Siniša Matasović: Hrvaška pesniška slam scena

Znano je, da so prvi nastopi slam poezije potekali proti koncu leta 1984 v ZDA, v Čikagu. Razlog za nastanek slama leži v nezadovoljstvu določenega števila pesnic in pesnikov z utečenim in konzervativnim dojemanjem poezije s strani bolj ali manj akademskih krogov. Tako so v naslednjih letih do tedaj marginalizirani in zapostavljeni pesniki začeli nastopati po raznih lokalih, nočnih klubih, na ulicah oziroma povsod tam, kjer so lahko predstavili svojo vrsto poezije. To je bila v prvi vrsti uporniška in družbeno angažirana poezija, poezija, ki je kritizirala družbeno ureditev, porušene medčloveške odnose, različne oblike netolerance, korupcijo v politiki ipd. Mirno lahko rečemo, da so ti prvi nastopi hitro prerasli v globalno gibanje, pri čemer pa so slam scene v posamičnih državah dobile nove značilnosti. Tako se je na primer slam v ZDA, Kanadi in v mnogih drugih državah razvil v tekmovalno obliko, kjer publika, občasno pa tudi žirija, ocenjuje nastope vsakega posamičnega pesnice in pesnika, ob koncu večera pa izberejo najboljšega oziroma najboljšo. Po drugi strani pa je v nekaterih državah, med katere spada tudi Hrvaška, slam pojmovan veliko svobodneje, v teh državah se na nastope slam pesnikov in pesnic gleda v prvi vrsti skozi prizmo dobre zabave in druženja med izvajalci in izvajalkami ter publiko in le redko prevzamejo tekmovalni značaj (enkrat ali dvakrat na leto, če sploh tolikokrat).

V uvodu je potrebno izpostaviti še nekatera splošna določila slam nastopov, čeprav se tudi okoli teh odvijajo številne razprave in v zvezi z njimi najdemo številna nasprotujoča si stališča. Grobo rečeno naj bi pesnice in pesniki izvajali angažirano poezijo v najširšem pomenu te besede, časovno naj bi njihov nastop trajal od tri do pet minut (kar se spet razlikuje od države do države), tekom svojih nastopov pa naj ne bi uporabljali nobenih dodatnih rekvizitov, kot so na primer glasbena podlaga, bodisi posneta ali igrana v živo, in kostumi, temveč le svoj glas in telo. Nastope se navadno ocenjuje od 1 do 10, pri čemer se pesnici ali pesniku, ki svojih pesmi ne govori na pamet, ampak jih bere s papirja, mobitela ali s kakšnega drugega medija, odvzame eno točko in je torej njen ali njegov nastop lahko ocenjen največ z oceno 9. Kolegi iz drugih držav so mi v pogovorih povedali, da je od naštetih pravil v najmanjši meri zaživelo pravilo o izogibanju glasbi in različnim efektom. Lepo število slam pesnic in pesnikov namreč zelo rado in pogosto uporablja pri svojih nastopih glasbo, svetlobne efekte ipd., na to pa niso imuni niti hrvaški slamerji.

Po pripovedovanju Maria Kovača, enega od začetnikov slama na Hrvaškem in tudi prvega izvajalca te vrste poezije pri nas, danes pa znanega gledališkega režiserja in kulturnika, se je prvi slam nastop na Hrvaškem zgodil leta 2001 na otoku Krk (cafe bar Jungle) v sklopu literarnega festivala Pontes, ki ga je organiziral Valerij Jurešić. Od hrvaških pesnikov je takrat poleg Kovača nastopil le še Milan Fošner. Družbo so jima v vlogi svojevrstnih mentorjev delali nizozemski in nemški slamerji, na čelu z Wehwaltom Koslowskym. Kmalu potem sta Kovač in Fošner skupaj z drugimi zainteresiranimi pesniki začela nastopati v popularnem zagrebškem underground klubu Močvara. V naslednjih nekaj letih so poleg njiju sceno sestavljali še Ivan Laić (Django), Dino Škare (Dino Tremens), Dean Indžić (Pokojni) in Janko Mesić. Kasneje se je tej skupini pesnikov priključilo še nekaj posameznikov iz drugih mest: Belišće (Ivan Prebeg), Velika Gorica (Zlatko Majsec), Valpovo, Pula … S časoma so začeli nastopati tudi izven Zagreba. Način organizacije teh nastopov je bil zelo preprost. Zbralo se jih za en avto, vnaprej so se dogovorili za nastope v oblike mini turneje v nekaj zemljepisno bližnjih krajih in se odpravili brati poezijo zainteresirani publiki, najpogosteje po lokalih in nočnih klubih. Tekmovalni nastopi so tako postali prej izjema kot pravilo, saj je šlo za majhno skupino ljudi, ki jih je povezovalo prijateljstvo.

