Leta 1989 sem se s takratnim dekletom, pesnico Vero Pejovič, preselil za dve leti in pol v Koper. Koper mi je predstavljal mesto pesnikov – iz Kopra sta ob Veri prišla Tomaž Šalamun in Vladimir Memon, v Kopru si živel in še vedno živiš ti. Kaj ti pomeni Koper? In kaj pomeni za tvoje pesništvo? Kar nekaj tvojih zbirk »diši« po Mediteranu … Bi lahko sebe, kot je to storil nekoč Tomaž Šalamun, označil za mediteranskega pesnika?
V Koper sem prišel prvič leta 1972 na otvoritev razstave Toneta Stojka v galeriji Meduza. Takrat si nisem niti mislim, da bom kdaj umetniški vodja Obalnih galerij. A sem se v Kopru izgubil in šel s prvim avtobusom nazaj v Ljubljano. Pozneje sem se poročil s Primorko Vido, mojo ženo, in sva leta 1976 oba prišla učit na koprsko gimnazijo, ona slovenščino in jaz filozofijo. Na gimnaziji sem ostal dve leti, potem sem bil leto dni svobodni umetnik, v tem času sem prevajal Pasolinijeve pesmi, ki bodo izšle šele letos v ediciji Hyperion, ki jo urejam od leta 1999. Torej sem tu deloval kot galerist in založnik vse do pred nekaj let, ko sem po sedemintridesetih letih končal svoj »mandat« in se upokojil. Na Koper imam vedno lepe spomine, tudi na mnoga vračanja v Ljubljano in poti nazaj po stari primorski cesti. Ja, lahko bi rekel, da sem mediteranski pesnik, tu, v Dalmaciji, v Tuniziji in Libiji se je nastal »mediteranski« ciklus pesniških zbirk, in v Rimu seveda, kamor sem se vedno znova vračal: Rimske elegije, Meditteraneo, Libija, Afrika, to so knjige, ki so nastale v tem prostoru.
Rodil si se in odraščal v Ljubljani. Kako se spominjaš Ljubljane svojega otroštva in mladosti. Kako se spominjaš takratnega umetniškega in intelektualnega vrenja – zelo zgodaj si postal sodelavec Tribune in Problemov, dveh kultnih revij tistega časa, kasneje pa tudi sourednik ter glavni in odgovorni urednik Problemov. In še, ali lahko tisti čas primerjaš s sedanjim? V čem sta si podobna in v čem se razlikujeta?
Ne bi delal primerjav s takratnim in sedanjim časom, revije so mnoge »utihnile«, kot Nova revija in Ampak. Bil sem tudi glavni urednik revije Društva slovenskih pisateljev Le livre Slovene, kjer sem objavil nekaj »antoloških« izborov slovenske dramatike in poezije. Pri študentskem časopisu Tribuna sem začel, ko sem bil star 20, 21 let, z objavo moje kritike Pirjevčeve interpretacije Heideggerja. Tam sem spoznal tudi Jašo Zlobca, pozneje dolgoletnega prijatelja, in sva skupaj pisala politične tekste. Takrat sem kot urednik zagovarjal »filozofijo igre« (Huisinga, Fink, Heidegger in Axelos, njegove zapise sem tudi prevajal, leto dni po izvirni objavi), Tribuna je bila poleg Filozofske fakultete tudi edina, ki je pripravile znamenite proteste proti tedanji politiki leta 1972. Lepi spomini, zelo lepi. Po objavi kritike mojega profesorja Dušana Pirjevca so me povabili v uredništvo Problemov, ki sem jih urejal tri, štiri leta, skupaj s Tarasom Kermaunerjem, Nikom Grafenauerjem, Marjanom Rožancem, skupaj smo pripravili erotično številko, ki so jo skoraj prepovedali, znameniti Katalog skupaj z Rastkom Močnikom in Slavojem Žižkom. Lepi, lepi časi … Mladosti v Ljubljani pa se zelo slabo spominjam, morda otroštva, a le malo, na Taboru, kjer smo živeli, igre s sosednjimi otroci, igranje namiznega tenisa na dvorišču za hišo. Do dvanajstega leta pa skoraj nimam spomina.
Kdaj in iz kakšnih spodbud so nastale tvoje prve pesmi? Kdo so bili pesnice in pesniki, ki so v največji meri vplivali na tvoje začetke?
Kot mladenič, v prvem letniku gimnazije, sem veliko prebiral Kafko, Sartra, Camusa, predvsem njegov Sizifov mit in Upornega človeka, od pesnikov pa Villona, odkril sem Artauda, Batailla, še preje dadaista Hansa Arpa in Pasolinija, vse sem tudi prevedel v samostojnih zbirkah, pozneje še Henrija Michauxa … Seveda tudi Baudelaira, Mallarmeja, Isidorja Ducassa in Rimbauda, a težko bi rekel, da so vplivali na mojo poezijo, ničesar ni v njej, kar bi spominjalo na omenjene avtorje. Drugi pesniki so le »le devenirespace = postajanje prostora«, ki so moji samo kot vzporedni prostori Poezije, moj drugi jaz.
Za tvoje pesništvo sedemdesetih in osemdesetih let minulega stoletja je značilna težnja po zgoščevanju pesniškega izraza – neredko je en sam verz tudi že cela pesem. Ali natančneje rečeno, posamični verzi so marsikdaj natisnjeni vsak na svoji strani. V zvezi s tem se mi odpira kar nekaj vprašanj, ki so povezana tako s tvojim odnosom do jezika in pesmi, kot tudi do zbirke pesmi kot celote, ki je nadrejena posamičnim pesmim. A najprej bi ti postavil vprašanje prav v zvezi s tvojo težnjo po zgoščevanju pesniškega izraza: ali lahko opišeš ozadje te težnje, torej, kaj te je vodilo k takšni vrsti poezije, torej k poeziji, ki se odreka tako »zgodbi« kot tudi nekim razvidnim navezavam na izven pesemsko in izven jezikovno resničnost?
