Andrej Medved: Kot drobni vrabci …

Kot drobni vrabci v poležani
travi, sta duši mojega otroka … V vratovih
živo pisanih golobov, v glavi belopoltega laboda … V repu
 
pava se dvigujejo, v perju
zlatokljunega galeba, kot se dvigujejo lase
na trebuh in na prsa mladega dekleta … Kot srna na jelenji
 
hrbet in na hrbtišče
splavljenega konja … Kot mehek sir se
dvignejo postave vznak, kot razpršeni drobci stekla iz
 
razbite vaze se potopijo
v noč, v vijolične dobrave, ki jih prepreda
meglasta koprena iz svilnato rumene filigranske pene …
 
Kot fenix se iz … podzemne
jame dvigne zlatolasi velikan, kot v zrklo
iz nebesne mane se zapičijo, z ostrimi peresi, okrogli
 
zajedalci, ki se pregrizejo skoz
opno kožne utripalke v obroč iz tkanja rakovice tkalke …
 
Potočni raki zabrnijo kot
vkopani stroji iz sladkobnih medenjakov,
da zavrtijo vetrnico  iz … lakmusove svile in se ponovno
 
potopijo, da zrak prši
v veke in oblake in se v ustih precedijo
zrna z žepov in rokavov v kresni noči izpraznjene obleke.
 
Da šiv v ovratniku popoka
in da tesnoba v grlu vliže strah v pomodrele
škrate … Naenkrat, iznenada se prevrne vrtiljak in s sedežev
 
popadajo otroci v luže nad oblaki,
kot mlade jerebice v kožuhih iz lanene in izprane
 
cikcakaste tkanine popadajo
v obročje pomladanske slane. Ko ta skopni
in se iz dna vodnjakov dvigneta dve sraki, ki si izkljujeta
 
 
 
oči in vlažno čelo, se dan
v noč stemni in se v drobno pest poskrijejo
oblaki … Svetlobni vzduh pokrije goro in dolino pod stekleno
 
streho … in vzide luna,
vzide sonce in Mlečna cesta zagori v svetlobnem
mraku … Tako je tih večer … v dobravi in pod medeno streho …
 
tako se vžigajo kresnice … Da
mine ves preplah in se obrne v špice vesoljni
vrtiljak, kot se obrnejo v prašne delce nad puščavo drobne
 
ptice, ki kličejo kot kliče
srna in kliče nemi spak žuželke z obrvi
v vlažen mah, ki rase v Hiši in na luni v obzorju … Da
 
se splašijo črede losov na
severnem tečaju in modri psi v Sahari
zaližejo dlani in ranjene obraze na vroči pari … V kleteh
 
brstijo miši, kot rdečkaste pikapolonice
se potopijo v dno zabetoniranih stopnic, kot hitri psi,
 
 
v trenutni zmedi, prehitijo
sedmeroglavega medveda s šapami iz snežno
bele bronaste kosti, ki raste v tlak vodnjaka, kot raste cinkova
 
luskina v srebrnkasti barvi
topniške čelade s čela severnih jelenov v
oblačila iz vijolične snovi … Tako se rdeča hipoma stopi
 
v rumeno in črna ptica
s črno bradavico v kljunu v vijolično
zeleno. Da … porumenijo strehe in oblaki, da prvi
 
sneg zamete goro in dolino … in
jastrebi v dvoriščni uti prestrelijo roke in dlani
 
mehkužcev v rastlinjaku
na brstečem vrtu. Da kapljice krvi na prsih
modrikasto zelene srne v hipu osušijo ustnice in trebuh
 
belopolte jerebice … Da
sam s seboj ne morem več zapreti zgodbe
o svetlobni lestvi, ki prerase Hišo in se upogne v nebesno
 
zrklo … Da dan in noč bedim
v svetlobi sončne sveče, v sobi s posteljo v oblakih, ki
 
izparevajo, kot izparijo
drobni hrošči na rokavih neprepognjene
obleke … Tako sem sam svoj nebogljen in plah sodnik …
 
Tako si sam svoj cinični
vodnik, ki vodi kruti ples vedomcev in
zraslih kačjih ptic … Noben obroč in dlakavo strgalo ti
 
ne določa tvoje mesto,
nobeno ogledalo ti ne kaže tvojega obraza
v trdi luči mraza in odpetih gumbov v krilu in na srajci …
 
nedoraslega dekleta, ki
še lovi metulje v sobi in na dvorišču
z rajsko jablano in uto sreče … Ne vem, če čas
odteka s hitrostjo urnega kazalca, ne vem, če tih, bledikast
 
netopir v prapotopni jami  zabrni,
kot zabrnijo v letu … bodikava peresa … Ne vem, če skoz
 
 
 
očesce daljnogleda
gledaš zvezde in oddaljene planete, kot
gleda nočna ptica s sovjo glavo razdrobljena in presekana
 
telesa, ki zaspijo z nočno
moro v vrečah z žitnim zrnjem in bleščečimi
frnikulami  peska. Zabetonirana ograja, zabetoniran stolp
 
nad reko … in krožnica
zabetoniranih oblačnih strojev, ki padajo
v rane na obleki, v mulj na travi in v bodikavo ozvezdje
 
Strelca … Poraščen hrbet
velikega Zajca se spreminja v čokoladni
strd, kot se spreminjajo podzemni rovi v medeno
satje in kot se spreminja nerojenotrok v vrtišče zlepljenega zraka.

Andrej Medved

Andrej Medved

Andrej Medved, rojen leta 1947 vLjubljani, pesnik, esejist in filozof, urednik in prevajalec, umetniški vodja in muzejski svetnik Obalnih galerij Piran; po končani gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smeri: filozofija, umetnostna zgodovina in primerjalna književnost. Leta 1975 je diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Študijska potovanja: na Dunaj leta 1972/Tehnika in poezija/, v Rim 1980-81 /umetnostna teorija, Nova podoba v slikarstvu/ ter večkrat v Paris in Arles /Artaud, Michaux, Bataille, Klossowski, Barthes, Blanchot/. Že v mladosti je bil urednik revij Tribuna, Problemi, Le livre slovène, tudi glavni in odgovorni urednik, od leta 1985 ureja Edicijo Artes, ki je posvečena izključno likovnim razpravam, kot teoretski prispevek k razstavni politiki ter umetnostnozgodovinski stroki, in od 1999 Edicijo Hyperion, ki objavlja izvirno ter prevodno poezijo in teorijo. Utemeljitelj »nove podobe« v slovenskem slikarstvu in kiparstvu. Leta 1986 je bil selektor za jugoslovanski paviljon na beneškem Bienalu.Prevaja iz nemščine /Arp, Heym/, francoščine /Bataille, Michaux, Artaud/ in italijanščine /Pasolini/. Avtor več umetnostnih monografij /Krašovec, Jeraj, Bernard, Begić, Brdar, Numankadić, Pregelj I in II/. 16 znanstvenih monografij. Že v mladosti je prevajal pesnike /sodobna nemška poezija, Arp, Kafka, Artaud, Pablo Neruda/ ter filozofijo /Axelos, Heidegger, Barthes, Horkheimer, Fink in druge/. Doslej je izšlo preko 80 Medvedovih knjig pesmi, prevodov pesmi ter samostojnih publikacij o likovni umetnosti, filozofiji, estetiki in poeziji.V letu 2019 bo izšla njegova petintrideseta zbirka pesmi. Posebno ploden je v zadnjih letih, ko je od leta 2002 objavil kar sedemindvajset knjig poezije; zanje je prejel nagrado Prešernovega sklada /2002/, nagrado Čaša nesmrtnosti, nominacijo za Jenkovo nagrado 2007, Jenkovo nagrado 2008, Veronikino nagrado 2010. Leta 2014 je prejel Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo na področju galerij in muzealstva. Je torej vsestranski ustvarjalec, ki na več področjih vpliva na razvoj in na presežnost književne, mišljenjske ter likovne kulture.

Pesniške zbirke v obdobju 2010 – 2017

Razlagalec sanj, Apokalipsa 2010
Libija, Hyperion 2010
Vrtovi prispodob, žalobni lokvanji užitkov, Goga 2010
Iz zvezd v trnje, v usta, v vihar, CZ 2011
Glanum, Prišleki, Literatura 2011
Pravljica o pavjem repu, Hyperion 2012
1000 + ena noč, Hyperion 2013
Alica v čudežni deželi, Hyperion 2014
Deklica z ognjeno glavo, Hyperion 2014
Axis mundi, Hyperion 2014
Perje, solze in zlato na sončnem disku, Hyperion 2014
Kočijaž smrti, Hyperion 2018
Deviški vrelec, Hyperion 2015
La chatte, Mladinska knjiga 2016
Iluminacije, Hiša poezije 2017

In teoretične monografije:
Fantasma epoche I+II, Hyperion 2010
Politični in drugi spisi, Hyperion 2012
Onič, Ničelna točka avantgarde, Hyperion 2011
Zarečja, Hyperion 2015
Sodobno slovensko kiparstvo, Hyperion 2017
In prevod: Hans Arp, Dada in druge pesmi,
Mladinska knjiga 2017

Foto (c) Barbara Milavec
Andrej Medved