav prek negotovosti se v pričujočo zbirko vpisuje družbenost na tak način, kot se v Mozetičevo poezijo še ni vpisala.

Še v večji meri pa se družbenost vpiše v Mozetičevo poezijo v zbirki Metulji (2000), ki jo z izjemo zaključne pesmi, sestavljajo kratke štirivrstičnice. Tudi tu še najdemo pesmi, ki tematizirajo erotiko, vendar na drugačen način. Namreč če je za Mozetičevo poezijo pred Metulji značilno, da je erotiko ubesedovala neposredno, torej v samem trenutku erotičnega akta, pričujoče pesmi o erotiki raje govorijo, jo reflektirajo, neredko v luči spomina:
 
si predstavljaš, da si ljubil se v prostorih
ki jih ni več, da posedal si po trgih
se sprehajal po gozdovih, govoril jezike
se smejal, strašil otroke, ki jih ni več.
 

(Metulji, str. 69)

 
S tem je pesnik vzpostavil določeno distanco do upesnjene tematike in motivike, kar pa je tesno povezano tudi s spremembo njegove pesniške govorice: ta ni več zanosna, poudarjeno čustvena, ni več metaforična, temveč postane rezka, stvarna, realistična, saj mu le kot takšna omogoči, da gre »do konca«, in to tudi pri temah in motivih, ki prihajajo iz polja družbenega:
 
zvečer, ko vsipajo se bombe, množica ljudi
prepeva po mostovih, da jih brani
ti pred kaminom listaš knjige, kaj prebereš
mečeš v ogenj in samo šepečeš: to je blaznost.
 

(Metulji, str. 68)

 
Priznam, da sem bil ob prvem branju Metuljev nekako razočaran – pesmi so se mi zdele nekako »prekratke«, zato pa me je navdušil daljši sklepni tekst v knjigi, svojevrstna slika nočne Ljubljane, podana skozi vizuro zadetosti: »dolga črta kokaina po Ljubljani«, ki pripusti vsakdanjo resničnost v Mozetičevo poezijo na način, kot je do takrat še ni in ki napove množico izjemnih pesmi in zbirk, ki so sledile Metuljem.

Brane Mozetič: Banalije (Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2003)

Morda so bile Banalije (2003) zadnja pesniška zbirka, ki je pretresla slovensko literarno sceno. Zmotila je marsikoga z marsičem: ob podelitvi Jenkove nagrade (2003) je Dane Zajc izstopil iz žirije, saj so mu menda šli v nos preveč realistični in eksplicitni, in če sledim naslovu knjige, banalni opisi homoseksualne erotike in sploh gejevskega življenja, s podelitve nagrade pa se spomnim starejšega pesnika, ki mi je razlagal, da verjame, da je zbirka v družbenem smislu pomembna, da pa v pesniškem ni, saj pri njej ne gre za poezijo, ampak za sociologijo. Sam pa sem jo bral kot uresničenje tistih sanj, ki sem jih sanjal kako desetletje prej – izumiti takšno pesniško govorico, ki bo olupljena vsega tradicionalno pesniškega, ki pa bo vendarle visoko poetična. Z Banalijami, kot tudi z nadaljnjima zbirkama iz »trilogije banalij«, Še banalije (2005) ter In še (2007), je Mozetiču uspelo prav to.
 
»KOT PONAVADI JE PRIŠEL POZNO. NOBENEGA
vzroka za harmonijo ni bilo več. Stvari
so postale banalne, življenje, pisanje,
odveč …«

(Banalije, str. 5)

 
»Trilogija banalij« na mesto ekstatičnosti tako postavi resignacijo, na mesto patosa jedek humor, na mesto zanosne in visoko ritmizirane pesniške govorice prozni ritem. V navedenem intervjuju v knjigi Začasno bivališče Mozetič pravi: »V poeziji nikakor ne gre za ubesedovanje povezanosti erosa s tanatosom. Poskušam zajeti življenje, strasti, čustva, brez posebne napihnjenosti, ki mi je bila vedno tuja. Vedno znova ugotavljam, da mi to samo delno uspeva, da se vztrajno vriva ekstatičnost, pompoznost. Mogoče me prav zato vleče k prozi, suhemu jeziku.« In morda je prav Mozetičeva izkušnja proznega pisanja narekovala tudi  obrat v njegovem pesniškem snovanju: nenazadnje se tu srečamo s pesmimi, ki so blizu pesmi v prozi, in to ne le zaradi prozne dikcije, temveč tudi zaradi tega, ker – rečeno z Valeryjem – v večji meri težijo k »hoji« kot pa k »plesu«. Za Mozetičeve pesmi od Banalij dalje  je značilna določena težnja k naraciji, torej zgodbi, ki pa vendarle ne ostaja brez lirskih momentov: v Sanjah v nekem drugem jeziku se to kaže na primer v vpeljavi sanjske logike v pesmi.

