Rodil si se leta 1971, v letu Osvobodilne vojne, ki se je končala z razglasitvijo Bangladeša kot samostojne nacionalne države. Kakšen čas je bil to za Bangladeš in bangladeško poezijo? Kako so politične, kulturne in gospodarske razmere vplivale nate kot na otroka in v kolikšni meri se zrcalijo v tvojem kasnejšem pisanju? Ali če vprašam nekoliko drugače, kako se spominjaš svojega otroštva in ali v njem najdeš navdih za svoje pisanje?
Najprej bi se rad zahvalil tebi in Poiesis, saj se čutim zelo počaščenega, da si me povabil k pogovoru. Rodil sem se v Sandwipu, bangladeškem pod-okrožju. Vesel sem, da sem se rodil v času osvobodilne vojne v hiši starega očeta po materini strani. Zaradi političnega vpliva mojega očeta in strica je naša hiša v tistem času postala zatočišče številnim borcem za svobodo. Člani moje družine so bili dejavni na politični levici. V času vojne se je bila moja mama prisiljena preseliti v hišo svojega očeta, saj smo le tako lahko preživeli, hiša je bila namreč na podeželju in preživeli smo lahko le s pridelki s polj. Kasneje sem od staršev slišal številne zgodbe iz časa vojne. Moj stari oče je imel navado reči: »Na mojega vnuka bo posijalo novo sonce. Res ima veliko srečo. Končno smo svobodni.« Mimogrede, Sandwip je otok, popolnoma ločen od Bangladeša, zato je okupatorska vojska relativno pozno zasedla to območje. Zgodovina nam pove, da je okupatorska vojska najprej napadla glavno mesto in zatem večja mesta. Odpor se je hitro razširil po vsej državi, ki je bila osvobojena v samo devetih mesecih. S tem je svet dobil novo državo. Po padcu britanske kolonialne oblasti leta 1947 so takratni pesniki začeli sanjati o samostojni državi. Leta 1947 je bila Indija razdeljena na dve državi, ki sta temeljili na dveh veroizpovedih – islamu in hinduizmu. Toda v naslednjih treh letih se je v vzhodnem delu Pakistana, današnjem Bangladešu, izoblikovala nacija, ki se je utemeljevala na jeziku. Takratna pakistanska oblast je želela uveljaviti urdu kot uradni jezik na celotnem področju Pakistana, toda to jim ni uspelo zaradi odpora Bengalcev, odpora, ki je dobil obliko političnega gibanja. Prav to, na jeziku utemeljeno gibanje, je navdihnilo pesnike, in v njihovi poeziji lahko najdemo teme, ki so povezane z nacionalnim jezikom in osvobodilno vojno. Prav tako se je poezija upirala tudi kolonialistični oblasti.
Četudi nisem neposredno doživel vojne za osvoboditev, sem tekom odraščanja videl, kako se je od vojne uničena dežela razvila in kaj vse so dosegli njeni državljani in državljanke, ki so postali svobodni ljudje na svobodnem ozemlju.
Zaradi dolgoletne britanske vladavine smo ob bengalski književnosti imeli v učbenikih tudi angleško literaturo, ob bengalski, perzijski in angleški literaturi pa je name vplivala tudi literatura takratne Sovjetske zveze. Ker so bili starejši člani moje družine dejavni na politični levici, je bilo pri hiši veliko knjig sovjetskih avtorjev. Spomnim se, da sem med odraščanjem prebiral te knjige, ki sem jim rekel »rdeče knjige«. Tako sem ob sodobnih in starejših bengalskih piscih spoznal še lep del ruske književnosti, od Puškina do Jevtušenka, od Čehova do Nabokova. Težko bi rekel, kdo je v največji meri vplival name. Kot otrok sem vsekakor imel najraje pravljice – pravljice in narodne pesmi različnih narodov. Svoje čase sem imel navado, da sem prebral vse, kar mi je prišlo pod roko.
Kdaj in na kakšen način si se prvič srečal s poezijo, torej, kdaj si začel pisati in kateri avtorji so v največji meri vplivali na tvoje začetke?
