Ana Pepelnik: apokalipsa. slovenska.

Stopila sem v avtobus
in za sabo pustila dan
ki je lezel v mrak.

Ko sem iz avtobusa stopila
na pločnik sem obenem stopila
v noč. Zrak se je nabil z vonjem

po decembru po mandljih
po kostanjih. Zelo natančno
in v hitrem ritmu sem ujemala

korak z muziko v ušesih
in podzavestno pogledala na uro
na pošti. In potem: bam.

Proti meni in po ljudeh se je usul
meteoritski dež usipal zvezdni prah
asfalt se je nagubal Slovenska

se je ujela v histerijo obupanega
kričanja. Med srebrnimi strelami
zlatimi pikami mavričnim lesketom

so švigali ljudje in nanje se je usipalo
vse našteto. Grabili so po plaščih
izgubljali rokavice kape noge roke

med vso lepoto vesolja ki je grmelo
na zemljo na njen košček na sredo
ljubljanske osrednje avenije se je

mešala kri ljudi ki jih je zadel zdaj
meteorit zdaj oplazila blodeča zvezda.
Zaprla sem oči stresla z glavo

se umaknila gorečemu fantu
ki je tekel naravnost vame se zadela
ob osmojeno punco z iskrami v laseh

jih zagledala v očeh nekega drugega
fanta spet zaprla oči vnovič stresla
z glavo in se zavrtela z glavo v znak

uprla oči v nebo in osuplo zrla v vso to
vesoljsko mavrico. Prelepo prefantastično
prečudovito prenasilno preglasno.

Prepozna bom sem ugotovila. In stopila
korak naprej dva v levo in zavila svojo
pot stran od fantastike. Ker tam si bil

čakal si me in ne bi mi verjel v kaj me je
izpljunil začetek noči ki sem ga začela
ko sem stopila iz avtobusa. Grozno vem

ampak pomislila sem ne nate ne na ostale
ne na sebe pomislila sem na nek pozno
poleten dan. Na nek hip ko sem šla z roko

nad vodo po zraku skozi in ujela prgišče
kapelj na čelo. In si v mislih zavrtela
točno to muziko in si zamislila tak konec.

Ana Pepelnik
Latest posts by Ana Pepelnik (see all)