Pesniški akciji Za svet brez zidov, ki je potekala februarja 2019, so se s svojimi zapisi pridružili tudi nekateri avtorji, živeči v tujini, Andraž Polič, Milan Šelj, Dolores Meden, Aljaž Koprivnikar in Gregor Podlogar.
Andraž Polič, Pismo iz Prage
“Če bi vsak človek za hip razmislil pred dejanji in svojo silo usmeril v človeške vrline, potem bi k drugemu bitju pristopil vljudno in s spoštovanjem.
V pozdrav mu ne bi prodal plastiko ali opeko, ampak bi podaril pesem, mir, kruh in sol.
…
Svet bi bil drugačen: lepši in boljši.
Pogumno naprej! Še je čas…
Odhajam domov
Skozi cvetoče lipe
Za svet brez zidov.”
Milan Šelj, Pismo iz Londona
“Zidove, ki so zgrajeni iz predsodkov in strahov je težje premagati kot tiste, ki so zgrajeni iz opeke, kamnitih blokov, bodeče žice in betona. Kitajski zid. Hadrijanov zid. Berlinski zid… Vsi so s časom popadali v prah. S poezijo gradim gradove upanja in svobode. In mostove do tvojega očesa, ušesa in srca. Prisluhni!
Zidovi so se sproščeni razpustili ob bulvarjih, ulicah…
in cestah. Pokleknili so brez pritoževanj in se posedli po
tlakovcih, prekritih s puhastim mahom. Pod trhlimi tramovi,
da se spočijejo temelji domovanja, in upočasnijo iskanja
nadstreškov, ki jih poznam že od nekdaj. Mir se je naselil v
prostore najine hiše. Prihaja z vseh nadstropij: od zgoraj in
spodaj in vame.”
Dolores Meden, Pismo iz Lunda
“Svoje ljudi lahko prisilite, da mislijo, da je z mano nekaj narobe, da je nekaj narobe z mojimi ljudmi, ker nismo videti tako kot vi, ker ne jemo enake hrane, ker govorimo drug jezik ali samo zato, ker nismo t…ako privilegirani kot ste vi. Morda res nimamo vašega denarja, 
avtomobilov, izobraževanja ali časa in znanja, da bi se borili za naše človekove pravice. Svoj čas moramo uporabiti za preživetje. Da preživimo lakoto, bolezni in včasih vojne. S svojim znanjem in denarjem iščemo nekoga, ki bi nam pomagal, da prečkamo meje in pridemo v vašo državo. V državo, za katero upamo, da nam bo dala delo, da bomo lahko jedli in živeli v miru, da se nam ne bo treba bati, da bo naslednja krogla tista, ki bo končala življenje, morda moje življenje.
Lahko širite lažne informacije, ki nas proglasijo za »slabe fante« v vaši zgodovini, namesto da bi se ukvarjali z vsem tistim, kar so vaše vlade počele in še počnejo slabega. Je zgodovina za vas samo beseda brez pomena? Ljudje so skozi zgodovino prehajali iz države v državo. Ljudje z vseh koncev sveta so se srečevali in njihova srečanja so spremenila način, kako zdravimo bolezni, kako vidimo svet, kako uporabljamo svoje znanje za pomoč drug drugemu. Za pomoč drug drugemu pri tem, kako pristopamo k stvarem, ki jih ne moremo spremeniti: k boleznim, potresom in drugim nesrečam.
Zgradite lahko zid, da bi nam odrekli pravico, da se fizično premaknemo v vaš prostor, v vašo državo, vendar zato nismo drugačni od vas. Zato nismo nič manj ljudje. Zato nismo nič manj človeški. Zid naredi za manj človeške vas. Zid pokaže, kako ste ločeni od lastnih potreb in kako ste pozabili na potrebe drugih. Morda mislite, da vas bomo stali preveč denarja, toda koliko denarja vas stane gradnja in vzdrževanje zidu? In koliko je vredno življenje? Ali pa mislite, da so vaša življenja vrednejša od naših?”
(Zapis je navdihnila knjiga “Selamlik” begunskega avtorja iz Sirije Khaleda Alesmaela, ki je svoj novi dom našel na Švedskem.)
Aljaž Koprivnikar, Pismo iz Lizbone
“V današnjem svetu vse višjih in nepremostljivih zidov, bodisi takšnih, ki jim nekateri ljubkovalno pravijo fizična ovira, bodisi takšnih, ki se nahajajo v nas samih, so intervencije 
proti kakršnimkoli zamejitvam prostora in omejitvam človeškega (so)delovanja, vse bolj potrebne. Temu dobrodošlo sl…edi tudi tokratno svetovno pesniško branje, ki se zaveda moči poezije in se prek nje z najvrednejšo človeško danostjo – ustvarjalnostjo – bori proti delitvam ljudi ter poziva k ustvarjanju, ne uničevanju.
» (…) in sprašujemo kako ohraniti drug drugega
skupne zajtrke
in gledanje bomb na televiziji kako
padajo na odprte kože Alepa v naših
dnevih sobah in nas ne preseneča nič
več ne oddaljena prihodnost ne bližajoča se preteklost
ljudje smo in človeško se je (ne) ozreti proč«”
Gregor Podlogar, Pismo z Dunaja
“Trideset let po padcu berlinskega zidu se ameriški predsednik krčevito bori za postavitev zidu na meji z Mehiko. Zgodovina se ponavlja. Farsa kaže zobe. Otroci novo nastajajoče
zgodovine ne gledajo ali nočejo videti obraza zgodovine. Zid kot simbol zgodovine. Zid kot znamenje časa. Zid kot učna ura politike. Tu. Pred nami. Čeprav poezija nikoli ni posedovala zidov, nasprotn…o, njeni ustvarjalci_ke so se trudili za preskakovanje zidov oziroma jezikovnih ovir s prevajanjem ali s širjenjem primarne človekove potrebe po poeziji, ki se prenaša in ohranja ali skozi pesniške nastope ali skozi individualna branja, je njena družbena pozicija obdana z zidom medijske ignorance. Zato se mora poezija javno manifestirati, četudi to ni nujno njena izhodiščna funkcija, ni nujno njeno najbolj temeljno bistvo. Družbene pozicije poezije so se spreminjale kot poezija sama. Diktat pozicije je diktat poezije. In obratno. Stari Grki, Homer, Odiseja, mit in zgodovina z roko v roki. Trubadurji in njihovo pesniško poslanstvo. Novalis in njegove Himne nôči in kako je poezija postala »neizmerni cvet življenja«. Mallarméjev Met kocke, ki ne bo nikdar odpravil naključja. Celanova Mrtvaška fuga, ki s črnim mlekom preplavi znameniti Adornov stavek, da je pisanje poezija po Auschwitzu barbarsko. Ob tem v trenutku zasveti pesem Jalova setev Daneta Zajca. In tako dalje in tako naprej. Poezija kot tok. In največja pesniška manifestacija 21. stoletja Za svet brez zidov, ki vključuje nepregledno množico pesniških nastopov, ki se množijo, pesniških glasov in jezikov po vsem svetu, predstavlja globalno zapolnitev družbeno manj opaznega prostora, ki mora spregovoriti, ne da opozori nase, na pomen poezije, ampak da prevpraša svojo pozicijo in svojo možnost.”
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved