Najnovejše objave

Pogovor z Ivom Stropnikom

Vlak se ustavi v Zidanem mostu, vstopita ti in Željko Perović. Peljemo se na povabilo Žarka Milenića v Brčko na tamkajšnji festival. Med mnogimi stavki, ki so mi ostali v spominu s te poti, je tudi tvoj, ki ga navajam po spominu: »Ker se mi ni dalo več hoditi drugam, sem festival naredil kar doma, v domačem kraju.« Festival je seveda Lirikonfest. In naj najin pogovor začnem prav pri Lirikonfestu: kako je festival nastal? Koliko se ti zdijo takšna srečanja tebi kot pesniku pomembna in če se ti zdijo pomembna, zakaj so pomembna?

Spoštovani in dragi Peter Semolič, pozdravljen z velenjskega konca malega sveta in v njem nemirnega, vse bolj ponorelega časa!

Tudi v meni je ohranjen zelo lep spomin na naš predlanski vander v Brčko. Rad potujem z vlakom (čeprav sem kadilec, so mi potovanja z vlakom nikotinsko znosno-vzdržna, pač brez cigarete prespiš kakšno urico več; če pa je potovalna druščina prava, kakršna sta bila na tej poti Ti in Željko, potem je potovanje z vlakom užitek!).

Lirikonfest – velenjski mednarodni književni festival – od vzpostavitve leta 2002 do 2007 imenovan Herbersteinsko srečanje slovenskih književnikov z mednarodno udeležbo, od 2008 pa programsko razširjen v Mednarodni Lirikonfest Velenje – je nastal (v moji glavi in duši in srcu) preprosto z razlogom, ker česa sorodnega pred poldrugim desetletjem na štajerskem koncu ni bilo. Bila je vrzel in zdelo se mi je vredno/smiselno vsaj kakšno tradicionalno književniško srečevanje z resnejšo organizacijo vzpostaviti na velenjskem koncu. Pa ne zaradi tega, ker so bili in so še danes vsi osrednji slovenski književni festivali/srečanja ipd. v Ljubljani oz. koordinirani iz Ljubljane, kjer se pač (velikokrat kar presamozadostno) vrti ves ta naš mali slovenski svet, torej tudi književniški, ampak s preprostim razlogom, da je treba ta naš preljubi slovenski književniški duh časa, zmeraj živo nemiren v svoji ustvarjalnosti, nujno širiti/predstavljati tako navznoter (po vsej deželi slovenski) kakor seveda vzporedno tudi navzven (mednarodno povezovalno). In v Velenju, mladem slovenskem mestu, je bila takrat (leta 2002), kakor je tudi še danes, izkazana možnost/naklonjenost za organizacijo književniškega festivala, s katerim se (v celoletnem festivalnem programu z ok. 21 produkcijami, z izvirnimi in prevodnimi revijalnimi objavami v festivalni Rp. Lirikon21, na festivalnih branjih, literarnih omizjih, rezidenčnih ustvarjalnih bivanjih idr.) letno sreča ok. sto tujih in slovenskih književnih ustvarjalcev, prevajalcev, mednarodnih posrednikov idr. poznavalcev umetniške literature XXI. st.

In seveda so takšna književniška srečanja pomembna, potrebna, smiselna, morda celo nujna. K Lirikonfestovi besedi so vabljeni uveljavljeni in uveljavljajoči se evropski književni ustvarjalci, prevajalci, strokovni interpreti, uredniki, filozofi, esteti, mednarodni literarni posredniki idr. poznavalci ter spremljevalci izvirnega in prevodnega leposlovja (zlasti poezije XXI. st.). Lirikonfest skuša od vsega začetka zajeti vse kroge, iz katerih se slovenska književnost širi med bralce: najmlajšim predstavlja mladinsko književnost; skrbi, da pridejo do glasu tudi mlajši književni ustvarjalci; predstavlja sveže stvaritve uveljavljenih slovenskih in tujih književnikov; na okroglih mizah/književnih omizjih odpira strokovne debate o aktualnih temah v slovenski in evropski književnosti idr.; vključuje lastno književnorevijalno in občasno leposlovno knjižno produkcijo; širi bralno kulturo; nudi paleto literarnih prireditev ter izkazuje mednarodno književno sodelovanje v slovenskem prostoru ter občasno z gostovanji oz. predstavitvami v tujini.

