Sinoči me je Anja, moja žena, razveselila z novico, da je likovni oblikovalec Žiga Valetič najino četrto pesniško slikanico za otroke vendarle začel pripravljati za natis. Prvo od dvanajstih pesmic Vranjih potovanj, ki jih bo letos založila založba Miš, sem napisal pred več kot tremi leti. To je bila pesmica Avtobus. Par dni za njo je nastala pesmica Avto. Obe sem poslal v branje urednici tržaške literarne revije za otroke Galeb in ji predlagal, da lahko za prihjajajoči letnik revije pripravim serijo podobnih pesmic o različnih prevoznih sredstvih in vranah. Vrane in prevozna sredstva kot leitmotiv, vse ostalo pa splet domišljije, jezika in srečnega trenutka. Urednica je predlog sprejela. Anja, ki je akademska slikarka, je obljubila, da bo prispevala ilustracije, in Vranja potovanja so začela nastajati.
Na podoben način so nastale tudi prve tri knjige pesmic, ki sem jih ustvaril za otroke. Pri tem so prve pesmice moje prve otroške knjige, slikanice Morje, nastale tako rekoč mimo moje volje. Še preden sem sam o tem kar koli vedel, si jih je zamislila Anja. Za dve ali pa mogoče tri, tega nimam več v spominu, je pripravila likovne predloge-ilustracije, potem pa me začela nagovarjati, naj začnem s pisanjem. Še vedno verjamem, da sam nikoli ne bi niti pomislil, da bi lahko začel pisati poezijo za otroke, kaj šele, da bi sam od sebe začel s poskusi. Ampak Anja je bila vztrajna, in prepričala me je. Ker se skozi življenje prebijam z bogato dediščino prirojene trme, se seveda nisem pustil prepričati takoj, ampak šele čez čas. Njena ideja je s praktično, življenjsko, da ne rečem žensko domiselnostjo seveda zadela žebljico na glavico: jaz pišem, ona ilustrira, in družinsko podjetje je tu.
Tretja oseba, brez katere tega podjetja skoraj zagotovo ne bi bilo, pa je moja hči Ema. V tistem obdobju, ko sem začenjal s prvimi poskusi pesmic za otroke, je bila stara tri, mogoče štiri leta. Nikoli ni bila poslušalka mojih pesniških zasnutkov – prvi poslušalec/bralec sem bil in sem še vedno sam. Nočem, da pesem kdo vidi ali sliši, ko je še v procesu nastajanja; pokažem jo šele, ko sem sam z njo vsaj za silo zadovoljen. Tudi ko so bile pesmice končane, jih ni ona prva slišala. Najprej sem jih pokazal Anji, potem poslal urednici revije, še kasneje urednicam knjig. Tudi ko je nastala knjiga, me ni nikoli mikalo, da bi svoji hčerki bral iz nje, iz svoje knjige. Rad sem ji bral. Več let, vse dokler ni sama postala bralka, sem ji skoraj vsak večer pred spanjem prebiral pesmice, še raje pa pravljice in zgodbice iz bogate zakladnice otroške literature, svojih pesmic pa ne. Ali pa le izjemoma, na njeno izrecno in vztrajno željo. A kljub temu, da sem se po eni strani hote izogibal temu, da bi jo vpletal v svet svoje otroške poezije, sem po drugi strani – verjamem – v ta svet znal vstopiti predvsem zaradi nje. Ona je zbudila otroka v meni. Ona mi je pokazala, kako ta otrok čuti, o čem razmišlja, kako vidi stvari okoli sebe. Pokazala mi je, kaj je za otroka jezik, kako otrok jezika, se po jeziku premika in spotika. Skozi njene oči sem spoznal velike, orjaške strahove in potrebo po tem, da jih odženeš. Skozi njene gibe in premike sem spoznal, kako silovita je otroška potreba po svobodi, kako močni sta radovednost, zvedavost. Vsak dan sem imel možnost opazovati, kako otroški svet neprestano nastaja, se gradi, širi in veča, in kako pomembno je, da pri tej rasti otroka nekdo vodi, usmerja. Videl sem, kako je otrok srečen in zadovoljen, ko se nečesa nauči. Ko nekaj novega zna. Ko nekam pride. Dobesedno začutil sem, znova, kaj je to otroški svet, in to je bilo bistveno, da sem si znal izoblikovati približno predstavo o tem, kaj naj bi bila otroška poezija. Poezija za otroke.
