Theresa Lola: Portret nas kot Sneguljčice

Črne luknje smo podedovale za oči
tako svetlo je bilo merilo, ki smo ga jemale za lepoto svoje kože.
Sedele smo v skupni spalnici
in razpravljale, katera med nami je najbolj kot sneg.
Igbovske deklice so trdile, da bi lahko zasedle vloge tujk,
če jih le ne bo izdalo sonce.
Deklice s poltjo v barvi bronastih mask,
ki so jih rezljali naši predniki, so vodile pogovor.
Mit je pripovedoval, da so zavese v zaodrje temnih barv
zato, da se lahko temnopolta dekleta skrijejo mednje.
Nikoli nismo izrekle besede »rasa«, namesto »bela« smo pravile  »rumena papaja«,
kakor da bi vedele, da nam bo beseda »bela« oluščila jezik vse do koščice krivde.
Noge na O so mi bingljale s pograda kakor vprašaji.
Nisem čisto vedela, v kakšen odtenek bo odrasla moja koža,
zato v tej pravljici nisem mogla biti glavna igralka.
 
Zdaj vem, da je naša nevednost nekakšna bakterija,
ki jo peroksid pomnoži, namesto da bi jo zatrl.
Ena od mojih sostanovalk se je umivala s »papajinim milom za svetlejšo kožo«,
dišalo je tako kot vsako drugo milo,
vtirala si ga je v kožo, dokler
ni v šolski igri dobila vloge Sneguljčice.
 
Mit pripoveduje, da je, čeprav se njena polt koplje v svetlobi,
njena duša še vedno zavesa za odrom.

Prevedla Katja Zakrajšek

Theresa Lola

Latest posts by Theresa Lola (see all)