Nekoliko pozneje se je pojavila skupina pesnikov, ki so kazali zanimanje za slam, tudi v Splitu. Organizirali so se v društvo DaDAnti (Društvo za promoviranje Eksperimentalne Umetnosti) in začeli organizirati lastne slam nastope. Kmalu so začeli objavljati tudi pesniške zbirke svojih najvidnejših predstavnikov. V tej obliki je slam scena na hrvaškem kulturnem prizorišču bolj ali manj kontinuirano obstajala vse do leta 2013, ko se je v vlogi izvajalca, organizatorja in celo v vlogi menedžerja pojavil novinar in pesnik Vid Jeraj. Rezultat njegovih prizadevanj je bilo večje število nastopov po celi Hrvaški in tudi onkraj njenih meja. Večina omenjenih slam pesnikov je ostala še naprej aktivnih, skupini pa sta se priključila še Siniša Matasović iz Siska in Zagrebčan Žarko Jovanovski. Sledili so opazni nastopi v Banja Luki (v prostorih bivše tovarne INCEL), Mariboru (v Pekarni), Ljubljani (na Metelkovi) in drugod. Jeraj je takrat začel eksperimentirati tudi z nastopi ob glasbeni spremljavi in tako so hrvaške slamerje ob nekaj priložnostih spremljali člani skupine Cinkuši, skladatelj in saksofonist Mak Murtić in brata Vid Drašler (bobni) in Jošt Drašler (kontrabas) iz Slovenije. Del slamerjev je leta 2014 tudi sprejel vabilo za nastop na mednarodnem festivalu improvizirane glasbe ImproCon, ki poteka v Kumrovcu in v Dvoru Veliki Tabor. Tam so v letih 2014, 2015 in 2017 nastopili v različnih kombinacijah ob spremljavi glasbenikov na različnih inštrumentih iz številnih držav – glasbene skupine so segale od klasičnih rokovskih zasedb pa do godalnega kvarteta. Včasih so se ti natopi izkazali kot zelo uspešni ali vsaj simpatični, resnici na ljubo pa so včasih izpadli smešni, če ne celo zgrešeni.

Prvo uradno prvenstvo Hrvaške v slam poeziji je potekalo leta 2015 v zagrebškem klubu Močvara. Po skupni oceni komisije, sestavljene iz treh članov strokovne žirije in iz treh slučajno izbranih obiskovalcev, je zmagal Željko Barišić iz splitskega DaDAntija, leta 2016 je bil zmagovalec Dino Škare, leta 2017 pa zadrski pesnik Roberto Vodanović Čopor. Vsi trije so nastopili kot uradni predstavniki Hrvaške na Evropskem prvenstvu v slamu. V hrvaških okvirih je daleč največje število slamerjev nastopilo na prvem prvenstvu leta 2015, ko jih je nastopilo dvajset, v naslednjih dveh letih pa je število nastopajočih drastično upadlo. Razlog verjetno leži v dejstvu, da večini hrvaških slam pesnikov tekmovalni način nastopanja ni blizu.

