Shakhawat Tipu REFLEKSIJA

Shakhawat Tipu: Post resnična podoba nove identitete

Man is an artifact designed for space travel. He is not designed to remain in his present biologic state any more than a tadpole is designed to remain a tadpole. 
– William S. Burroughs

Kibernetski prostor je najprej in predvsem elektronsko posredovana ekologija. Prag, prek katerega vstopimo v ta virtualni svet, gledalce podvrže določeni napravi – to je lahko računalnik ali kot je danes bolj v navadi mobilni oziroma pametni telefon. Za dostop do virtualnega sveta moramo plačati tudi pristojbino za nakup omejene ali neomejene pasovne širine. Ko je za to poskrbljeno, postane vstopna točka eden izmed neštetih virtualnih portalov, arhitektura, zgrajena zato, da kopiči želene informacije – to se lahko na koncu izkaže za prvi korak na poti, ki nima konca.

Tu ne gre le za podobo, ki jo poznamo kot meta-informacijo; kibernetski prostor je dinamična in zgolj sebi lastna oblika in obstaja kot razširitev aktualnega prostora. Zato ustvarja pogoje za abstrahiranje drugih resničnosti na osnovi dejanskih podob in informacij. V resničnem svetu je podoba statična. Toda v kibernetskem prostoru je podoba ali platforma dinamična in ostaja aktivna v svoji materialni obliki. Razlog za to leži v njeni strukturi. Kibernetski prostor je strukturiran vertikalno in informacije tečejo od zgoraj navzdol. Nove informacije ali podobe potisnejo stare navzdol in zapolnijo njihov prostor. Nova podoba tako ustvari odsotnost stare podobe. Odsotnost tu ne pomeni, da podoba preneha obstajati, temveč raje implicira odsotnost stalnosti objekta. V kibernetskem prostoru se vsi objekti pomikajo navzdol, a hkrati ostajajo na svoji končni stopnji; svoj prostor najdejo v napol skriti in napol razkriti »praznini«. Razlog, da se je tu pojavila ideja »praznine« leži v tem, da zadeva, ki je določljiva, opredeljiva v vidnem svetu, postane izmuzljiva in nedoločljiva v kibernetskem prostoru. Zato moramo nato objekt izbezati iz skrite sfere s pomočjo iskalnika. Zanimivo je, da sta med najpomembnejšimi zadevami v kibernetskem prostoru »enter« in »out/exit«. Kako torej definirati prostor, ki ni resničen, a ima vse značilnosti resničnega prostora – kjer lahko nekdo prebiva kolikor časa hoče, oziroma kolikor mu to dopuščata denar in čas?

Najprej se uporabnik/uporabnica znajde pred optičnim zaslonom – ta je kot ogledalo, ki pa ne odseva materialne oziroma fizične navzočnosti osebe ali stvari, ampak jih raje utelesi kot »druge« objekte. Na novo zgrajen odnos z »drugo resničnostjo« izniči fizično prisotnost dejanske materije. »Drugi« ustvari zrcalno sliko dejanskega. Kako se to zgodi? Ne zadošča, da imamo zgolj računalnik in internetno povezavo, pomembna komponenta odnosa med telesom in računalnikom postane tudi identiteta. V bistvu krmiljenje postane mogoče prav zaradi nove, virtualne identitete – ustrezno individualizirane.

Za to obstaja veliko subjektivnih in objektivnih razlogov. Prvič, za dostop do elektronske pošte, spletnih mest na družbenih omrežjih in do drugih spletnih prostorov potrebujemo legitimno geslo, ki določi, katere podatke lahko iščemo in katerih ne. Na ta način »geslo« ustvari novo identiteto uporabnika ali uporabnice in ju spremeni v »subjektivno resnico«. Ta transformacija pa ne vključuje uporabnikove fizične oblike, ampak raje njegovo oziroma njeno zrcalno obliko. Ta ni neresnična, ampak post resnična identiteta. Informacija in podoba posodita subjektu konstrukt/konfiguracijo. V kibernetskem prostoru med subjektom in njegovim ali njenim »drugim« ostane določena razdalja. To pa zato, ker kibernetski prostor ustvarja tridimenzionalne podobe in poveže med sabo stroj, telo in prostor. Tako povezani, ti trije elementi ustvarijo določeno materialno resničnost. Tako na primer internetne klepetalnice nudijo prostorsko ureditev takšne vrste, kjer se vzajemni odnosi in prostori razvijejo, ko se v korelacijskem procesu povežejo »pošiljatelj«, tekst, »prejemnik« in povezovalni kanal. Razen »pošiljatelja« in »prejemnika« besedila so lahko vse ostale stopnje dejanskih besed abstraktne. Vzajemni odnos je pravzaprav znak zaupnosti, vtkane v besede/besedila. Znak je tu epicenter (logocentrični) informacije ali podobe. Včasih je lahko negativen in včasih je lahko pozitiven. Pozitiven je v smislu, da zaupnost varuje klepetalnice pred negativnostjo.  Negativen pa je takrat, ko vzajemni odnosi povzročijo, da se klepetalnice spremenijo v nedemokratične prostore. V nekaterih primerih pa lahko subjekt ostane v odprtem prostoru in takrat se pred njega ne postavi zahteva po geslu. Toda tudi tu gre za omejen svet. V odprtem prostoru se post resnična identiteta včasih razcepi v več identitet. Najbolj vidni primeri tega so fotografije, televizija, video ali YouTube. Ena informacija ali podoba je povezana z drugo. Tudi če uporabnik ne išče določenega predmeta, ga vseeno lahko najde. To izzove polemike okoli zbirk podatkov. Ljudje živijo v svetovih med informacijo in še več informacijami. Celo »bit/duh« ne dobi polnega pomena brez informacij. Ko informacija postane popolna oziroma doseže svojo izpolnitev, se spremeni v podobo. Podoba je izdelana iz neskončnega števila točk. To postane jasno, ko uzremo informacije kot množico točk. Zato politični predpogoj pomena zavisi od idealističnega/duhovnega vidika informacij.

