Andrej Medved POEZIJA

Andrej Medved: Ljubezen v času kuge

[Devicam in ljubimcem]

V sanjah sem te videl, ranjeno,
ranljivo … ko te je poljubljal Drugi … je Eno
razdeljenosti v Drugem … Kot rdečkasto rumenkasta

kobilica se je zapičil vate, v tvojo
polt, meso in bedra, v obličje … Kot da bi
vedela, da se končajo sanje, kot da bi vedel, da v
postelji z blazinami iz kavčuka in čisto in oprano posteljnino

kličeš … po neprespani noči …
mitološka bitja, da ti odkrijejo skrivnost
o sveti zvezi s podarjeno čarovniško obljubo …
Da v svetlem jutru spet spoznaš … to, kar spoznajo mravlje

pod odejo in mlade srne
v jezeru pod ledeniško goro … Zaveš se
izgubljenosti v Mlečni cesti, v glasnem poku na vesoljni

skledi, kjer ptice vodijo svoj ples
na strehi Hiše in v globinah podzemeljskih
kleti, kjer rase mak na tacah in v nozdrvih miši … Ne

vem, če veš, a skrajni rob na koncu
horizonta, ki vodi pot v nebesni svod iz črno
belega, srebrnega pepela, ki hipoma zasiplje … na postelji

in v oblačila v pocinkani omari
s polirano prevleko smole … kot prvi sneg
pomladi … In tihi skok v bazen z mravljišča iker in
podvodnih kačjih jajčec, ki v sladki vodi, naskrivoma, rojijo

mrzle pajke in čebele … Ne vem, če
veš, da še v zgodnji uri, v spanju, zbudim sokola v sebi,
preplašeno sinico, ki vdirata v prostor Hiše, in na hodnike v breznu in
v črnih rovih pod steklenim ledenikom …
In v jutrih brez vrnitve splašim vijoličaste pave v zaprtem

vrtu, da kriknejo v svetlobo kot
divji petelini … Takrat se je v dolini razširila
neznanska, nedostojna kuga … Poljubljala sva se vso noč

do jutra, ko je ljubimec s strelico
zadel lebdečo ptico … Laboda? Pava? Vijolično
rdečkasto žarptico? S poljubi v dan in večno noč zgoriš v

trepetanju rumenkastega repa in
peruti … Da padaš v omamne vrelce, iz dna
bazena v vrt z zidom, ki prelamlja drugi zid v večno srečo.

Kot da bi vedela za ničevi trenutek.
Ki ubeži, kot ubežijo vrabci v stekleni stolp
minevanja in v večnosti lebdenja in omamnega spočetja

v gnezdu jerebice, v grmu nad
modrikastim potokom … Kot brizganje svetlobe
iz čebele, kot sončna setev na blazini postelje iz češnjevega

črnega lesa, ki hipoma popoka v zračnem
tulcu s tipkami iz svetle roženice. V oko zapiči in v lase
prepogne steklasto bodalo … Da z novim jutrom spne lisico s črnim

repom črne psice, ki gori v grmovju,
kot zagorijo nežne tačke mrtvih miši v banji, črnikaste
kopalnice na koncu kratkega hodnika, ki se stopi v atrij neme hiše.

Tako se v sanjah spet zbudijo govoreče
ptice in planejo kot živi plaz zaraslih kamnov v niše
na podstrešju … Kot namagnetena sredica se stopi voščena igla

v hrbtu kačjega jezika, kot mistična prerokba,
ki jo izgovorijo črni vrači, se v očeh zasveti iskra, ki preskoči

njihov jezik in jezike, ki zbudijo škrate
v ozkem drevoredu, s pinijami in škržatom … Da
znova zazveni v glavi zvok šofarja, da trombe nad oblaki

preglasijo srne in jelene v jekleni pasti
in se kriče zapolni sluhovod v mravljišču … Tako spet
minejo, v sekundnem strahu, tanke perutnice, ki vhod v polžjo

hišico zaprejo z utripanjem v slonovino,
ki pne mostove v nebesno ogledalo iz čokoladnih iglic …
Da noč in dan prespijo škorci v bližini svete ceste, da pridejo v Nikjer

in v Nikamor pastirji ovčjih čred, ki jih
preganjajo volkovi in sledni psi v ogrado iz mahagonijevih