V Bangladešu izstopajo trije prazniki: Dan jezika, Dan neodvisnosti in Dan zmage. Ob teh dneh smo na naši šoli izobesili stenčase. Tako sem prve verze napisal prav za šolski stenčas. Nisem si pa predstavljal, da bom nekega dne postal pesnik. V času šolanja sem se vključil v politiko in se videl kot političnega voditelja. Vendar se to se ni zgodilo. Učbeniki so me dolgočasili – v njih nisem našel nobenega užitka. Toda izven učnega načrta so me pritegnili literatura, filozofija, pravo in teologija. Bral sem vse, kar mi je prišlo pod roko. Spraševal sem se, kaj neki naj bi počel. In v nekem trenutku sem se začel ukvarjati s književnostjo, saj ni bilo nobene boljše alternative. Pravzaprav sem tu našel način, kako lahko sprostim jezik in vstopim v nek nov, neotipljiv svet.
Na začetku je name vplivalo veliko število starejših, a tudi sodobnih pesnikov. Vedno sem se trudil razumeti, kako se oblikujeta jezik in misel in kakšno lepoto skušajo pesniki in pesnice zajeti, da bi našel v tem neko svojo pot. Tako sem se se spraševal o književnosti, ki sem jo bral, v njej sem iskal slabosti ter filozofska in estetska stališča. Lahko rečem, da ni nihče neposredno vplival name, če pa je že, potem se je to zgodilo na nezavedni ravni.
Veljaš za najvidnejšega pesnika svoje generacije oziroma najvidnejšega gibanja, ki se je zavzelo oziroma se še zavzema za nov pesniški izraz v okviru bengalske poezije. Ali lahko na kratko opišeš to gibanje in njegov odnos do bengalske pesniške tradicije? In v čem se ta pesniški izraz razlikuje od pesniškega izraza predhodnih generacij?
Svojo prvo pesniški zbirko, Ela Hi Borosha (Prihaja monsun), sem objavil leta 2002, potem ko sem imel za sabo že petnajst let pisanja poezije. Večine svojega zgodnejšega pisanja nisem objavil, saj se mi je zdelo, da še nisem uspel najti lastnega pesniškega izraza – nisem znal še povedati tistega, kar sem si želel povedati. Ob objavi prve pesmi iz zbirke Ela Hi Borosha, je nek sodobnik najinih let, pesnik Sikder Aminul Haque, napisal, da gre v pesmi za nov pesniški jezik in da zna pesem bralce in bralke presenetiti, saj se precej razlikuje od siceršnjega pisanja. Pesem je zavrnil kot primer moderne poetike. Morda bi bilo bolje reči, da so bile tiste pesmi, pesmi iz mojega prvenca, pravzaprav razširitev simbolističnih pesmi. S strukturalnega vidika bengalske književnosti se tako po svoji obliki kažejo predvsem kot kolonialne. Protestirali smo proti takratni poeziji in poskušali vzpostaviti nov odnos s starejšo bengalsko književnostjo. Nismo pa protestirali kot skupina, ampak kot posamezniki – nekaj pesnikov se je poskušalo izraziti na sebi lasten način. To smo doživljali kot izstop iz okvira tedanje tipične poetike. Kasneje so po tej poti krenili številni mladi avtorji in avtorice. Vsekakor smo storili prvi korak iz okvirov utečenega pesniškega jezika.
Po objavi mojega pesniškega prvenca je znameniti marksistično lakanovski filozof, kritik in profesor Salimullah Khan napisal recenzijo moje knjige, v kateri jo je postavil nasproti poeziji in misli Rabindranatha Tagoreja, četudi je novo poezijo podpiral. Njegova podpora je razvnela polemiko. Kasneje je Azfar Hussain, teoretik, pisatelj in pomemben profesor v naši državi, izpostavil določen aspekt mojega pesništva. O vsem tem se je takrat pri nas veliko govorilo.
Lahko bi rekel, da se je ta nova pesniška oblika, neorganizirana oblika, pojavila kot nasprotje takratni poeziji in postopoma je postala popularna na družbenih omrežjih. Imam pesniški manifest v bengalščini in nekega dne ga bom morda objavil v knjigi. Naš trud je šel prvenstveno v smer, da bi pisali poezijo, ki bi bila bližje vsakdanjemu jeziku kot pa poetičnemu jeziku.
Si pesnik in novinar. V Sloveniji to ni ravno pogosta kombinacija in marsikdaj vidimo novinarstvo kot opozicijo pesništvu in obratno. Kako sam vidiš in doživljaš podobnosti in razlike med pisanjem poezije in pisanjem novinarskih člankov? Kaj te vodi pri enem in kaj pri drugem?
