Andrej Medved: Ljubezen v času kuge

[Devicam in ljubimcem]

V sanjah sem te videl, ranjeno,
ranljivo … ko te je poljubljal Drugi … je Eno
razdeljenosti v Drugem … Kot rdečkasto rumenkasta

kobilica se je zapičil vate, v tvojo
polt, meso in bedra, v obličje … Kot da bi
vedela, da se končajo sanje, kot da bi vedel, da v
postelji z blazinami iz kavčuka in čisto in oprano posteljnino

kličeš … po neprespani noči …
mitološka bitja, da ti odkrijejo skrivnost
o sveti zvezi s podarjeno čarovniško obljubo …
Da v svetlem jutru spet spoznaš … to, kar spoznajo mravlje

pod odejo in mlade srne
v jezeru pod ledeniško goro … Zaveš se
izgubljenosti v Mlečni cesti, v glasnem poku na vesoljni

skledi, kjer ptice vodijo svoj ples
na strehi Hiše in v globinah podzemeljskih
kleti, kjer rase mak na tacah in v nozdrvih miši … Ne

vem, če veš, a skrajni rob na koncu
horizonta, ki vodi pot v nebesni svod iz črno
belega, srebrnega pepela, ki hipoma zasiplje … na postelji

in v oblačila v pocinkani omari
s polirano prevleko smole … kot prvi sneg
pomladi … In tihi skok v bazen z mravljišča iker in
podvodnih kačjih jajčec, ki v sladki vodi, naskrivoma, rojijo

mrzle pajke in čebele … Ne vem, če
veš, da še v zgodnji uri, v spanju, zbudim sokola v sebi,
preplašeno sinico, ki vdirata v prostor Hiše, in na hodnike v breznu in
v črnih rovih pod steklenim ledenikom …
In v jutrih brez vrnitve splašim vijoličaste pave v zaprtem

vrtu, da kriknejo v svetlobo kot
divji petelini … Takrat se je v dolini razširila
neznanska, nedostojna kuga … Poljubljala sva se vso noč

do jutra, ko je ljubimec s strelico
zadel lebdečo ptico … Laboda? Pava? Vijolično
rdečkasto žarptico? S poljubi v dan in večno noč zgoriš v

trepetanju rumenkastega repa in
peruti … Da padaš v omamne vrelce, iz dna
bazena v vrt z zidom, ki prelamlja drugi zid v večno srečo.

Kot da bi vedela za ničevi trenutek.
Ki ubeži, kot ubežijo vrabci v stekleni stolp
minevanja in v večnosti lebdenja in omamnega spočetja

v gnezdu jerebice, v grmu nad
modrikastim potokom … Kot brizganje svetlobe
iz čebele, kot sončna setev na blazini postelje iz češnjevega

črnega lesa, ki hipoma popoka v zračnem
tulcu s tipkami iz svetle roženice. V oko zapiči in v lase
prepogne steklasto bodalo … Da z novim jutrom spne lisico s črnim

repom črne psice, ki gori v grmovju,
kot zagorijo nežne tačke mrtvih miši v banji, črnikaste
kopalnice na koncu kratkega hodnika, ki se stopi v atrij neme hiše.

Tako se v sanjah spet zbudijo govoreče
ptice in planejo kot živi plaz zaraslih kamnov v niše
na podstrešju … Kot namagnetena sredica se stopi voščena igla

v hrbtu kačjega jezika, kot mistična prerokba,
ki jo izgovorijo črni vrači, se v očeh zasveti iskra, ki preskoči

njihov jezik in jezike, ki zbudijo škrate
v ozkem drevoredu, s pinijami in škržatom … Da
znova zazveni v glavi zvok šofarja, da trombe nad oblaki

preglasijo srne in jelene v jekleni pasti
in se kriče zapolni sluhovod v mravljišču … Tako spet
minejo, v sekundnem strahu, tanke perutnice, ki vhod v polžjo

hišico zaprejo z utripanjem v slonovino,
ki pne mostove v nebesno ogledalo iz čokoladnih iglic …
Da noč in dan prespijo škorci v bližini svete ceste, da pridejo v Nikjer