Ali so za življenje družbe/civiliziranega človeka pomembne in potrebne politične stranke? Njihova veleumna soočenja in protislovja? Smisel in misel politike? ki je je v našem življenju/času desetkrat preveč! Prav tako je za življenje zdajšnje in prihodnje slovenske družbe/človeka smiselna/pomembna/potrebna umetniška literatura! ki je je (v primerjavi s politiko) desetkrat premalo!

Mednarodni Lirikonfest Velenje (»rezervat za poezijo« / »festival liričnega občutja«) predstavlja in popularizira umetniško literaturo XXI. st., njene ustvarjalce, prevajalce, mednarodne posrednike, strokovne interprete, urednike, organizatorje idr. poznavalce; z esejističnimi premišljevanji in debatnimi književnimi omizji ter s pesniškimi branji izvirne in prevedene novejše poezije idr. degustacijami liričnega občutja vzpostavlja in širi mednarodna književna sodelovanja ter odpira aktualna vprašanja o spoznavni, povezovalni in kritični vlogi literature v evropski družbi in širše.

Na letošnjem – jubilejnem XV. mednarodnem Lirikonfestu Velenje (z osrednjimi dogodki drugi teden septembra) – bomo že trinajstič podelili mednarodno Pretnarjevo nagrado – častni naslov »ambasador slovenske književnosti in jezika«; enajstič vseslovensko književno nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti za vrhunski 10-letni pesniški opus slovenskega ustvarjalca/-ke, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. st.; desetič bo podeljeno mednarodno festivalno priznanje lirikonfestov zlat za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st., objavljene v 12. letniku revijalne antologije oz. festivalnem berilu Rp. Lirikon21; že deseto leto bo z 21-dnevnim ustvarjalnim bivanjem v Velenju dvema razpisno izbranima prevajalcema novejše slovenske umetniške literature namenjena Lirikonfestova mednarodna književniško-prevajalska rezidenca; bienalno petič bo podeljeno mednarodno festivalno priznanje lirikonfestov zlat za najtehtnejši esej na evropsko aktualne teme Lirikonfestovih književnih omizij – letos na sklicno temo festivala Vsi smo beg XXI. st.! oz. esejističnimi izhodišči debatnih festivalnih omizij: Poezija = razbito ogledalo. (Beg v poezijo: Je poezija pobeg iz realnosti ali ravno obratno?) Posnemanje kot orodje sodobnega literarnega ustvarjanja?! Tujost in odtujenost v novejši literaturi – disidentstvo, begunstvo, preseljevanje … Kaj pa jezik in identiteta? – Lirikonfestovi razpisi, pozivi in vabila k sodelovanju bodo/so z objavo na www.uvkf.si odprti od dneva poezije (21. marca) do 9. maja.

Lirikonfest v središče postavlja ne le poezijo, temveč tudi prevajanje predvsem slovenske poezije v tuje jezike. O prevajanju pesmi obstajata dve skrajni mnenji: da se poezijo da prevajati in da je poezija neprevedljiva. Pišeš pesmi, ki so zelo globoko povezane z jezikom: kako se sam kot pesnik opredeljuješ do tega vprašanja?

Poezija je srce Lirikonfesta! Pač mali »rezervat poezije«, ampak več kot bomo imeli takšnih in drugačnih, majhnih in velikih »rezervatov poezije« (festivalskih idr.), več priložnosti bo (za ustvarjalce, prevajalce, interprete, mednarodne posrednike, pa seveda tudi za bralce/spremljevalce poezije), da pride pesniška beseda/misel do glasu, ušes, onkraj sedemkrat zaklenjenih vrat, sodobnih ‘srednjeveških’ zidov, meja, raznih neumnih ograj, bodečih žic idr. človeških omejenosti. Poezija je vse bolj razbito ogledalo! In kako je v razbitem ogledalu lomljena/odsevana poezija različnih pogledov in kritik v različnih nacionalnih literaturah, lahko spoznavamo ravno s prevodi poezije.