Tako znižana govorica pesniku omogoči marsikaj, kar mu prej ni bilo omogočeno: pesmi se odprejo vsakdanji resničnosti in hkrati njeni refleksiji, pa naj gre za drobce z ulice, motive s popotovanj, srečanja z ljubimci, spomine na otroštvo ali pa za utrinke z literarne scene, prizore s televizije … V njegovo do tega hipa bolj ali manj monološko liriko vstopijo najprej brezimni liki, da bi v Sanjah v nekem drugem jeziku ti liki dobili tudi imena. Zdi se, kot da se Mozetičeve pesmi selijo iz »teksta« v »kontekst«, da so se, kot tista razstava Marjetice Potrč iz pred mnogih let v Moderni galeriji, preselile na galerijske stene, medtem ko osrednji razstavni prostor zavzema ready made predmet, torej vsakdanja resničnost.

Z roko v roki s tem gre tudi demistifikacija pesniške govorice in nenazadnje tudi samega pesnjenja – v Še banalijah proti koncu zbirke naletimo na prečrtane besede in celo cele verze, ki pesmi res odprejo v večpomenskost, a jih hkrati relativizirajo, pokažejo, da bi v nekem trenutku pesniški tekst krenil lahko tudi v kakšno drugo, neredko nasprotno smer od te, ki jo je ubral: »Zdi se mi, da si mi dal pobral leta …« (Še banalije, str. 89).

Pesniški teksti torej niso brez poetične napetosti, ta se vzpostavlja zdaj na ravni postopkov, v zbirki In še so to na primer prazni prostori med posamičnimi deli verzov (ali stavkov) ali pa raba persone v pesmi Dragi Ali, nisem se mogel dobiti s teboj …, zdaj na motivni oziroma tematski ravni. Govorica, osvobojena vsega tradicionalno pesniškega, Mozetiču omogoči, da ob osnovni temi vpelje proti-temo ali proti-teme in, kar je nemara še pomembnejše, omogoči mu dialoškost – ta je bila sicer res implicitno navzoča skozi njegov celotni opus, pesmi so bile velikokrat pisane v obliki nagovora, toda tu konkretni liki, tako kot Bojan Žmauc iz prej navedene pesmi, spregovorijo in se neredko tudi konfrontirajo s pesnikovimi izjavami. In seveda so tu ponovno sanje, toda ne več »mladostne romantične sanje«, tem se je pesnik v zameno za »plaz temne noči« že zdavnaj odrekel, temveč sanje, ki nas še bolj približajo izven pesemski resničnosti, nas še globlje potopijo vanjo.

»Trilogiji banalij« sledita zbirki Mesta ure leta (2011) in Nedokončane skice neke revolucije (2013), ki vsaka na svoj način širita prostor, ki si ga je pesnik odprl v začetku tisočletja, in izven pesemska resničnost v obeh zbirkah nemara igra še večjo vlogo, kot jo je igrala poprej,

Mesta ure leta se tako strukturno vežejo na kraje, mesta, ki jih je pesnik obiskal. Pesniško zbirko oklepata pesmi s pomenljivima naslovoma Metelkova in Ljubljana. Mozetičevo potovanje skozi mesta sveta in tudi skozi kraje lastnega življenjskega in pesniškega trajanja se torej začne in konča v isti točki, toda med odhodom in prihodom se pred bralcem ali bralko zvrstijo pesniški teksti, ki ga popeljejo na različne konce planeta in v različna obdobja pesnikovega življenja. Tako se znajdemo v metropolah,  kot so Tokio, Moskva, Pariz, a tudi v majhni brazilski vasici Mariana, o kateri ve pesnik povedati le, da je bil v njej, da pa se je prav nič ne spomni. Od nje so ostale zgolj nedoločne podobe, njeno ime, besede, ki jih zapisuje. Mesta ure leta je tako zbirka predvsem melanholičnih in nostalgičnih pesmi, je zbirka o minevanju, o spoznanju, da je morda res »vse zamujeno«. Potem je tu motiv homoerotične ljubezni – ne redko posamični kraji postanejo za pesnika in prek njega za bralca in bralko »živi« šele takrat, ko postanejo prizorišče ljubezenskega oziroma erotičnega srečanja:
 
»… ali je morda kdo, ki
se spominja ljubljane samo po meni, ki ne pomni
njenih hiš, gradu, mostov, ampak moje prste, golo
kožo ali le poljub … »

(Mesta ure leta, str. 15)

 
Mesta ure leta pa so tudi pesmi , ki se – na za  Mozetiča zdaj že značilen neprizanesljiv način – ukvarjajo z vprašanjem identitete. Pesnik, soočen s kraji in prek njih z nekdanjim sabo, se sprašuje, koliko mladostnih načrtov je uspel uresničiti in koliko ne, kdo je pravzaprav postal:
 
»v knjigarni vidim na pultu kupčke svojih knjig.
stopam mimo in se delam, da jih ni.