Ko sem bil sam majhen otrok, pri naši hiši ni bilo knjig za otroke. Oziroma, če sem natančen, bilo jih je zelo malo, mogoče pol ducata. V spominu mi je ostala velika, še kar debela in v trde platnice vezana zbirka izbranih Andersenovih pravljic. Grdi raček, Palčica, Deklica z vžigalicami, Svinjski pastir; še vedno imam pred očmi velike, naivno-realistične ilustracije, še vedno si lahko prikličem občutek tiste vznemirljive nenavadnosti, ki me je ob ogledovanju takrat obhajal, občutek, da je pred mano neki neznani, čudoviti svet, ki me vabi, naj vanj vstopim. Toda o spominu na trenutke, ko sem se srečal z besedami, ki pripovedujejo, z zgodbo, glavnimi junaki, zapleti in razpleti – niti sledu. Dvomim, da so mi starši kdaj brali iz te in podobnih knjig. Če so že, se je to zgodilo tako poredko, da sem enostavno pozabil. Ne spominjam se niti tega, kdaj sem sam prebral Andersenove pravljice iz tiste knjige, ki jo, že vso posvaljkano in na nekaterih straneh opremljeno z okornimi otroškimi “korekturami”, še vedno imam. Gotovo prepozno, da bi me znale nagovoriti vsaj približno tako močno, kot so me podobe iz ilustracij. Prve knjige, ki so me v življenju nagovorile in zasvojile, so prišle, ko sem bil že deček, in to je bila raznih vrst pogrošna literatura, med katero so štafetno palico dolgo časa držale indijanarice Karla Maya. Kot otroka me je svet literature za otroke obšel.
Ker s sabo ne nosim nobenih spominov na otroška branja ali pa na poslušanja otroške literature (ta hip me je sicer spreletel spomin na poslušanja avdio-kasete s pravljico Žogica Marogica, ampak to je skoraj kot kaplja v neobstoječem morju), se tudi v kasnejših obdobjih mojega življenja literatura za otroke v mojem bralskem obzorju skorajda ni pojavljala. Kot da ne obstaja. Tudi v svojem “zaresnem” bralskem formiranju v okviru izobraževanja na gimnaziji in kasneje na oddelku za primerjalno književnost na ljubljanski filozofski fakulteti se z literaturo za otroke nisem srečal niti od daleč. V učnih načrtih oziroma programih je praktično ni (bilo). Zato je na tem področju v moji razgledanosti in mojem znanju zevala in še vedno zeva precej velika luknja. V letih, ko sem po knjižnicah brskal za knjigami, iz katerih sem potem ob večerih bral svoji hčerki, se je ta luknja do neke mere sicer zakrila, a zapolnjena še niti približno ni. Imam “grobo” predstavo o tem, kaj tvori kanon slovenske poezije za otroke, a neke intimne zaveze do te poezije nisem nikoli vzpostavil. Kot sem jo, recimo, do poezije za odrasle, ki so jo v veliki meri pisali isti pesniki in pesnice. Zato sem se ob lastnih začetkih pri pesnjenju za otroke počutil nekako … praznih rok. Nisem vedel, na kaj naj se oprem, česa se naj oprimem. Kar skočil sem v vodo in odplaval. Upam, da pri tem nisem prepogosto priplaval do na novo odkrite Amerike.
Ko se mi torej zazdi, da prihaja čas, ko bi v pesniški delavnici znalo spet kaj nastati, si najprej zastavim neko okvirno tematiko ali pa tudi le motivno izhodišče, si zamislim oblikovne omejitve, ki bi se jih pesmice naj držale, nato pa napnem domišljijo, zajamem sapo, se vržem v jezik in se trudim plavati z glavo nad gladino. Zgodi se, da plavam in plavam, v to in ono smer, prsno in hrbtno, a ko ne morem več in se vrnem na kopno, sem le moker, premražen in še bolj onemel, kot sem bil pred tem. Včasih me med plavanjem zagrabi krč, in prenehati moram kar se le da hitro. Zgodi se pa tudi, da je voda blaga, ravno prav topla, in da se po njej zaganjam kot riba. Jezik me sprejme, oblit sem z dobrim tokom podob in zvočnim pljuskanjem, in besede se začnejo mehko vlivati po papirju ali pa po zaslonu. Na lepem imam na kopnem telo pesmi. Od njega še kaplja, treba ga je še obrisati, posušiti, še malo obleči in še na kak drug način urediti – pa bo pesem cela tu, pripravljena za svoje lastno življenje, pripravljena za pot v knjigo in med bralce in poslušalce.
Hočem reči, da je pisanje pesmic za otroke predvsem delo z jezikom. To je seveda tudi srž pisanja za odrasle, a pri otroški poeziji imam pri jezikovnem oblikovanju občutek neprimerno večje svobode in sproščenosti. Kar je pravzaprav paradoksalno, saj se pri pisanju za otroke pretežno poslužujem formalno klasičnih pesniških postopkov (prizadevam si za ritmično harmonijo, skušam biti čim bolj dosleden pri rimi in ostalih zvočnih so-glasjih), ki so za zunanje oči bolj omejujoči, za odrasle pa pišem poezijo v t.i. prostem verzu. Zato mislim, da občutek sproščenosti raste iz nečesa drugega. Glavna razlika, ki jo pri sebi opažam, ko primerjam pisanje za otroke in pisanje za odrasle, je bržkone ta, da se je slednje začelo kot odgovor na neko notranjo, osebno stisko, prvo pa primarno izvira iz notranjega zadovoljstva in neke hvaležnosti, ki se je v meni odprla kmalu po tem, ko se je rodila moja hči.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Tihomir Pinter