Andrej Medved REFLEKSIJA

Andrej Medved: Barbari, dekadenca, »phantasma epochç«

Barbarski vpadi: Sirija, Afganistan, Irak in terorizem – strahovlada islamske države … Vse to nam govori o koncu neke dobe, koncu (po)polnega razcveta zahodnega sveta, njegove humanistike, filozofije. O koncu »phantasme epochç«, ki traja zadnje tisočletje. O koncu nekega državotvornega, civilizacijskega razvoja, ki v svojih nedrih nosi (še) tako presežke, z vrhuncem v 18. in z začetkom 19. »srečnega« stoletja (Rousseau, Voltaire in Schiller, Goethe, Kant in Hegel in mnogi drugi, na vseh področjih in nivojih) in skrajnim Padcem v ideološkem, nacionalnem in socialnem boju v 20. stoletju, kjer se izmenja skrajna sreča … v »belle epoque« in pred in popovojnem času … in družbeni propad, politična in socio kadenca (v it. cadere = padec) in propad in kataklizma.

Živimo na pragu dekadence, ki se začne v rimski dobi, z barbari. Na pragu dekadence, ki se v mišljenju, v politični kulturi in družbenih odnosih začne s sofizmi. Sofisti so v antičnem času postavljali »resnice« na osnovi lažne predpostavke, kot tiste o Ahilovem počasno-hitrem zajcu, ki nikdar (v resnici) ni prehitel hitre in prehitre, čeprav počasne želve …, z navidezno in lažno predpostavko o deljivosti časovnosti in časa v neskončnost. Da, dekadenca zahodnega sveta kulture, misli, prava se začne s sofizmi, se pravi v današnji dobi z Žižkovimi in pred časom na TV SLO z Golubičevim sofizmom. S. Žižek s predpostavko, da sta Lacan in Hegel (le) edina genialna in da ne smemo dvomiti v njune »večnostne« resnice, da sta v bistvu na simbolni in realni ravni »nedotakljiva«, neovrgljiva, večna. In G. Golubič z navidezno in lažno predpostavko o stranki LDS: »LDS je v svojem času veljala za najslabšo stranko, a se sprašujem, katera stranka danes je še boljša od nekdanje LDS?« Ta iluzorni, iluzionistični sofizem je osnovan na dveh lažeh: na dveh nemožnih, neresničnih, nerealnih predpostavkah … Da obstaja neka boljša in najboljša stranka in da je najboljša stranka, v »vseh časih« in za vedno, stranka LDS.

Sofizmi izničujejo vsak dialog, vsak dialeghestai, kar v grščini pomeni: postavljanje v dvoje (v govor dveh kot Il y a Deux), v recipročno dvojnost, ki edina zagotavlja pravo in prispevek k resnici. Sofizem pač stoji v začetku in v koncu (nove) civilizacijske norme, v dokazovanju in razpravljanju o edino možni pravovernosti, pravičnosti in družbeni pogodbi. Sofisti tudi zdaj, v prelomnem času, stojijo na začetku konca nekega obdobja, ki vodi v dekadenco in izbris mogočnega in močnega življenja zahodnega cesarstva, v propad na koncu neke »vis active«, ki omogoča novo, prenovljeno in mogočno politično socialno družbo. Začenja neko pot, ko je v resnici naše potovanje že končano. Sledi simbolna in dejanska de-kadenca kot padec in propad, razkroj in »brezno« vseh meril in norm. Grozi neskončno (o)pustošenje, puščava misli in dejanja. »Puščava raste«, pravi F. Nietzsche, »gorje mu, ki puščavo skriva!«

Kaj je puščava? Kdo puščavo skriva? Zahodni svet se zdaj, kot v Antiki cesarji: Macrino, Valentiniano, Valente in Adrianopoli (vsi so umrli zunaj Rima, v boju proti Gotom, Gepitom, Vandalom, Visigotom in Alanom, Hunom, Langobardom (in Slovanom), v službi rimskega Cesarstva kot patricius magister militum, magister utriusque militae … Zahodni svet se kot v antiki zdaj bori proti barbarom skrajne islamske države, po vsem, po celem planetarnem carstvu. A hujši in bolj nevaren barbarizem je bil: takrat in je še danes v sodobni družbi barbarizem v razraščanju nacionalizmov, propadu socializma in leve opcije »rešitve«, v boju za oblast in revni družbi. Nevarnejši od barbarizma v antiki je barbarizem v novodobni družbi: v nepravnosti današnjega ne-pravnega socialnega in s tem političnega, nemoralnega odločanja in protidružbene in anti-subjektivne, anti-individualistične in razosebljene in neosebne ureditve medčloveških javnih in najintimnejših odnosov, ki nas zdaj silijo v zanikanje Želja, v poprečnost in globalizacijo – izničenje Užitka v vseh porah prave, pristne eksistence in njegove zadovoljitve.

Propad meril za vsakodnevno bivanje, zanikanje osebne in edine etične in absolutne od-ločitve, ki nas ločuje od živali (ne glede na njihovo filozofijo), nas vse bolj vodi v kadenco, se pravi v Padec in Propad, ki ga napovedujejo politični, mišljenjski in družbeni sofizmi …, z lažno in zlagano, lepljivo, raznitkano demokracijo …, z lažno predpostavko, da »nam je živeti bolje«, če prevlada in zavlada to, kar = Je Eden, vseenost in ugreznjenost v poprečje planetarne dobe. Dekadenca je že tu, pred vrati, zato: »Gorje mu: tistim, ki odločajo v in iz kolesja kapitala, ki je zamenjalo ljubezen in človeško srečo s srečo in ljubeznijo, ki je samo navidezno realna. Gorje mu: politiku in filozofu, ki jo – kadenco v polisu in misli, skriva …« Barbarstvo in dekadenca sta že tu, pred nami, kot skrajna grožnja zadnjega propada še ene čiste, polne in izpopolnjene, popolne družbene pogodbe, zasnovane v osrčju (ne še združene) Evrope, v Ženevi pred skoraj tristo leti.

Andrej Medved
Latest posts by Andrej Medved (see all)