in v Nikamor pastirji ovčjih čred, ki jih
preganjajo volkovi in sledni psi v ogrado iz mahagonijevih

listov. In da studenci z rumenkastimi
ikrami zanesejo poletno moro v glave in v trupla
pomodrelih močeradov, v zanko in v vijak časovne ure, ki tiktaka

s silovitim ritmom v napihnjene oblake … Da
sence s streh pooblačijo jutro in ga v boromejskih vozlih zavežejo

v snežne kepe na previsni steni … Da
v trenutkih pred nočjo oskrunijo galebje jate
s palico iz mavričnega ivja v dno presežnega spomina … Da

z jutrom in nočjo spet gledam skozi
jasne sanje v gozd s svetlikastim grmičevjem in rosno
travo na hrbtiščih gamsov in plišastih medvedov. Kot stezosledci se

dvignejo, kot ranjeni jeleni, z mehurji
na trebuhu in slinasto piščaljo v ustih z omahovanjem
pred lučjo in svetlim panjem z luskinasto oblogo v žili smolne skorje …

In črna luna obrodi sadove kuge,
iz ust v trebuh iz iz meč v peresno lahka bedra
jerebice, ki krikne trikrat v glas šofarja, kot krikne trikrat
triperesni zlato žolti in presekani petelin z grajskega zvonika … In

pade na dolino večna noč in z nočjo se
dvigne zmajeva okrogla glava z nozdrvmi in z žarečo
peno. Kot vlit škržat v prhki bombi se hipoma razpoči slinasti mehur

v nenadnem dežju, ki izmije krokodiljo
kožo na telesih močeradov v kletkah iz steklene volne …
Tako se iz ognjenih zubljev vzpne Ptica velikanka, z želom vlepljena

v grmovje in v stožčaste borovce …
Z ozeblinami iz severne poloble in z ožgano kožo z
afriške puščave se dvigne vreli prah, peščen vihar z ognjeno kroglo …

Ob črni kugi se po hišah širijo ljubezenski
dotiki, v blazinice otrplih prstov, v vbrekle, zlizane mešičke
za ušesi in nad obrvmi v jamice iz drobnih kožnih vlaken … kot v jasli iz

volnenih in okuženih peres se primejo
za kužno znamenje iz pomodrelega ovoja iz srebrne dlake in

padajo nazaj na ustnice in vlaknasto
prepono, ko diha trebuh v predsmrtnem krču. Ljubezen
zaplodi še zadnje zrno sline v opasanem jeziku, iz grla v čelo in iz

burbončic v živi koži in na hrbtišču
v vrh temena, ki se skrči pod topimi udarci … Od nog
do rok se dvignejo strašila v sončnem mrku, od golenice do bradavic na

ustnicah neveste, ki kliče z zadnjim
dihom že umirajoče vile v jezeru nad rdečkastim
potokom, od prstov na nogah do ustnih vilic se razblinijo v smrad

zgnetenih jajčec v kačjem gnezdu, ki
se kot kroglice iz stekla razletijo po pobočju z mrtvo Hišo …
In plane kužni duh na postelje z blazinami iz gobavega in plesnivega zaroda

mravelj, ki lezejo iz lukenj v očišče
zlomljenega črnega ležišča … Od lune v gnezdo jerebice,
kjer spi, z zlato kapo v roki in s pasom iz srebrnkastih zvezd, neskončno

mlad ljubimec, ki s strelami iz ust in
z ljubezenskim napojem zbudi v tesnih sobah in na
dvorišču še zadnjega vladarja Hiše, ki s svojimi dlanmi in črnimi kopiti

presega strah in jalovo početje s širjenjem

in pričevalci smrtne stiske … Ljubezenski dotik zbudi še zadnje pleme

v puščavi in prebivalce Severnega,
Južnega tečaja in Azije, Mongolije in Atlantide, savanske
pse in zebre, slone in žirafe, hijene, tigre, kanje, nosoroge … Da se razpoči

trebuh in mehurji na balonu, da skoči
zajec iz bobnečega grmovja in škrati skrijejo zaklade …
Da dan in noč ponovno vrneta svetlobne strele in utrinek zvezdnega

kometa … Da sonce znova zagori na sredi
srninega čela, kot zagorijo kože v strehi iz cementnega obroča,
da igle v koži spremenijo dobo kuge v glasno kroglo v sredici kruha v peči …

