Pesek se zažira v od hoje ranjene noge
in žgoče sije v tvoje velike črne oči,
ko prestrašen držiš očeta za roko.
Oziraš se za hišami, ki izginjajo v daljavi
kot črne preluknjane gmote.
Strah se zažira v še včeraj pogumne može
in noč te zasidra v premajhen čoln –
nič več se ne bojiš
in za črto, ki loči morje od vse bolj temnega neba –
je dan, nov dan …
Prepoln čoln.
Nevihta, ki poteši žejo.
Razpoka v čolnu,
voda vdira vanj …
»Izgubil sem očetovo roko, mamin varni objem je
potonil z ribami v globino.
Mraz, kriki in noč, ki postane nikogaršnji trenutek.
Valovi …«
»Ničesar več ne moreš izgubiti,«
šepetajo zrna peska na obali
in voda izpere še zadnjo kitico pesmi.
- Katja Kuštrin: Idila - 21. 9. 2023
- 100 verzov – šesti večer - 30. 9. 2019
- 100 verzov – četrti večer - 5. 11. 2018