Prevajanje poezije je zelo pomembno! S prevodi vstopamo v druge jezikovne prostore in razsežnosti (ne)izrekljivega, (ne)upovedljivega, večinterpretativnega … Literarni prevodi, zlasti poezije, so umetnost. Prevodi poezije so lahko razumljeni kot (pre)interpretacije, s tem ni prav nič narobe, v tem je umetnost, včasih (pri določenem ‘neprevedljivem’ besedilu) tudi edina možnost. Poezija nekaterih avtorjev je v ‘do-besedni primerjavi’ izvirnika in prevoda pač logično neprevedljiva, a sporočilno bistvo je z ustrezno ‘prevodno interpretacijo’ zvečine prevedljivo … Slovenci imamo odlične prevode tujega leposlovja in veliko vrhunskih književnih prevajalcev, tudi med pesniki. Brez književnih prevodov v slovenščino in iz slovenščine v druge jezike ne gre, potrebni/nujni so (bolj kot avtoceste). Premoremo pa žal tudi veliko slabih, zelo površnih književnih prevodov; vsakdo pač ne more biti prevajalec, kakor tudi pesnik/-ca ne … Prevodi slovenskega in tujega leposlovja si vsekakor zaslužijo najvišjo umetniško in strokovno pozornost ter spoštovanje.

Jezikovna prepletenost, prežetost, odvisnost, prevzetost oz. očaranost z jezikom v mojem pesniškem ustvarjanju pa je poglavje zase. Ne vem, kakšno lastno svetlobo preseva moj pesniški planet, na/v katerem sem z ducat izdanih pesniških zbirk avtorsko spletel kakšnih petsto lirsko-slovarskih gnezd, ki jih (se strinjam z naslednjimi opredelitvami) »prepletajo lingvizem, filozofija, pripovednost z dvojinsko subjektiviteto, scenaristično-didaskalično in enciklopedično-slovarsko upesnjevanje jezika, starožitnosti, heraklitske zavesti, melanholije, sangviničnosti in hedonizma ter pogosti strukturni simboli in motivi absurda, beline, ezopstva, estetike lepega-grdega, čutnega idr.« Pesniški jezik pač zmore naskočiti preveč ali zgolj enopomenski svet besed in z njimi zgraditi večpomenskost. V tem vidim bistveno strukturo poezije. Tektonika lirskega slovarjenja, ki sem jo nakazal že v Skrivalnici v očesu (1993), se me še vedno močno drži. Vedno me je, prej kakor dejanski problem sam, vzburila beseda: beseda kot problem, jezik kot notranje očiščenje in estetsko stanje. V mojih pesmih je veliko besedne igre in dramatičnega eksperimenta med besedami. Neverjetno, kakšen plaz prizorov (pomenov) lahko sprožijo besede, ko so odkrite in zaživijo v možnih pomenskih razmerjih! Stik z jezikom, ki spregovori iz svoje nemosti (prežanja na besedo), mi vzbuja prvinsko zanimanje zanj (za ulov besede). … Filozofija ali natura besede, ki ji v svoji živosti in radosti do nje ni konca. V te preproste besede verjameš ali pa ne. Postanejo tvoja žlica in nož.

Kdaj, kje in kako je poezija vstopila v tvoje življenje? Kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali na tvoje začetke?

Zgodaj, zelo zgodaj, nekje pri dvanajstih letih menda, se je nekaj belega, podobnega ‘bezgu’, vtisnilo vame in me ‘lirično’ pobožalo – in kasneje sem to ‘simbolnost bezga’ podoživljal, razumeval/spoznaval v različnih pomenih in jih večkrat zapisal – kot spomin, rodbinsko retrospektivo in spoštljivo utelešenje … Na vprašanje o začetkih mojega pesniškega ustvarjanja zmeraj odgovorim sorodno in z istim primerom zgodn(j)e pesmi.

