Andrej Medved: Barbari, dekadenca, »phantasma epochç«

Barbarski vpadi: Sirija, Afganistan, Irak in terorizem – strahovlada islamske države … Vse to nam govori o koncu neke dobe, koncu (po)polnega razcveta zahodnega sveta, njegove humanistike, filozofije. O koncu »phantasme epochç«, ki traja zadnje tisočletje. O koncu nekega državotvornega, civilizacijskega razvoja, ki v svojih nedrih nosi (še) tako presežke, z vrhuncem v 18. in z začetkom 19. »srečnega« stoletja (Rousseau, Voltaire in Schiller, Goethe, Kant in Hegel in mnogi drugi, na vseh področjih in nivojih) in skrajnim Padcem v ideološkem, nacionalnem in socialnem boju v 20. stoletju, kjer se izmenja skrajna sreča … v »belle epoque« in pred in popovojnem času … in družbeni propad, politična in socio kadenca (v it. cadere = padec) in propad in kataklizma.

Živimo na pragu dekadence, ki se začne v rimski dobi, z barbari. Na pragu dekadence, ki se v mišljenju, v politični kulturi in družbenih odnosih začne s sofizmi. Sofisti so v antičnem času postavljali »resnice« na osnovi lažne predpostavke, kot tiste o Ahilovem počasno-hitrem zajcu, ki nikdar (v resnici) ni prehitel hitre in prehitre, čeprav počasne želve …, z navidezno in lažno predpostavko o deljivosti časovnosti in časa v neskončnost. Da, dekadenca zahodnega sveta kulture, misli, prava se začne s sofizmi, se pravi v današnji dobi z Žižkovimi in pred časom na TV SLO z Golubičevim sofizmom. S. Žižek s predpostavko, da sta Lacan in Hegel (le) edina genialna in da ne smemo dvomiti v njune »večnostne« resnice, da sta v bistvu na simbolni in realni ravni »nedotakljiva«, neovrgljiva, večna. In G. Golubič z navidezno in lažno predpostavko o stranki LDS: »LDS je v svojem času veljala za najslabšo stranko, a se sprašujem, katera stranka danes je še boljša od nekdanje LDS?« Ta iluzorni, iluzionistični sofizem je osnovan na dveh lažeh: na dveh nemožnih, neresničnih, nerealnih predpostavkah … Da obstaja neka boljša in najboljša stranka in da je najboljša stranka, v »vseh časih« in za vedno, stranka LDS.

Sofizmi izničujejo vsak dialog, vsak dialeghestai, kar v grščini pomeni: postavljanje v dvoje (v govor dveh kot Il y a Deux), v recipročno dvojnost, ki edina zagotavlja pravo in prispevek k resnici. Sofizem pač stoji v začetku in v koncu (nove) civilizacijske norme, v dokazovanju in razpravljanju o edino možni pravovernosti, pravičnosti in družbeni pogodbi. Sofisti tudi zdaj, v prelomnem času, stojijo na začetku konca nekega obdobja, ki vodi v dekadenco in izbris mogočnega in močnega življenja zahodnega cesarstva, v propad na koncu neke »vis active«, ki omogoča novo, prenovljeno in mogočno politično socialno družbo. Začenja neko pot, ko je v resnici naše potovanje že končano. Sledi simbolna in dejanska de-kadenca kot padec in propad, razkroj in »brezno« vseh meril in norm. Grozi neskončno (o)pustošenje, puščava misli in dejanja. »Puščava raste«, pravi F. Nietzsche, »gorje mu, ki puščavo skriva!«

Kaj je puščava? Kdo puščavo skriva? Zahodni svet se zdaj, kot v Antiki cesarji: Macrino, Valentiniano, Valente in Adrianopoli (vsi so umrli zunaj Rima, v boju proti Gotom, Gepitom, Vandalom, Visigotom in Alanom, Hunom, Langobardom (in Slovanom), v službi rimskega Cesarstva kot patricius magister militum, magister utriusque militae … Zahodni svet se kot v antiki zdaj bori proti barbarom skrajne islamske države, po vsem, po celem planetarnem carstvu. A hujši in bolj nevaren barbarizem je bil: takrat in je še danes v sodobni družbi barbarizem v razraščanju nacionalizmov, propadu socializma in leve opcije »rešitve«, v boju za oblast in revni družbi. Nevarnejši od barbarizma v antiki je barbarizem v novodobni družbi: v nepravnosti današnjega ne-pravnega socialnega in s tem političnega, nemoralnega odločanja in protidružbene in anti-subjektivne, anti-individualistične in razosebljene in neosebne ureditve medčloveških javnih in najintimnejših odnosov, ki nas zdaj silijo v zanikanje Želja, v poprečnost in globalizacijo – izničenje Užitka v vseh porah prave, pristne eksistence in njegove zadovoljitve.