In da se razpočijo skodelice iz porcelana
in steklenice s svetlo tekočino v južni veter na obalah Oceana …

Andrej Medved

Andrej Medved

Andrej Medved, rojen leta 1947 vLjubljani, pesnik, esejist in filozof, urednik in prevajalec, umetniški vodja in muzejski svetnik Obalnih galerij Piran; po končani gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smeri: filozofija, umetnostna zgodovina in primerjalna književnost. Leta 1975 je diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Študijska potovanja: na Dunaj leta 1972/Tehnika in poezija/, v Rim 1980-81 /umetnostna teorija, Nova podoba v slikarstvu/ ter večkrat v Paris in Arles /Artaud, Michaux, Bataille, Klossowski, Barthes, Blanchot/. Že v mladosti je bil urednik revij Tribuna, Problemi, Le livre slovène, tudi glavni in odgovorni urednik, od leta 1985 ureja Edicijo Artes, ki je posvečena izključno likovnim razpravam, kot teoretski prispevek k razstavni politiki ter umetnostnozgodovinski stroki, in od 1999 Edicijo Hyperion, ki objavlja izvirno ter prevodno poezijo in teorijo. Utemeljitelj »nove podobe« v slovenskem slikarstvu in kiparstvu. Leta 1986 je bil selektor za jugoslovanski paviljon na beneškem Bienalu.Prevaja iz nemščine /Arp, Heym/, francoščine /Bataille, Michaux, Artaud/ in italijanščine /Pasolini/. Avtor več umetnostnih monografij /Krašovec, Jeraj, Bernard, Begić, Brdar, Numankadić, Pregelj I in II/. 16 znanstvenih monografij. Že v mladosti je prevajal pesnike /sodobna nemška poezija, Arp, Kafka, Artaud, Pablo Neruda/ ter filozofijo /Axelos, Heidegger, Barthes, Horkheimer, Fink in druge/. Doslej je izšlo preko 80 Medvedovih knjig pesmi, prevodov pesmi ter samostojnih publikacij o likovni umetnosti, filozofiji, estetiki in poeziji.V letu 2019 bo izšla njegova petintrideseta zbirka pesmi. Posebno ploden je v zadnjih letih, ko je od leta 2002 objavil kar sedemindvajset knjig poezije; zanje je prejel nagrado Prešernovega sklada /2002/, nagrado Čaša nesmrtnosti, nominacijo za Jenkovo nagrado 2007, Jenkovo nagrado 2008, Veronikino nagrado 2010. Leta 2014 je prejel Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo na področju galerij in muzealstva. Je torej vsestranski ustvarjalec, ki na več področjih vpliva na razvoj in na presežnost književne, mišljenjske ter likovne kulture.

Pesniške zbirke v obdobju 2010 – 2017

Razlagalec sanj, Apokalipsa 2010
Libija, Hyperion 2010
Vrtovi prispodob, žalobni lokvanji užitkov, Goga 2010
Iz zvezd v trnje, v usta, v vihar, CZ 2011
Glanum, Prišleki, Literatura 2011
Pravljica o pavjem repu, Hyperion 2012
1000 + ena noč, Hyperion 2013
Alica v čudežni deželi, Hyperion 2014
Deklica z ognjeno glavo, Hyperion 2014
Axis mundi, Hyperion 2014
Perje, solze in zlato na sončnem disku, Hyperion 2014
Kočijaž smrti, Hyperion 2018
Deviški vrelec, Hyperion 2015
La chatte, Mladinska knjiga 2016
Iluminacije, Hiša poezije 2017

In teoretične monografije:
Fantasma epoche I+II, Hyperion 2010
Politični in drugi spisi, Hyperion 2012
Onič, Ničelna točka avantgarde, Hyperion 2011
Zarečja, Hyperion 2015
Sodobno slovensko kiparstvo, Hyperion 2017
In prevod: Hans Arp, Dada in druge pesmi,
Mladinska knjiga 2017

Foto (c) Barbara Milavec
Andrej Medved