Simbol bezga se je neposredno in posredno vtisnil v moje pesmi že v zbirkah Podtalnica, Skrivalnica v očesu in Lastna imena mojega doma (1991–1997). Z ‘lirskoslovarskim ugnezdenjem’ bezga sem morda v vsem svojem dosedanjem, tridesetletnem pesniškem opusu (deset pesniških zbirk se je potiho nabralo) najprej in najbolj pristno izpovedal svoj estetski nazor, oziroma pričel sprehod skozi metaforični svet in drevored postopkov ter oblik ‘lirskega slovarjenja melanholije in radoživosti’, dveh proti-polov mojega vide(va)nja in razumevanja sveta-časa, oziroma čudenja nad njim (nad črno-belim in krvavo rdečim svetom na dveh bregovih fantazmagorično in nadčutno uzrte Hipokrenske reke). ‘Bezeg’, v razcvetu rumenkasto bel in s plodovi črn, sodobnemu pesniškemu ustvarjalcu morda ne predstavlja simbolnega uzrtja večpomenske idealnosti ter bajne kontrastne danosti, a meni simbolizira svojevrsten hvalnični pozdrav življenju. Mojega otroštva in mladosti v vaški idili Ravne pri Šoštanju v šaleški pokrajini so se velikokrat dotaknili bezgovi grmi, cvetoči ob domačijah, potokih in po gozdnih globačah, in kadarkoli si v mislih prikličem ta svet, v njem (arhetipsko) zapuhti in zadrhti bezgovo telo …

In pesem (o bezgu):

bezeg Edina črno-bela fotografija, na kateri sem sploh kdaj spoznal podobo materinega očeta, je bila narejena v bližini bezga. Bel bezgov razcvet se boči na tej fotografiji nad dedovo nasmejano podobo in iz enega samega belega cveta znam razbrati njegov odpoklic iz življenja. / Bezeg očetovega očeta se je belil na kmetih, na rahli vzpetini skozi globačo, na trdi in nasmejani zemlji. Mlade neveste so odhajale iz te hiše in bela nevesta je stopila v bezgovo hišo očetovega očeta. / Kadar se je rodil otrok, so ga odnesli h krstu mimo bezga ob hiši in v tem bezgovem grmu so nesle kure velika oranžna jajca. Kadar so odnesli iz hiše očetovega očeta človeka k nebeški luči, se je bezeg čudno zganil. Ta bezeg še stoji tam in se zmladletno košati. V hiši že dolgo ni več nikogar, v bezgov grm je nekdo prislonil star okvir in bezgova veja je vanj ujeta podoba. / Na bezgovem cvetu je umrla materina mama in tesno pri grobu očetove matere raste bel grm. / Bezeg združuje in združil je mojo mater z mojim očetom. Ni bilo velikih rož, a bezeg je bil ob poti na njeno planino in skozi gozd do njegovega belega moškega srca. / In kakor se odpira bezgov razcvet, se na veje obešajo rojstva: bezgov cvet brata, moj cvet in zaljubljeni bezeg Njenih rok. / Bezeg je moj beli prijatelj, njemu sem se zmeraj iskreno izpovedal. Bezeg je judeževski in spokorniški cvet. / Naj bo bezeg moj edini bog in z bezgom naj bo zgovorna moja zadnja njiva. (Lastna imena mojega doma, 1997)

Vplivi na moje pesniške začetke? Zagotovo so bili. Največkrat v življenju sem prebiral poezijo Edvarda Kocbeka – pri petnajstih je sicer z marsikaterim njegovim verzom še nisem prav razumel, pri petindvajsetih, že z bolj poglobljenim študijem poezije, jezika, zgodovine, filozofije … pa seveda že veliko bolj … Kocbekova poezija je takšna, ki se me še vedno globoko dotakne, pa Zajčeva … sicer pa je bilo in je dotikov-sunkov s poezijo, slovensko in tujo, tako rekoč vsak dan veliko … poezijo prebiram vsakodnevno, to me nekako hrani, drži pokonci … Lastno poezijo pa ustvarjam silno počasi, jo zapisujem le nekajkrat letno, pa še to vse poredkeje …