Propad meril za vsakodnevno bivanje, zanikanje osebne in edine etične in absolutne od-ločitve, ki nas ločuje od živali (ne glede na njihovo filozofijo), nas vse bolj vodi v kadenco, se pravi v Padec in Propad, ki ga napovedujejo politični, mišljenjski in družbeni sofizmi …, z lažno in zlagano, lepljivo, raznitkano demokracijo …, z lažno predpostavko, da »nam je živeti bolje«, če prevlada in zavlada to, kar = Je Eden, vseenost in ugreznjenost v poprečje planetarne dobe. Dekadenca je že tu, pred vrati, zato: »Gorje mu: tistim, ki odločajo v in iz kolesja kapitala, ki je zamenjalo ljubezen in človeško srečo s srečo in ljubeznijo, ki je samo navidezno realna. Gorje mu: politiku in filozofu, ki jo – kadenco v polisu in misli, skriva …« Barbarstvo in dekadenca sta že tu, pred nami, kot skrajna grožnja zadnjega propada še ene čiste, polne in izpopolnjene, popolne družbene pogodbe, zasnovane v osrčju (ne še združene) Evrope, v Ženevi pred skoraj tristo leti.

Andrej Medved

Andrej Medved

Andrej Medved, rojen leta 1947 vLjubljani, pesnik, esejist in filozof, urednik in prevajalec, umetniški vodja in muzejski svetnik Obalnih galerij Piran; po končani gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smeri: filozofija, umetnostna zgodovina in primerjalna književnost. Leta 1975 je diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Študijska potovanja: na Dunaj leta 1972/Tehnika in poezija/, v Rim 1980-81 /umetnostna teorija, Nova podoba v slikarstvu/ ter večkrat v Paris in Arles /Artaud, Michaux, Bataille, Klossowski, Barthes, Blanchot/. Že v mladosti je bil urednik revij Tribuna, Problemi, Le livre slovène, tudi glavni in odgovorni urednik, od leta 1985 ureja Edicijo Artes, ki je posvečena izključno likovnim razpravam, kot teoretski prispevek k razstavni politiki ter umetnostnozgodovinski stroki, in od 1999 Edicijo Hyperion, ki objavlja izvirno ter prevodno poezijo in teorijo. Utemeljitelj »nove podobe« v slovenskem slikarstvu in kiparstvu. Leta 1986 je bil selektor za jugoslovanski paviljon na beneškem Bienalu.Prevaja iz nemščine /Arp, Heym/, francoščine /Bataille, Michaux, Artaud/ in italijanščine /Pasolini/. Avtor več umetnostnih monografij /Krašovec, Jeraj, Bernard, Begić, Brdar, Numankadić, Pregelj I in II/. 16 znanstvenih monografij. Že v mladosti je prevajal pesnike /sodobna nemška poezija, Arp, Kafka, Artaud, Pablo Neruda/ ter filozofijo /Axelos, Heidegger, Barthes, Horkheimer, Fink in druge/. Doslej je izšlo preko 80 Medvedovih knjig pesmi, prevodov pesmi ter samostojnih publikacij o likovni umetnosti, filozofiji, estetiki in poeziji.V letu 2019 bo izšla njegova petintrideseta zbirka pesmi. Posebno ploden je v zadnjih letih, ko je od leta 2002 objavil kar sedemindvajset knjig poezije; zanje je prejel nagrado Prešernovega sklada /2002/, nagrado Čaša nesmrtnosti, nominacijo za Jenkovo nagrado 2007, Jenkovo nagrado 2008, Veronikino nagrado 2010. Leta 2014 je prejel Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo na področju galerij in muzealstva. Je torej vsestranski ustvarjalec, ki na več področjih vpliva na razvoj in na presežnost književne, mišljenjske ter likovne kulture.

Pesniške zbirke v obdobju 2010 – 2017

Razlagalec sanj, Apokalipsa 2010
Libija, Hyperion 2010
Vrtovi prispodob, žalobni lokvanji užitkov, Goga 2010
Iz zvezd v trnje, v usta, v vihar, CZ 2011
Glanum, Prišleki, Literatura 2011
Pravljica o pavjem repu, Hyperion 2012
1000 + ena noč, Hyperion 2013
Alica v čudežni deželi, Hyperion 2014
Deklica z ognjeno glavo, Hyperion 2014
Axis mundi, Hyperion 2014
Perje, solze in zlato na sončnem disku, Hyperion 2014
Kočijaž smrti, Hyperion 2018
Deviški vrelec, Hyperion 2015
La chatte, Mladinska knjiga 2016
Iluminacije, Hiša poezije 2017

In teoretične monografije:
Fantasma epoche I+II, Hyperion 2010
Politični in drugi spisi, Hyperion 2012
Onič, Ničelna točka avantgarde, Hyperion 2011
Zarečja, Hyperion 2015
Sodobno slovensko kiparstvo, Hyperion 2017
In prevod: Hans Arp, Dada in druge pesmi,
Mladinska knjiga 2017

Foto (c) Barbara Milavec
Andrej Medved