Slovenski pisci imajo veliko srečo! Toda to je zame zanimivo vprašanje. Mislil sem, da je takšna kombinacija za pesnika precej onesrečujoča in pred dvanajstimi leti mi je Rafique Azad, slavni sodobni bengalski pesnik, rekel enako, da bo novinarstvo zavrlo moje pesniško in literarno snovanje. Žal pa kot pesnik nisem mogel zaslužiti dovolj, da bi preživel, saj so honorarji za poezijo pri nas zelo nizki, in zato sem se odločil slediti dvema slavnima pisateljema, Gabrielu Garcíi Márquezu in Naguibu Mahfouzu. Četudi sta bila novinarja, sta bila tudi odlična pisatelja svetovnega slovesa. In tako sem dve desetletji delal kot namestnik urednika pri dnevnih časopisih in kot urednik literarne revije in svetovalec urednika pri reviji, posvečeni umetnosti.
Seveda se jezik književnosti in jezik novinarstva zelo razlikujeta. Toda to me ne moti preveč, saj sem podkovan v jezikoslovju. Ko ne pišem na papir, pišem v svoji glavi. Ugotovil sem, da je pesem mogoče zložiti celo v sanjah. Če razumeš pisanje kot izziv v vsakem trenutku, je vse mogoče. Katerokoli delo opravljaš, se bodo stvari, ki so povezane s tvojim delom, znašle v pesmi. To je težko, a hkrati je to najkrajša pot k temu, da si blizu življenju. Gotovo se strinjaš z mano, da se vse izkušnje zapisujejo v naš spomin. In zdi se, da je to eden od virov književnosti. Toda samo Bog ve, kaj je boljše za pesnika! Strinjam se s tabo, da je pisanje poezije najboljši način, da pesnik zasluži za življenje. Sam še čakam na to.
Pišeš pesmi različnih oblik, od haikujev do daljših pesemskih besedil. Kaj je po tvoje pomembnejše v poeziji, to, kaj rečemo, ali to, kako nekaj rečemo, torej vsebina ali oblika? Kako ti vidiš njuno razmerje?
V mojem zgodnjem otroštvu so nas učili, da bengalščina izvira iz sanskrta. Sanskrt je mrtev jezik, ki se ga ne uporablja več, razen v nekaterih hinduističnih verskih obredih. Sam menim, da so bengalski jeziki blizu santalščini. Kasneje sem se naučil, da sta si ta dva jezika različna. Najprej sem v pesmih, ki sem jih pisal v bengalščini, uporabljal rime, prevzete iz sanskrta. Toda opazil sem, da se po svoji strukturi ta dva jezika razlikujeta in prenehal sem pisati takšne pesmi. Pisal sem različne tipe poezije, praktično v vseh oblikah, značilnih za bengalsko poezijo. Nekoč, ko sem bral budistično teologijo, sem poskusil uresničiti v poeziji filozofijo in miselni proces zenovskih svetnikov. Prav tako sem prebral vse o različnih vrstah haikuja. Pesniški jezik se namreč pojavi na nezaveden način, nenadoma, in tako sem napisal lepo število haikujev v bengalščini. Potem pa sem jih začel pisati v angleščini. Tako imam dve rokopisni zbirki haikujev, eno v angleščini in eno v bengalščini. Upam, da bosta kmalu izšli.
Resnični pesnik se pri pisanju pesmi ne ozira na zahteve različnih pesniških oblik, ampak subjektivna podoba, ki se mu porodi v duhu, sama razvije določeno obliko. Mislim, da je najboljši prijatelj pesniku narava. Pesnik oblikuje nesnovne, nevidne misli in podobe na različne načine. Objekt pisanja sugerira, kakšen naj bo pesniški izraz in kako dolga naj bo pesem. Pesnik preoblikuje nevidno lepoto z močjo jezika v vidno lepoto. Veličina umetnika leži prav v tem. Kjer ljudje ne zmorejo videti lepote, pesnik ustvari pot do nje.
Ali lahko na kratko opišeš, kako se je tvoja poezija spreminjala, razvijala skozi leta?