Svojo prvo pesniško zbirko, Zlati metulji (1984), si izdal še v najstniških letih. Kako danes gledaš na svoje takratne pesmi? Ali se še prepoznavaš v njih, se lahko z njimi identificiraš? Kakšen odnos imaš do svojega lastnega preteklega pisanja: v izboru Nazaj k živali (2008) si na primer pesmi iz Zlatih metuljev zapisal v prozni obliki, pesmi iz zbirke Podtalnica (1991) pa v obliki »lirskoslovarskih gnezd« …

Zlati metulji (1983) je bila dijaška pesmarica, knjižno objavljena pri pesniško rosnih sedemnajstih. Pesniti sem očitno začel zgodaj, zagotovo že pri dvanajstih letih, a to seveda še ni bila ‘prava’ poezija …  Seveda iz tiste dijaške pesmarice (pesniškega prvenca pred 33 leti) danes izluščim komaj kakšen ‘užiten’ verz, a brez tistega začetka, ko si drzneš ‘stopiti v Hipokrensko reko in iz-piti njen izvir’, bi najbrž ne bilo nadaljevanja. Od Zlatih metuljev do Podtalnice (1991), ki jo postavljam na začetek svoje ‘resnejše’ pesniške poti, je potem moralo preteči osem let (pesniškega iskanja in eksperimentiranja). V Podtalnici me je obsedalo t. i. didaskalično upesnjevanje, kjer je lirski subjekt hote bolj ‘pripovedoval in prikazoval’ kot pa (se) izpovedoval, pač takšen obračun s pesniškim razumevanjem (videnjem, zrenjem, čudenjem, čutenjem …). V zbirki Nazaj k živali (sto izbranih pesmi iz obdobij 1983–1997 in 1998–2008, izdano leta 2008) sem predvsem dokončno obračunal z verzno-kitično strukturo zapisovanja svojega pesniškega zapisovanja/izrekanja, ki se od prvega dela peteroknjižja Slovarjenje melanholije in radoživosti, z zbirko Rosa ni pozabila name (1997) poenoti v t. i. lirsko-slovarske zapise oz. ‘gnezda’. V obliko horizontalno ritmiziranega lirskoslovarskega zapisa, v kateri živijo vse moje kasnejše pesmi (v zbirkah od 1997 dalje), sem ‘prepesnil’ vse svoje poprejšnje pesmi (iz zbirk do leta 1997); pač v sledenju/iskanju oz. eksperimentiranju lirskoslovarskega gnezdenja, zasnovanega s peteroknjižjem Slovarjenje melanholije in radoživosti I–V (1997–2009). To prepesnjevanje, na nek način prevajanje samega sebe (na formalni ravni), predvidoma še dobi svoj preglednejši epilog z eno naslednjih pesniškijh knjig, ki jo ‘gradim’ že dolgo, kar predolgo … po drugi strani pa se mi s poezijo nikamor ne mudi, zlasti s knjižnim objavljanjem ne.

V kolikšni meri je pri tebi pesem stvar vprašanja identitete. Morda vprašam nekoliko drugače: kako sam pri pisanju doživljaš razmerje med sabo kot osebo z določenim imenom, biografijo, ter osebo, ki zapisuje verze. Kako pravzaprav pri tebi nastane pesem?

Identiteta in jezik – večno smiselni vprašanji! Vendar ni enostavno odgovoriti. Lirske idr. leposlovne reči najbrž zapisujemo iz neke notranje, nepojasnjene nuje, pogosto bolne/ranjene samote, pri vsakomur različne, a v nekih pogledih zagotovo skupne. In ta ‘skupnost’ je že neke vrste identiteta, pripadnost skupnemu planetarnemu pesniškemu občestvu. A vsaka pesem je lastna, avtorska, polna notranjih nasprotij, ki se logično ne more poistoveti z vsakim časom, prostorom, družbenim okusom, velikokrat še z lastnim (so)bivanjem ne. S Heideggrom si tu lahko pomagamo ravno toliko kot s sv. rešnjim telesom.