Drugič, osnova objektivne identitete v kibernetskem prostoru je kulturna. Kultura ljudi zbližuje in povezuje. Toda v kibernetskem prostoru ne gre za povezavo med tistimi, ki so blizu drug drugemu, temveč raje med nekom, ki je blizu, in nekom, ki je oddaljen. Tu blizu pomeni toliko kot prostorski (lociran) in daljni kot ne-prostorski (dislociran). Včasih ne-prostorski (dislociran) postane prostorski (lociran). To pa zato, ker informacija in podoba povzročata kulturno hibridizacijo v umu uporabnika, to pa je proces, ki ima za rezultat hiper resnično kulturo. Hibridna kultura se pojavi, ko se lokalna kultura pomeša z oddaljeno kulturo. Tako kultura dela v kibernetskem prostoru dobi obliko »univerzalnega dela«. To je spremenilo tradicionalno materialno kulturno obliko dela. Iskalniki zdaj določajo nove oblike dela s tem, ko prinašajo na plan skrite/odsotne informacije in podobe z neznanih področij – te se pojavljajo iz praznine kibernetskega prostora. Skozi dislocirano periferno kulturo se pojavi nova oblika. Mesto, lokacija, kjer informacija/podoba oblikujeta odnos z uporabnikom, je znak, ki označuje nove znanstvene, kreativne dejavnosti. Znak je tu kultura identitete; saj ob identiteti ne prinaša nobenega drugega aspekta. Vendar pa tega kulturnega dela ni možno oceniti, ne da bi vzeli v obzir tehnična odkritja. Še več, »univerzalno delo« je v kibernetskem prostoru zelo močna (ko)operativna sila. Karl Marx je nekoč rekel: »Univerzalno delo je vse znanstveno delo, so vsa odkritja in izumi. Deloma je posledica sodelovanja sodobnikov, deloma pa temelji na delu minulih rodov.«

Dve stvari postaneta jasni, če preučimo Marxovo izjavo v novem kontekstu. Če nadomestimo Marxov »človeški duh« z »mehanskim duhom«, potem se »dinamika uma« vzpostavi v nasprotju z »dinamiko stroja«. Temu je tako zato, ker je v sodobnem svetu ideja napredka povezana z napredkom znanosti. A tudi »dinamika uma« in »dinamika stroja« ustvarjata kulturni prostor, skozi kulturno sodelovanje pa pronica tisto, kar bi lahko poimenovali znanstveni imaginarij. Razmerje med tehnologijo in znanostjo na eni strani in človeško naravo na drugi strani pa ni neodvisno od njune povezave s kapitalom. In res sta za ustvarjanje blagostanja pomembni dve stvari: delo in čas. Tu se količina dela določi glede na porabljen čas. »Delo« ni zgolj produkcija, ki nima nobene veze s časom, ampak se stroški dela določijo ob upoštevanju produkcije in časa. Ta znanstveni, intelektualni kapital ni vidni kapital. In kot takšen je v kulturnem smislu nova vrsta kapitala. Primarno je povezan s trgom informacij in podob, pri čemer informacije in podobe produktov ostanejo v kibernetskem prostoru kot post kapitalistični produkt.  Ta na tehnologiji utemeljena kultura se razlikuje od družbeno-naravne kulture. Naravna kultura je odprta in dostopna tam, kjer je produkcija navadno reprodukcija. Prevladujoča kultura kibernetskega prostora je tako v resnici subkultura naravne kulture – je razširitev naravne kulture in zato ne more obstajati izven nje.