/…/

 sem samo še človek s psom.

/…/

… ne vem, kaj sem hotel postati.
nekoč. davno. a postal nisem nič. telo, ki je utrujeno.
roka, ki se mirno spusti po pasji glavi. in mesto, z
zvoniki, alejami, muzeji, je le še kulisa, zadaj, za
mano, za človekom s psom, ki ne odpira ust. ki nemo
zre na migotanje teles, tako bežnih. ki se sprašuje,
koliko časa bo še lahko tako stal. in gledal. koliko
časa bo pes še sedel ob njem. koliko časa bo še človek
s psom.«
 

(Mesta ure leta, str. 33)

 
Zbirka se začne in konča v Ljubljani. Toda Ljubljana ni več ista Ljubljana – vmes se je zvrstilo veliko število mest, ur, let in verzov in pesnik, ki je zdaj tujec v nekdaj svojem mestu, lahko le še pošilja razglednice na Metelkovo, takšno, kot je bila nekoč in kot je bila na začetku pričujoče zbirke. Mesta ure leta so torej poskus rekonstrukcije mest, občutij, spominov, so »svojevrsten atlas želja, spominov in melanholije iz tujine in domovine«, kot na hrbtni strani Nedokončanih skic neke revolucije zapiše Andrej Zavrl.

Če je bilo za »trilogijo banalij« značilno predvsem sledenje vsakdanjemu, banalnemu in sicer tako na motivni ravni kot na izrazni – Mozetič je tu jezik pripeljal v bližino ne le proze, temveč tudi v bližino vsakdanjega, pogovornega jezika in najbrž v tako tesno bližino kot le malokateri slovenski pesnik pred njim – potem je za zadnje Mozetičeve zbirke značilno oziranje v preteklost, prevpraševanje ključnih momentov tako iz pesnikove osebne in pesniške zgodovine kot tudi iz družbene zgodovine:
 
»prestavljam se za trideset let nazaj. že tedaj
obupujem, kako sem mi zdijo moje pesmi previsoko.
in da jih hočem spustiti niže. to se trudim še
danes.

/…/

in ko vse to ponovim, me kazalec
premakne za trideset let naprej, ko ne razmišljam
več o prihodnosti, pač pa samo o preteklosti, spet
se vračam domov, čakajo me drugi ljudje, druga
država in druga vojska.«
 

(Nedokončane skice neke revolucije, str. 87)

 
Če so se pesmi v zbirki Mesta ure leta vzpostavljala predvsem v razliki med nekoč in danes, in je bil zato za njih značilen melanholični, nostalgični ton, potem se pesmi v Nedokončanih skicah neke revolucije vzpostavljajo predvsem v prepletu osebnega in javnega, pesniška govorica pa je predvsem faktografske narave, kot v »poundovski« mojstrovini, v kateri pesnik sočasno pelje tako temo osebne zgodovine kot družbene, ne da bi ju pri tem izenačil ali eno podredil drugi, zato pa z veliko mero občutljivost za korelacije med njima:
 
»1980 umre tito in jeseni moj stari oče, ki je bil
edini moški mojega otroštva. jaz objavljam pesmi,
prevajam, študiram, prevažam otroka, dolge ure z
ženo premlevava svet, družbo politiko – in bi vse spremenila …

/…/

… ko prevajam dnevnik lopova, mi
zakon dokončno razpade, jaz pa postanem gejevski aktivist …

/…/

leta 90 sem zbegan, čeprav po odloku
svetovne zdravniške organizacije ne več duševni
bolnik …«
 

(Nedokončane skice neke revolucije, str. 57/58)

 
Mozetičeva eksistencialna izhodišča so vsaj od Modrine dotika dalje naprej jasna, v zbirkah od Banalij dalje pa tudi eksplicitno izražena:
 
»… in ni vrag, da se ni našel nek prenapetež,
lahko bi mi bil sin, ki je zapičil vame oči vame in
vprašal: Zakaj v svoji poeziji tako poudarjate svoje
gejevstvo, sicer pišete tako lepe pesmi, a prav to
me kot bralca iritira?