»Pesem vznikne, ko je konec dneva, ko je glas še nem in nič ne veva o temi večera, o pastircih, ki jim je ubežala čreda.« (iz moje davne rimane pesmi, ki ima morda ustrezen (kasneje pripisan) ‘prolog’ za odgovor na vprašanje, kako/čemu nastane pesem:

čip Pojdiva na jug ali proti vzhodnemu mestu, tam plamtijo resničnejše

himne ali hvalnice

času. Kjer si bil stoletja izničen z besedo, tam se v čredah ovac skrivajo pavi:

poslušni lepotci, otroci, nepredvidljivi vojaki, klasični obrazci od

Dostojevskega do Tolstoja …

Čas je ubil petelina in razsul naše možgane,

in le redkokdaj bom še takole odgovoril, »kako vznikne pesem«: /…/

Leta 1997 izide pesniška zbirka Rosa ni pozabila name, ki je prva zbirka iz peteroknjižja Slovarjenje melanholije in radoživosti, ki se konča z zbirko Knjiga šumov (2009). Zagotovo gre za enega najbolj smelih pesniških projektov pri nas v zadnjih dvajsetih letih. V posamičnih knjigah se okoli izbranih slovarskih besed nizajo pesmi v prozi in v prostem verzu, pesmi, pisane v obliki dialoga, pesmi, v katerih si nadevaš različne maske … Vprašanj, ki izvirajo iz peteroknjižja je seveda veliko, a naj izberem le naslednja: kaj te nagnalo k temu, da si pesmi skoncentriral okoli posamičnih besed? Kako si te besede izbral? Kakšna je narava besede v pesmi z razliko od besede v vsakdanjem sporočanju – je tu beseda še dvoravninski jezikovni znak, kot nas je podučil de Saussure, ali ni več; Octavio Paz se je ob citiranju Rimbaudovih verzov (»Videl sem lepoto in lepota je bila grenka.«) vprašal, kdo je grenek: beseda ali lepota …

Peteroknjižje Slovarjenje melanholije in radoživosti (1997–2009) je nastajalo dolgo – dvanajst, morda petnajst let. Je del Lirskega slovarja (A–Ž), ki še ni končan, ki še nastaja in mi ga morda tja do konca tega desetletja uspe predstaviti s knjižno objavo novih lirskoslovarskih gnezd. Pri meni tako imenovano »novozavezno peteroknjižje« je bilo leta 1997 zajeto s knjigo absurda, beline in creda v gnezdih Rose (A, B, C); leta 1998 stišano s knjigo rojstva, ljubezni in smrti v Daljavah (D); leta 2001 razdraženo s ‘strahupom’ in ezopstvom v poetičnem triptihu Triangel (E); 2006 izpovedano z žalostinkami, hvalnicami, sprehodi in odmevi v zbirki Nate mislim, votlina v glavi (F, G, H) ter med 2006–2009 pretanjeno z dolgo, nedokončano in v vratu nepregibno lirskoslovarsko pesnitvijo oz. s pesmimi o brezčasnem času v Knjigi šumov (Č, Š, Ž). – Tako nastaja lirskoslovarska celota (z ok. 500 pesmimi oz. ok. 7000 proznovrstičnimi verzi).

Razvidni in nerazvidni pomeni lirskoslovarskih gnezd so pesmi v horizontalno ritmiziranem verzu (ki jih ne pojmujem kot pesmi v prozi). Senzibiliteta in modernizem se prepletata v moji poeziji na tisoč in en način. Občutljivost je zapisana v duši, kodirana pa je z lirskoslovarskim principom oz. lirskim slovarjenjem, ki ga je seveda možno imenovati tudi kako drugače (leksikalni aparat poezije), a bistvo je v gnezdenju-iskanju-najde(van)ju besed, ki naskočijo enopomenskosti in jih razbesedijo … Poezija v filozofiji ali filozofija v poeziji je podzavestno dejanje in spet opredeljevanje skozi interpretacijo. Agnostični in gnostični aparat poezije in filozofije prav tako razumem kot nenačrtno počelo. Ne sprašujem se o stvarnosti ali nestvarnosti mišljenja, a dialog med njima (med Dido in Skalo, med Dio in Logom – v Knjigi šumov) vzpostavljam do zgovornosti, do neizgovorjenega … Pesniški hermetizem? Dvomim.

Besedo posvojim med gnezda lirskega slovarja, ko me prepriča s svojo večpomenskostjo.

Ne le peteroknjižje, tudi tvoje druge pesniške zbirke so izjemno skrbno grajene. Kako se lotiš nove zbirke? Imaš zanjo že nek načrt, kot ga je imel na primer Gregor Strniša, ali pesmi naknadno povežeš v celoto?

Za vsako zbirko oz. poprej za vsak lirskoslovarski zapis (gnezdo = pesem) izdelam načrt. Potem sledijo notranje sprotne opredelitve, opazovanja, interpretacije (segmentov in celote). A nikoli nisem suženj lastnega načrta, poezija je vendarle (tudi) igra (besed), zato ji morata biti dovoljena mera porednosti in anarhije …

Tudi tvoja za zdaj zadnja pesniška zbirka XXXL Velike ljubezni (2011) ohranja v podnaslovu 69 lirskoslovarskih gnezd prometejskih orlov povezavo s slovarjem, geslovnikom, enciklopedijo … Toda v pesmi Lobanja zapišeš: »na koncu greš sam / na tečaj jezika strahu, / a ni več slovarjev, / vse besede so razsute …« … Zakaj potem sploh poezija, tako na ravni posameznika kot na ravni družbe?

Žal ne vem(o), kam je utirjen ta naš vse bolj nori čas, ki vse bolj površno prelistava civilizacijsko bistvo človeka, razvrednotenega v lastni družbi, če je to sploh še kakšna družba, vredna intimnejšega poslanstva poezije. Ampak poezija je bila zmeraj smiselna. Še pomeni svobodo duha in kritičnega razuma. Poezija nas danes sprašuje: Sem razbito ogledalo? Sem pobeg iz realnosti? Sem tujost in odtujenost? Sem še tvoj ščegetavček za najintimnejše in neizrekljivo?

 

 Pogovarjal se je Peter Semolič

Ivo Stropnik

Ivo Stropnik

Ivo Stropnik (roj. 3. avg. 1966 v Celju, otroštvo in mladost v Ravnah pri Šoštanju; študij slovenistike na FF v Ljubljani; pesnik, mladinski pisatelj, urednik, lektor in podjetnik v kulturi (kreativna, pisateljska, lektorska in založniška asociacija Velenika). Od 1993 živi in ustvarja v Velenju, kjer je bil več let zaposlen pri Kulturnem centru Ivana Napotnika in kasneje Knjižnici Velenje kot urednik publikacij. Poleg avtorskega književnega ustvarjanja je dejaven tudi domoznansko, publicistično, literarnoorganizacijsko, literarnomentorsko ter lektorsko. Je član Društva slovenskih pisateljev.

Leta 1994 je bil v Velenju pobudnik ustanovitve založbe Pozoj in med 1994 in 2000 urednik knjižnega programa. Uredil in jezikovno redigiral preko sto domoznanskih, leposlovnih idr. publikacij (mdr. več izdaj šaleških lit. in domozn. publikacij Hotenja, Fragmenti, Šaleški razgledi idr.). Leta 2000 je bil pobudnik ustanovitve Ustanove Velenjska knjižna fundacija (UVKF), kjer je od 2001 glavni in odgovorni urednik knjižnih edicij ter pobudnik in večletni organizator književnih prireditev, nagrad idr. akcij, od 2008 združenih v Mednarodni Lirikonfest Velenje (festival liričnih umetnosti/liričnega občutja, »rezervat za poezijo«). L. 2005 je bil pri UVKF soustanovitelj pesniške revije Poetikon (med 2005 in 2006 njen glavni urednik). Od 2007 je pri UVKF ustanovitelj in odgovorni urednik festivalne antologije Rp. Lirikon21 (mednarodne literarne revije za izvirno in prevedeno evropsko poezijo XXI. st.).

Do zdaj je objavil osemnajst samostojnih knjig leposlovja za odrasle in mladino, od tega dvanajst zbirk poezije za odrasle, leta 2002 je v Velenju ustanovil lutkovno-gledališko skupino Pet prstov preštej (kasneje preimenovana v Dudovo drevo), ki je med 2002–2014 mdr. uprizorila več njegovih besedil/iger za otroke, občasno piše tudi songe (ps. Toni Pivosrk): Hipokrensko vino (poetično-satirični kabaret, 2005); nekaj njegovih besedil je uglasbenih. Za svoje delo je prejel Napotnikovo priznanje (1990), Trubarjevo listino (1994) in mednarodno priznanje novosarajevsko pero (za povezovanje bosanske in slovenske književnosti ter popularizacijo sodobne besedne umetnosti, 2009 v Sarajevu).

Foto (c) Tihomir Pinter
Ivo Stropnik

Objave avtorja Ivo Stropnik ( poglej vse)

O Ivo Stropnik (1 Člankov)
<p>Ivo Stropnik (roj. 3. avg. 1966 v Celju, otroštvo in mladost v Ravnah pri Šoštanju; študij slovenistike na FF v Ljubljani; pesnik, mladinski pisatelj, urednik, lektor in podjetnik v kulturi (kreativna, pisateljska, lektorska in založniška asociacija Velenika). Od 1993 živi in ustvarja v Velenju, kjer je bil več let zaposlen pri Kulturnem centru Ivana Napotnika in kasneje Knjižnici Velenje kot urednik publikacij. Poleg avtorskega književnega ustvarjanja je dejaven tudi domoznansko, publicistično, literarnoorganizacijsko, literarnomentorsko ter lektorsko. Je član Društva slovenskih pisateljev.</p> <p>Leta 1994 je bil v Velenju pobudnik ustanovitve založbe Pozoj in med 1994 in 2000 urednik knjižnega programa. Uredil in jezikovno redigiral preko sto domoznanskih, leposlovnih idr. publikacij (mdr. več izdaj šaleških lit. in domozn. publikacij Hotenja, Fragmenti, Šaleški razgledi idr.). Leta 2000 je bil pobudnik ustanovitve Ustanove Velenjska knjižna fundacija (UVKF), kjer je od 2001 glavni in odgovorni urednik knjižnih edicij ter pobudnik in večletni organizator književnih prireditev, nagrad idr. akcij, od 2008 združenih v Mednarodni Lirikonfest Velenje (festival liričnih umetnosti/liričnega občutja, »rezervat za poezijo«). L. 2005 je bil pri UVKF soustanovitelj pesniške revije Poetikon (med 2005 in 2006 njen glavni urednik). Od 2007 je pri UVKF ustanovitelj in odgovorni urednik festivalne antologije Rp. Lirikon21 (mednarodne literarne revije za izvirno in prevedeno evropsko poezijo XXI. st.).</p> <p>Do zdaj je objavil osemnajst samostojnih knjig leposlovja za odrasle in mladino, od tega dvanajst zbirk poezije za odrasle, leta 2002 je v Velenju ustanovil lutkovno-gledališko skupino Pet prstov preštej (kasneje preimenovana v Dudovo drevo), ki je med 2002–2014 mdr. uprizorila več njegovih besedil/iger za otroke, občasno piše tudi songe (ps. Toni Pivosrk): Hipokrensko vino (poetično-satirični kabaret, 2005); nekaj njegovih besedil je uglasbenih. Za svoje delo je prejel Napotnikovo priznanje (1990), Trubarjevo listino (1994) in mednarodno priznanje novosarajevsko pero (za povezovanje bosanske in slovenske književnosti ter popularizacijo sodobne besedne umetnosti, 2009 v Sarajevu).</p> <p>Foto (c) Tihomir Pinter</p>