listov. In da studenci z rumenkastimi
ikrami zanesejo poletno moro v glave in v trupla
pomodrelih močeradov, v zanko in v vijak časovne ure, ki tiktaka

s silovitim ritmom v napihnjene oblake … Da
sence s streh pooblačijo jutro in ga v boromejskih vozlih zavežejo

v snežne kepe na previsni steni … Da
v trenutkih pred nočjo oskrunijo galebje jate
s palico iz mavričnega ivja v dno presežnega spomina … Da

z jutrom in nočjo spet gledam skozi
jasne sanje v gozd s svetlikastim grmičevjem in rosno
travo na hrbtiščih gamsov in plišastih medvedov. Kot stezosledci se

dvignejo, kot ranjeni jeleni, z mehurji
na trebuhu in slinasto piščaljo v ustih z omahovanjem
pred lučjo in svetlim panjem z luskinasto oblogo v žili smolne skorje …

In črna luna obrodi sadove kuge,
iz ust v trebuh iz iz meč v peresno lahka bedra
jerebice, ki krikne trikrat v glas šofarja, kot krikne trikrat
triperesni zlato žolti in presekani petelin z grajskega zvonika … In

pade na dolino večna noč in z nočjo se
dvigne zmajeva okrogla glava z nozdrvmi in z žarečo
peno. Kot vlit škržat v prhki bombi se hipoma razpoči slinasti mehur

v nenadnem dežju, ki izmije krokodiljo
kožo na telesih močeradov v kletkah iz steklene volne …
Tako se iz ognjenih zubljev vzpne Ptica velikanka, z želom vlepljena

v grmovje in v stožčaste borovce …
Z ozeblinami iz severne poloble in z ožgano kožo z
afriške puščave se dvigne vreli prah, peščen vihar z ognjeno kroglo …

Ob črni kugi se po hišah širijo ljubezenski
dotiki, v blazinice otrplih prstov, v vbrekle, zlizane mešičke
za ušesi in nad obrvmi v jamice iz drobnih kožnih vlaken … kot v jasli iz

volnenih in okuženih peres se primejo
za kužno znamenje iz pomodrelega ovoja iz srebrne dlake in

padajo nazaj na ustnice in vlaknasto
prepono, ko diha trebuh v predsmrtnem krču. Ljubezen
zaplodi še zadnje zrno sline v opasanem jeziku, iz grla v čelo in iz

burbončic v živi koži in na hrbtišču
v vrh temena, ki se skrči pod topimi udarci … Od nog
do rok se dvignejo strašila v sončnem mrku, od golenice do bradavic na

ustnicah neveste, ki kliče z zadnjim
dihom že umirajoče vile v jezeru nad rdečkastim
potokom, od prstov na nogah do ustnih vilic se razblinijo v smrad

zgnetenih jajčec v kačjem gnezdu, ki
se kot kroglice iz stekla razletijo po pobočju z mrtvo Hišo …
In plane kužni duh na postelje z blazinami iz gobavega in plesnivega zaroda

mravelj, ki lezejo iz lukenj v očišče
zlomljenega črnega ležišča … Od lune v gnezdo jerebice,
kjer spi, z zlato kapo v roki in s pasom iz srebrnkastih zvezd, neskončno

mlad ljubimec, ki s strelami iz ust in
z ljubezenskim napojem zbudi v tesnih sobah in na
dvorišču še zadnjega vladarja Hiše, ki s svojimi dlanmi in črnimi kopiti

presega strah in jalovo početje s širjenjem

in pričevalci smrtne stiske … Ljubezenski dotik zbudi še zadnje pleme

v puščavi in prebivalce Severnega,
Južnega tečaja in Azije, Mongolije in Atlantide, savanske
pse in zebre, slone in žirafe, hijene, tigre, kanje, nosoroge … Da se razpoči

trebuh in mehurji na balonu, da skoči
zajec iz bobnečega grmovja in škrati skrijejo zaklade …
Da dan in noč ponovno vrneta svetlobne strele in utrinek zvezdnega

kometa … Da sonce znova zagori na sredi
srninega čela, kot zagorijo kože v strehi iz cementnega obroča,
da igle v koži spremenijo dobo kuge v glasno kroglo v sredici kruha v peči …

In da se razpočijo skodelice iz porcelana
in steklenice s svetlo tekočino v južni veter na obalah Oceana …

Andrej Medved
Latest posts by Andrej Medved (see all)