Pojoča bosonoga skupina plavookih in plavolasih privržencev Bengalskega Višnjavizma (ISKCON) je zadovoljno korakala mimo Društva slovenskih pisateljev v središču Ljubljane, nekaj smejočih se indijskih turistov jih je fotografiralo. Z genijalno Lidijo Dimkovsko sva se umaknili vstran, da nisva motili ne enih, ne drugih. Vsi smo se smejali, pripadniki gibanja Hare Krišna, indijski turisti ter Lidija in jaz. Brez posebnega razloga, le zato, ker je bil v tem trenutku vsak od nas, ki smo se zatekli na Tomšičevo ulico, svoboden, da počne, kar ga je volja. Bili smo svobodni – Lidija in jaz kot ženski z balkanskim poreklom, ki lahko piševa, ustvarjava in naju resno jemljejo, in ostali ljudje, ki lahko počnejo kar želijo, brez kakršnega koli strahu. Strah in pogum. Fear and courage. To je bila tema 36. Vilenice, najpomembnejšega festivala v regiji in enega najbolj znanih v Evropi. Vabilo na ta festival med pesniki velja za velik prestiž in enega največjih dosežkov v karieri.
Morda se sliši banalno, če rečem, da sem se na tem festivalu “veliko naučila “. A je res. Videla sem, da v Sloveniji k organizaciji literarnega festivala pristopajo z vso resnostjo, ki je v Črni Gori rezervirana samo za dogodke, kjer se sreča več šefov tujih držav. Slovensko društvo pisateljev je resna in učinkovita organizacija, za razliko od večine naših strokovnih društev, ki so fiktivna in fantomska. Po četrt stoletja življenja v Črni Gori sem se prilagodila realnosti Potemkinove vasi, in sedaj, ko sem po dolgem času ponovno videla zelo dobre stvari, ki jih je možno začutiti, sem bila po eni strani zelo srečna, po drugi pa me je preplavila velika žalost.
Črnogorski pisatelji do 90ih let prejšnjega stoletja niso živeli v Črni Gori. Pekić, Kiš, Kovač – kogarkoli od velikih črnogorskih pisateljev in pesnikov se spomnite, nihče od njh ni živel tukaj. Sama ne vem zakaj, vem pa da so začeli tukaj ostajati, ko ni bilo več častno iti v Beograd, ko je uradni Beograd postal neprijatelj našega jezika in identitete. Razpad Jugoslavije je povzročil tudi razpad nekdanjega pisateljskega društva v Črni gori, avtorji naprednih pogledov niso hoteli sodelovati z nacionalisti. Od takrat sta v Črni gori (vsaj) dva pisateljska korpusa in dve pisateljski zvezi, od katerih nobena ne naredi skoraj nič za svoje člane. Zato in zaradi dejstva, da ženske niso bile vključene v nobeno pesniško antologijo, objavljeno v Črni gori do leta 2013, pa tudi zaradi dejstva, da ženske pri nas načeloma ne prejemajo državnih literarnih nagrad, sem se v Sloveniji počutila kot Alica v čudežni deželi.
Druga stvar, ki me je začudila in navdušila je, da tukaj vsak opravlja svoj svoje delo. Pri nas, v Črni Gori vsi počnejo vse. V Ljubljani so nas dočakale tri sijajne organizatorke (ženske !), ki se ukvarjajo zgolj in samo z organizacijo, in to počnejo odlično. Pri nas bi bile organizatorke hkrati tudi pesnice, prozaisti bi bili zadolženi za logistiko (prevažali bi goste), esejisti bi se ukvarjali z adimnistracijo, in kot običajno, bi nastal velik kaos. Država (naša) bi za dogodek namenila veliko denarja, ki bi spet izginil neznano kam, književnice in književniki bi bili prostovoljci, ki bi bili (upravičeno) jezni, da delajo brezplačno, če bi bili tuji gostje začudeni ali razočarani se ne bi mogli nikomur pritožiti, saj sta na dogodkih prisotni v povprečju le dve prevajalki, ki pa sta hkrati tudi pesnici in organizatorki, ena od njiju bi do sredine festivala že vsekakor doživela živčni zlom in ne bi bila v stanju, da karkoli prevede.
Pri nas so namreč festivali že desetletja služili temu, da se del pogače podari tistim, ki so ustrezni in primerni za partijo. Takšen anahronističen in reakcionaren pristop je najbolje opisan v romanu Mojster in Margareta, kjer avtor večino dela umesti v “Zvezo pisateljev”, ki je bolj podobna psihiatrični bolnišnici iz filma Let nad kukavičjim gnezdom kot sindikalnemu združenju pisateljev.
Pogosto se mi zdi, da čas v Črni Gori miruje in da nam je zdravi pameti navkljub uspelo ohraniti ne samo patriarhat, ampak tudi dobršen del dosežkov iz časa stalinističnega režima v ZSSR.
In še nekaj. Slovenija gre naprej. Vsaka tri ali štiri leta, ko jo obiščem, slišim, da je v tem času naredilo nekaj dobrega. Še boljšega kot prej.
Mi se vrtimo v krogu. Pri nas so spet devetdeseta. Petega septembra letos so na Centinjah pristali in prisilno ustoličili metropolitana Srbske pravoslavne cerkve. Kot se morda spominjate, so se podobni scenariji odvijali v 90ih, pred začetkom vojn v Jugoslaviji.
Naša družba se nasilno klerikalizira in hegemonizira. Nepotizem in korupcijo, ki sta vladala trideset let, je nadomestil radikalen del duhovščine s fašistično politiko.
Vem, da tudi v Sloveniji ljudstvo protestira. In prepričana sem, da bodo s časom – mirni – protesti obrodili sadove.
Ljubezen je nasprotje strahu. Ljubezen premaga vse, ljubezen do družine, partnerja do otrok, domovine, živali, narave, knjig … Ljubezen je energija rasti in napredka. Včasih pa, tako kot v našem primeru, rabi veliko – veliko časa …
Prevedla Ajda Borak
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Je avtorica zbirke esejev Arhetip čuda, pesmi v prozi Io triumpe, pesniških zbirk Đavo, jedna neautorizovana biografija, Boja promene, Izvinite, mislim da umirem ter romanov Šćer onoga bez đece in Aimée (Voljena). Piše o iskanju smisla, magičnosti našega obstajanja, ki jo pogosto prekriva tančica absurda; piše o najboljšem v najslabših in o najslabšem v najboljših med nami. V njenih delih najdemo religijske, mistične, ezoterične motive, zgodbe v njeni drugi knjigi Io triumpe skozi tarot karte govorijo o dogodkih iz življenja. V carjih, vragih, norcih in ljubimcih v njenih zgodbah bralec zasluti črnogorske pisatelje, politike in druge javne osebnosti.
Več kot deset let je intenzivno proučevala tarot, zadnji dve desetletji pa vneto raziskuje kabalo in judovsko mistiko.
Poudarja, da je vloga pisatelja v Črni gori zelo kompleksna; dober pisatelj je vzor, od katerega se veliko pričakuje, in ima veliko odgovornost do družbe. Leta 2021 je bila gostja festivala Vilenica.
Foto (c) Polina Kalashnikova
- Lena Ruth Stefanović: Ljubezen in strah - 16. 10. 2021
- Lena Ruth Stefanović: Oprostite, mislim, da umiram - 13. 10. 2021