Seveda misliš na zbirko pesmi Ogenj ogenj pada, po znamenitem Blakeovem verzu. Nastajala je počasi, v začetku zelo gosta, a sem pozneje od desetih verzov ohranil le enega na vsaki strani knjige. Sicer pa je o moji »zgoščenosti jezika« in osnovnih pomenskih razsežnosti te zbirke vse povedal Taras Kermauner v spremni besedi. V osemdesetih letih je bil res moj jezik skop, skoraj suhoparen, a se je pozneje, skozi 36 objavljenih zbirk pesmi razvezal, postal pripoveden, s specifično simbolno in simbolistično metaforiko, ki je hkrati tudi surealna, dekadentna, gotska, baročna in klasicistična. Danes so moje pesmi tudi čustvene, no, to so vedno bile, razvezane, »prijaznejše« bralcu, predvsem pa ljubezenske.
Kako sam vidiš, doživljaš razmerje med jezikom in poezijo – je poezija posebna raba jezika ali pa gre vendar za dva različna jezika in poezija naravni jezik zgolj uporablja za svoje namene?
Pesniški jezik je Stvar, »das Ding« in »la Chose« sama po sebi kot Kantov »Dinga n sich«, Stvar na sebi, a je hkrati unikum, svojstven bitju edinstvenega subjekta, ki piše poezijo … brez vsakršnih namenov.
Kako pri tebi nastane pesem in kako nastane pesniška zbirka? Miklavž Komelj v spremni besedi k zbirki Muca – La Chatte ugotavlja, da tvoje knjige poezije z »rizomskim tkanjem presegajo običajne delitve med pesniškimi zbirkami in pesnitvami …«
To je res, resnično lahko govorimo o miceličnem razsrastu moje poezije, kjer ne veš, kje beseda vstopi, na kateri del se naveže in spet izbruhne tam, kjer je nihče ne pričakuje. Prav gotovo je moj ljubi Gilles Deleuze avtor, ki mi je v »razlagi« misli in pesniškega tkanja še najbližji. Zato je pomembna skoraj nepresegljiva interpretacija moje zadnje zbirke Iluminacije izpod peresa Jelke Kernev Štrajn.
Si pesnik in filozof. Marsikdaj se zdi, da filozofija in poezija nista ravno kompatibilni. Kako sam vidiš razmerje med njima? Kaj tebi kot pesniku nudi filozofija? In kaj ti kot filozofu nudi pesništvo?
To je pa tako: moje vse pisanje je prepletanje mišljenja in poezije, zato je v marsikateri moji pesmi tudi skrita skoraj ontološka misel o svetu in eksistenci na tem planetu in obratno, v moji filozofiji je tudi veliko poezije. Ne morem, ne bi ju znal ločiti.
Pogovor sva začela v Kopru in s Koprom ga še končajva in sicer pri tvojem delu v Obalnih galerijah, ki si jih v osemdesetih letih postavil na evropski zemljevid likovnih galerij s tem, ko si vanje vpeljal slikarstvo »nove podobe«. Kaj te je in te še navdušuje pri slikarstvu, da si z njim kot kustos in teoretik vzpostavil aktiven odnos in nisi ostal, kot toliko pesnikov, zgolj ljubitelj likovnosti? In še, kako se izkušnja s slikarstvom vpisuje v tvoje pesništvo?
Slikarstvo, a tudi risbe in skulpture, so podobe: kozmične in čutne. V mojih pesmih je tisoče, stotisoče podob, slikovnih »vrinkov«, lahko bi rekel, moja pesem je ena sama Slika. Zato sem v svojih mnogih tekstih in esejih in »razpravah« povezal poezijo z likovno umetnostjo in filozofijo. V tem je, menda, izvirnost mojih spisov o Preglju, Stupici in Mušiču, o Metki Krašovec, Marušiču, Jakšetu in Begiću, Brdarju, Luju Vodopivcu in mnogih mnogih drugih. V sedemintridesetletnem vodenju Obalnih galerij v Kopru in Piranu (kot kustos, višji kustos, umetniški vodja in muzejski svetnik) sem pripravil več kot petsto samostojnih razstav sodobne likovne umetnosti pri nas in preko štirideset samostojnih predstavitev predstavnikov evropske in ameriške avantgarde in modernizma, med njimi Hansa Jeana Arpa, Juana Miroja, Michauxa, Klossowskega in Baselitza, Pencka, Immendorffa, Dubuffeta, Soulagea, Kleina, pa fotografov Mana Raya in Mapplethorpa s prestižnimi galerijami v Kolnu, Parizu, Milanu, New Yorku, da ne naštevam. Žal mi je predvsem za slike Philippa Gustona, ki jih žal nisem uspel predstaviti v Kopru, pa risbe Beuysa iz stalne zbirke v Nemčiji, tudi Artaudovih risb nisem dobil. So bili viški z »novo podobo« v osemdesetih, v devetdesetih sem sledil individualnim mitologijam, v novem tisočletju pa pripravil več študijskih razstav in znanstvenih monografij. Še vedno delam in pripravljam razstave v Kranju, Ajdovščini, Novi Gorici in Ljubljani, žal ne več v obalnih galerijah, žal, ne vem zakaj?
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved