Barbara Pogačnik: Mogoče jutri

Kam si namenjen dragi moj
se boš znova vrnil s soncem
Bele vrane

Govorimo le ob tistih urah, ko ne živimo, v trenutkih, ko nočemo opaziti svojih bratov in ko se počutimo na veliki razdalji od resničnosti. In v hipu, ko spregovorimo, nas nekaj posvari, da se božanska vrata nekje zapirajo. Tudi s tišino smo zelo skopi, in celo najbolj neprevidni med nami ne molčijo ravno skupaj z naključnim prišlekom.
Maurice Maeterlinck, Le Trésor des humbles

 

Štorklje se selijo in vračajo skozi letne čase.

V avli televizijske hiše držim v rokah dve gigantski

vžigalici. Vse je še zavito v lastno jajce. Neprižgani

žvepleni kapici, avto, ki v hladni noči odpelje

s pločnika in vidiš samo rdeče luči

na njegovem zadku. V telesu noči utripa

srce ptiča, ki se je pravkar

izvalil v Avstraliji. Tesnobno ime nepoznanega ptiča,

črno-bela šahovnica, vse še neobstoječe besede.

 

Dva kljunača sta se postavila v močvirje.

Zdaj se čakata, nasršenega perja. Dolgo molčita

in stopicata na mestu sem in tja.

Sem in tja pokljuvata za hrano.

Ptice se selijo in vračajo skozi letne čase.

Molk dveh neokretnih kljunov, njune tanke noge

v vodi: vse to je gotovost, da bosta,

čista in sramežljiva, ostala na istih

tleh, v posluhu. Njun molk je usmiljenje. V ta molk je treba

verjeti kot v cirkuško ponjavo, kamor padeš,

ko si zgrešil trapez. Lahko se zgodi tudi, da pade kamen,

 

kot na pokrovko. Lahko se pokrovka prelomi.

Lahko celo večnost ostane tam, kjer je.

Barbara Pogačnik

Latest posts by Barbara Pogačnik (see all)