Andrej Medved: Kot drobni vrabci …

Kot drobni vrabci v poležani
travi, sta duši mojega otroka … V vratovih
živo pisanih golobov, v glavi belopoltega laboda … V repu
 
pava se dvigujejo, v perju
zlatokljunega galeba, kot se dvigujejo lase
na trebuh in na prsa mladega dekleta … Kot srna na jelenji
 
hrbet in na hrbtišče
splavljenega konja … Kot mehek sir se
dvignejo postave vznak, kot razpršeni drobci stekla iz
 
razbite vaze se potopijo
v noč, v vijolične dobrave, ki jih prepreda
meglasta koprena iz svilnato rumene filigranske pene …
 
Kot fenix se iz … podzemne
jame dvigne zlatolasi velikan, kot v zrklo
iz nebesne mane se zapičijo, z ostrimi peresi, okrogli
 
zajedalci, ki se pregrizejo skoz
opno kožne utripalke v obroč iz tkanja rakovice tkalke …
 
Potočni raki zabrnijo kot
vkopani stroji iz sladkobnih medenjakov,
da zavrtijo vetrnico  iz … lakmusove svile in se ponovno
 
potopijo, da zrak prši
v veke in oblake in se v ustih precedijo
zrna z žepov in rokavov v kresni noči izpraznjene obleke.
 
Da šiv v ovratniku popoka
in da tesnoba v grlu vliže strah v pomodrele
škrate … Naenkrat, iznenada se prevrne vrtiljak in s sedežev
 
popadajo otroci v luže nad oblaki,
kot mlade jerebice v kožuhih iz lanene in izprane
 
cikcakaste tkanine popadajo
v obročje pomladanske slane. Ko ta skopni
in se iz dna vodnjakov dvigneta dve sraki, ki si izkljujeta
 
 
 
oči in vlažno čelo, se dan
v noč stemni in se v drobno pest poskrijejo
oblaki … Svetlobni vzduh pokrije goro in dolino pod stekleno
 
streho … in vzide luna,
vzide sonce in Mlečna cesta zagori v svetlobnem
mraku … Tako je tih večer … v dobravi in pod medeno streho …
 
tako se vžigajo kresnice … Da
mine ves preplah in se obrne v špice vesoljni
vrtiljak, kot se obrnejo v prašne delce nad puščavo drobne
 
ptice, ki kličejo kot kliče
srna in kliče nemi spak žuželke z obrvi
v vlažen mah, ki rase v Hiši in na luni v obzorju … Da
 
se splašijo črede losov na
severnem tečaju in modri psi v Sahari
zaližejo dlani in ranjene obraze na vroči pari … V kleteh
 
brstijo miši, kot rdečkaste pikapolonice
se potopijo v dno zabetoniranih stopnic, kot hitri psi,
 
 
v trenutni zmedi, prehitijo
sedmeroglavega medveda s šapami iz snežno
bele bronaste kosti, ki raste v tlak vodnjaka, kot raste cinkova
 
luskina v srebrnkasti barvi
topniške čelade s čela severnih jelenov v
oblačila iz vijolične snovi … Tako se rdeča hipoma stopi
 
v rumeno in črna ptica
s črno bradavico v kljunu v vijolično
zeleno. Da … porumenijo strehe in oblaki, da prvi
 
sneg zamete goro in dolino … in
jastrebi v dvoriščni uti prestrelijo roke in dlani
 
mehkužcev v rastlinjaku
na brstečem vrtu. Da kapljice krvi na prsih
modrikasto zelene srne v hipu osušijo ustnice in trebuh
 
belopolte jerebice … Da
sam s seboj ne morem več zapreti zgodbe
o svetlobni lestvi, ki prerase Hišo in se upogne v nebesno
 
zrklo … Da dan in noč bedim
v svetlobi sončne sveče, v sobi s posteljo v oblakih, ki
 
izparevajo, kot izparijo
drobni hrošči na rokavih neprepognjene
obleke … Tako sem sam svoj nebogljen in plah sodnik …
 
Tako si sam svoj cinični
vodnik, ki vodi kruti ples vedomcev in
zraslih kačjih ptic … Noben obroč in dlakavo strgalo ti
 
ne določa tvoje mesto,
nobeno ogledalo ti ne kaže tvojega obraza
v trdi luči mraza in odpetih gumbov v krilu in na srajci …
 
nedoraslega dekleta, ki
še lovi metulje v sobi in na dvorišču
z rajsko jablano in uto sreče … Ne vem, če čas
odteka s hitrostjo urnega kazalca, ne vem, če tih, bledikast
 
netopir v prapotopni jami  zabrni,
kot zabrnijo v letu … bodikava peresa … Ne vem, če skoz
 
 
 
očesce daljnogleda
gledaš zvezde in oddaljene planete, kot
gleda nočna ptica s sovjo glavo razdrobljena in presekana
 
telesa, ki zaspijo z nočno
moro v vrečah z žitnim zrnjem in bleščečimi
frnikulami  peska. Zabetonirana ograja, zabetoniran stolp
 
nad reko … in krožnica
zabetoniranih oblačnih strojev, ki padajo
v rane na obleki, v mulj na travi in v bodikavo ozvezdje
 
Strelca … Poraščen hrbet
velikega Zajca se spreminja v čokoladni
strd, kot se spreminjajo podzemni rovi v medeno
satje in kot se spreminja nerojenotrok v vrtišče zlepljenega zraka.

Andrej Medved