/…/

… kar pomnim pišem o sebi, pišem
svojo zgodbo. trideset let govorim o diskriminiraciji,
vse svoje življenje žrtvujem samo za to, da bi bilo
meni in vsem nam gejem laže, družino žrtvujem,
ljubimca in življenje v tujini, kariero dvornega
pesnika, nosilca priznanj in nagrad, vse, ta kurac
pa me sprašuje, kaj je treba poudarjati!«
 

(Nedokončane skice neke revolucije, str. 61/62)       

 
V tem smislu lahko vsaj od Banalij dalje njegovo poezijo uvrstimo v poezijo izkušnje, torej takšno, ki se odreka esteticizmu, kar pa ne pomeni, da ni estetska, le to, da je njena estetika drugačna, saj svoj navdih ne išče na primer v metafiziki, naravi, jezikovnih zmožnostih, ampak je to poezija, ki ji je manj pomemben zvok kot pa vsebina in vase pripušča resničnost in kulturo, hkrati pa je tudi močno osebna in – v svoji najboljši verziji – prav prek osebne dimenzije tudi univerzalna. In tu lahko pritrdimo Davidu Bandlju, ki je v izčrpni kritiki na spletnem portalu LUD Literature zapisal, da gre pri Nedokončanih skicah neke revolucije tako za osebne kot družbene revolucije. Zbirka se konča s pretresljivo pesmijo o smrti prijatelja, ki že napoveduje tudi Sanje v nekem drugem jeziku.

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku (Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2003)

Sanje v nekem drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo v polje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam,v kateri se prepletejo spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo in današnjo begunsko problematiko.

Sanje v nekem drugem jeziku so pesmi, povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta na primer Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, kot bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je na primer katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar pa ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo; njihovo ločenost od sveta živih določa v prvi vrsti alogičnost, ki jim pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se zaključi z verzi:
 
»Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To
je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej
govori, hitreje, vedno hitreje …«
 

(Sanje v drugem jeziku, str. 51/52)

 
Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami. Nove pesmi Braneta Mozetiča sledijo logiki sanj. Kar pa spet ne pomeni, da se Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi za te pesmi je značilna prozna dikcija, jasne podobe, le da so tu zaznamovane s sanjsko »čudnostjo« in »čudežnostjo«. In napetost se v teh pesmih vzpostavlja prvenstveno prav med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno, tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletejo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo, kljub izjemni jasnosti izraza, opraviti s temačno poezijo, ki raje kot užitek, vzbuja nelagodje.

Sanje v drugem jeziku so seveda samostojna pesniška zbirka in morda tudi ena najbolj celovitih, v sebi zaokroženih Mozetičevih zbirk do zdaj in – po mojem mnenju – tudi ena njegovih najboljših pesniških zbirk in ena najboljših zbirk zadnjih let pri nas. To, da me vodi k njegovim prejšnjim zbirkam pa ji le še prida določeno kvaliteto.

Sanjska logika, ki je značilna za večino teh pesmi, me vodi k nadrealističnim podobam Modrine dotika, Zaklinjanj in Mreže, njihova prozna dikcija k »trilogiji banalij«, sanje iz naslova k Pesmim za umrlimi sanjami, njihovo prepletanje osebnega in javnega k Nedokončanim skicam neke revolucije

Zanimivo mi je, da sem bil do tega hipa pri naslovu zbirke pozoren predvsem na »sanje«, ne pa tudi na sintagmo »drugi jezik«. Zdaj se sprašujem, na kaj se »drugi jezik« pravzaprav nanaša? Se nanaša na poezijo, kot na proti-govor vsakdanjemu govoru? Se nanaša na »jezik mrtvih«? Ali pa na jezik ljubezni, kot v istoimenski pesmi? Ali pa morda asociira na gejevsko skupnost (oziroma LGTB+ skupnost), kot sicer tolerirano, a nikoli zares sprejeto ranljivo skupino? Ali pa je morda drugi jezik jezik »plazu temne noči« in nas sanje v drugem jeziku spet enkrat peljejo v tolikšno bližino resničnosti kot nas budnost nikoli ne more?

V tem pregledu sem izpustil Mozetičevo dvojezično pesniško zbirko Obsedenost / Obsession (1992), delno zato, ker gre za izbor iz njegove dotedanje poezije, delno pa zato, da bi lahko za konec tega pregleda Mozetičevega do sedanjega pesnjenja uporabil besede prevajalca in pisca besedila na zavihku knjige Williama Cliffa, besede, za katere menim, da nekako zaobjamejo tudi moje videnje in doživljanje Mozetičeve poezije: »Poezija Braneta Mozetiča izraža izbruh v modernem telesu: zbadajočih želja, besne uporščine in vztrajnih sanj. Napadi domišljije, prividi, brezupnost se dvigajo proti črnemu nebu, s katerega v pripovednem toku nenadoma sestopijo najbolj vsakdanja dejanja iščočega željnega posameznika. Pesmi presenečajo s svojo svobodo. Skrajno posebne in izvirne prvine prihajajo brez zavor in ustvarjajo slikovito, tragično, blodnjavo ali orgazmično navdušenje. Želeli bi ga spremljati v avanturi, iti z njim do konca erotične nevarnosti in se mrtvega telesa, ubiti od sreče, zbuditi za nove naloge.«

Lavrica, 27. junij 2019

 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved
Peter Semolič