Nasprotno, naravna kultura lahko obstaja bodisi na viden bodisi na neviden način neodvisno od subkulture. To pa zato, ker dejanski/resnični izdelek ali podoba obstajata znotraj dejanskega/resničnega načina proizvodnje. Subkultura ni nič drugega kot »reproduktivni proces« resničnosti. Ta proces transformira snovnost kot tudi pomen/duha v okolici te poudarjeno reproduktivne kulture. Posledično je kibernetski prostor lahko videti kot labirint. Različne aktivnosti subkulture se razkrijejo na tem mikro-tematski omrežju. Tako gre za demokratično utopijo. Tu nimamo opraviti z geografsko državo, ostala je le njena struktura. Človeške misli, sanje in pravice prevzamejo v kibernetskem prostoru univerzalne oblike; to je skrivnostni svet meta-informacij. Zdi se, da je ideja človekovih pravic inherentna »svobodi govora«. Toda boja za ohranjanje pridobljenih pravic tu praktično ni. To pa zato, ker se izražanje in praktične posledice izražanja ne pokrivajo. Skozi izražanje se razkrije le del pravic. Kulture in pravice do izražanja namreč ni mogoče realizirati ne da bi spremenili status quo. Še več, kibernetski prostor obvladuje globalni kapital. Zaščiten je s strani kapitala, s pomočjo njegove semantike in njegove sfere vpliva. Posledica je, da kibernetski prostor ni tako neodvisen, kot se to zdi z vidika jezikoslovja. Včasih kibernetski prostor ukine lokalnost. Lokalna kultura se tako skupaj z drugimi kulturami pogrezne v novo subkulturo. Ta subkultura, ki je produkt mešanja različnih lokalnih kultur, rodi meta-naracijo o pravicah. V kibernetskem prostoru subjekti ne obstajajo v svojih resničnih oblikah. Zato je glavni pojav prav kulturno mešanje, kulturna hibridizacija. In zaradi tega kulturnega mešanja, objektivna resnica tu ostaja izmuzljiva.

Skupaj s Simulakrom in simulacijo francoskega filozofa Jeana Baudrillarda lahko rečemo, da kibernetski prostor ne premore »več subjekta, fokusa, periferije«. To je posledica verižne reakcije, vzročnosti – kar se prikaže na računalniški platformi je informacija brez centra. Zato je informacija v kibernetskem prostoru resnična. In zato dobavitelju informacij daje resnično moč. Toda v srčiki te resničnosti ne najdemo resnice. Resnica je izmuzljiva ali pa sploh ne obstaja. V tej točki vznikneta dve vprašanji. Prvo je, ali je resnica pogoj za obstajanje? (In ali resnica sploh lahko obstaja?) In drugo, ali lahko drugo obliko neobstajanja identificiramo kot resnico? Če resnica ne obstaja v kibernetskem prostoru, potem ne obstaja niti »subjektivna resnica« uporabnika. Če vzamemo v obzir, da resnica ne obstaja, potem obstoj postane tisti »drugi subjekt«. Drugi subjekt v bistvu izkuša prelom z resnico. Po drugi strani pa lahko ulovimo nekaj neobstoječega ali izmuzljivega samo, če je le-to v materialni obliki. V dejanskem svetu pomeni stvari najdejo svoje mesto v jeziku, ki je zgrajen okoli spominov. Pri produkciji pomena v jeziku, torej ko polnimo materialnost (stavek) z duhom (idejo), pogosto pozabimo na svet. Kibernetski prostor je potemtakem obstajanje neobstoječega, ki je svet, ki temelji na spominu, a se nahaja izven dejanskega prostora. Takoj ko kdo vstopi v kibernetski prostor, preteklost postane sedanjost, toda takoj, ko ta oseba zapusti kibernetski prostor, se preteklost vrne svetu preteklosti. Tako prihodnost ostaja kot izmuzljiva resnica.

V originalu so bili uporabljena naslednja dela:

  1. William S. Burroughs, The adding Machine the selected essays: Bugger the Queen, (Arcade Publishing, new york, 1993)
  2. Gilles Deleuze and Claire Parnet, translated by Eliot Ross Albert, Dialogues 11: the Actual and Virtual (London: Continuum Books, 2007) 
  3. Karl Marx, Capital: A Critique of Political Economy, vol. 3 (New York: Vintage Books,1981) 
  4. Jean Baudrillard quoted in Haji Kenann, The Ethics of Visuality: Levinas and the Contemporary Gaze, translated by Batya Stein, (London: I.B. Tauris Books, 2013)

 

Prevedel Peter Semolič

Shakhawat Tipu
Latest posts by Shakhawat Tipu (see all)