V tem kontekstu se zadnje tri leta člani slam scene sprašujejo, ali je to, kar počnejo, sploh običajen slam, kakršen je znan drugje po svetu. Tako so se pojavili predlogi, da bi se nastope te skupine poimenovalo pesniško-glasbeni kabaret ali pa še s kakšnimi bolj kompliciranimi in težje zapomnljivimi imeni. Občasno so se ta imena tudi res pojavila, a na koncu se je vedno izkazalo, da je ime SLAM skozi leta doseglo določeno raven prepoznavnosti pri publiki in zato vsaj iz marketinških razlogov še vedno najvišje kotira. V okviru razprave »ali slam ali ne«, je treba poudariti še en pomemben moment. V preteklih treh letih je večina omenjenih avtorjev objavila tako pesniške zbirke kot prozne knjige, posamezniki pa so se vključili tudi v strokovna združenja oziroma društva, ki so priznana s strani Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške. Če vzamemo v obzir izvirno definicijo slama, ki ga oddaljuje od osrednje literarne scene in od kakršnih koli uradnih gibanj, potem naletimo na še eno resno vprašanje in protislovje: ali lahko nekaj, kar se je poistovetilo z mainstreamom, sploh še uvrstimo pod slam?

Dvomov o tem ni malo, vendar pa scena obstaja še naprej. Če upoštevamo vse do sedaj povedano, potem moramo priznati, da je večina slam nastopov na Hrvaškem še najbolj podobna navadnim pesniškim branjem, kakršne lahko ne nazadnje najdemo v vsaki povprečni knjižnici. Razlika je le v nekoliko bolj provokativnih vsebinah pesmi, v katere se občasno prikrade tudi kakšna psovka ali vulgarizem, in v bolj sproščeni obliki samih nastopov. Niso pa znani kakšni pomembnejši ekscesi, ki bi šli v smer bolj radikalnega performansa, kar je tako rekoč postalo pravilo v nekaterih drugih državah.

Na koncu ne bi bilo slabo primerjati hrvaško slam sceno s podobnimi scenami v bližnjih državah. To, kar najprej pade v oči, je spoznanje, da se hrvaški slamerji v svojih nastopih bolj nagibajo k humorju kot njihovi kolegi iz regije in to neodvisno od angažiranosti svojih pesmi. Tako so na primer nastopi srbskih slamerjev v primerjavi s hrvaškimi veliko bolj resni in težki, dramatični in temni. Hrvaški slamerji skoraj po pravilu svoje nastope spreminjajo v komične partiture, deloma primerljive z nastopi stand up komikov. Zakaj je temu tako, bi bilo treba globlje raziskati, prav tako pa bi si posebno poglavje in raziskavo zaslužila tudi problematika, zakaj med hrvaškimi slamerji najdemo tako malo pesnic. S tem na primer nima težav srbska slam scena. Še več, manko hrvaških pesnic na tej zanimivi sceni se spreminja v pravo enigmo. Tako lahko najdemo le nekaj žensk, ki so se sem ter tja pojavile na nastopih: Dijano Ćurković, Aleksandro Mandić, Marijo Dejanović …, vendar pa se nobena od njih ni za dlje časa in resneje posvetila slamu in to ne glede na konstantno spodbujanje in podporo s strani njihovih moških kolegov.

 Prevedel Peter Semolič

Siniša Matasović

Siniša Matasović

Siniša Matasović (Sisak, 1980) je diplomiral iz strojništva na Zagrebškem vseučilišču. Piše poezijo, prozo, haiku, literarno kritiko, ukvarja pa se tudi z uredniškim delom. Prejel je več nagrad za pesmi in zgodbe, objavljene v osrednjih hrvaških in tujih literarnih revijah, kot so Vijenac, Večernji list, Riječi, Zarez, Artikulacije, The Split mind, Script, Bibliopis ... V okviru podružnice Matice hrvatske v Sisku pripravlja in vodi pesniške večere Stihovnica Siska in je namestnik glavne urednice literarne revije Riječi. Je strokovni sodelavec za področje književnosti pri Združenju za promocijo alternativne in urbane kulture v Sisku SUPAUK. Zadnji dve leti je tudi zunanji sodelavec Hrvaške RTV pri oddaji Radio roman, kjer skrbi za dramatizacijo romanov. Redno sodeluje na domačih in tujih festivalih, na prvem uradnem prvenstvu v slam poeziji na Hrvaškem je osvojil drugo mesto. Je član Matice hrvatske in Društva hrvatskih književnika. Objavil je pesniški zbirki Sisak se uspješno pretvara da spava (2015) in Tvoj novi dečko (2018) ter roman Nećak (2016).

Foto (c) Miljenko Brezak
Siniša Matasović

Latest posts by Siniša Matasović (see all)