Poezija se spreminja iz različnih razlogov. Najprej je tu resničnost; potem spomin; nato izkušnja; pa spreminjanje narave; širitev imaginacije; svetovni nazor; različne politične okoliščine in še bi lahko našteval. Če vse skupaj seštejem, lahko rečem, da si pesnikova psiha želi biti v bližini nevidne lepote in resnice. S strukturalnega vidika bi lahko temu rekli fenomenologija resnice ali pa fenomen pesnika. Individualnost se na ta način spreminja. To je v pesnikovi naravi. Če se kdo ne spremeni, potem pesnik v njem otrpne in umre. Sam se spreminjam v skladu z naravo in narava se spreminja v skladu z mano. To je naraven, instinktiven in dialektičen proces. Narava in resničnost spreminjata vse, tudi mene. In pesnik mora slediti tem spremembam in se premakniti v novo osebno obdobje.
Pišeš v bengalščini in angleščini. Kako doživljaš pisanje v enem in drugem jeziku? Kako se odločiš, ali boš neko pesem napisal v bengalščini ali angleščini?
Težko je na kratko povedati, kako pesem nastane. Toda pesem živi v meni na način krvi. To je kot neke vrste naravni instinkt. Pesnik je kot arhitekt, ki vstavlja nove pomene v strukturo jezika. Moj materni jezik je bengalščina in angleščina je moj drugi jezik. Prebral sem veliko pesmi, napisanih ali prevedenih v angleščino. Pesnik, čigar pesem berem, ne ve, kako sam pišem pesmi. In to je zelo boleče zame. Prav tako bi si želel, da bi pesniki iz drugih dežel prepoznali univerzalni subjekt ali objekt, ki je navzoč v mojih pesmih. Upam si reči, da lahko moja pesem, zaradi svoje občutljivosti in človečnosti, nagovori kogarkoli na svetu. Toda nikoli si nisem mislil, da bom kdaj pisal v angleščini, saj jezika nisem bil vajen. V angleščini pa sem začel pisati zato, ker nisem uspel najti dobrih prevajalcev. Najprej mi je bilo to zelo težko, a s časoma je postalo vse lažje. Kakorkoli že, mogoče je vse, če le veseli duha.
Bil si urednik kar nekaj revij, tudi revije, posvečene jezikoslovju in filozofiji, pišeš pa tudi o likovni umetnosti. Kako izkušnja znanosti, filozofije in likovne umetnosti vpliva na tvojo poezijo?
Ja, urejal sem literarno revijo Jatio Sahityo. Revija je spodbujalo debato na temo bengalskega jezika. Največji vpliv na bengalščino sta imela sanskrt in perzijščina. Sanskrt imenujejo tudi jezik bogov, saj se uporablja pri nekaterih hindujskih verskih obredih, a drugače se ga ne uporablja več. V srednjem veku, ko smo bili pod arabsko in iransko oblastjo, je bengalščina prevzela številne arabske in perzijske besede. Pred skoraj dvesto leti, ko je bila napisana slovnica bengalskega jezika, se je začela debata o bengalščini, njeni slovnici, izgovorjavi in tudi prevzetih tujih besedah. Predlagali smo, da bi se na strukturo jezika gledalo kot na naravo jezika in da naj bi bil knjižni jezik blizu vsakdanjemu jeziku in da naj se na prevzete besede gleda kot na besede bengalskega jezika.
Prav tako sem objavil tudi knjigo, z naslovom Charalnama. Pisatelj in slaven fotograf, Nasir Ali Mamun, je naredil intervjuje z brezdomci – potepuhi, tretjespolnimi osebami, lopovi, reveži in motenimi ljudmi. Ti živijo na ulicah, v botaničnih vrtovih, na železniških postajah in drugih krajih pod milim nebom. Poskušal sem postaviti teorijo, kako ti ljudje govorijo in živijo izven sprejetih struktur moči. Objavil sem knjigo Charalnama in napisal slovar njihovega slenga Charali Vashar Ovidhan, ki predstavlja popolno novost v bengalščini in je blizu pogovorni bengalščini.
Najprej sem prebral ogromno teorije o umetnosti, od Aristotela do Umberta Eca. Potem ko sem obiskal številne razstave bengalskih umetnikov, sem začel pisati o umetnosti. Estetiko čutim kot svojo notranjo strast. Tako sem svoje mišljenje razširil na prostor, ki sega od poezije do likovnosti. Pravzaprav sta lepota in mišljenje vzajemno povezana. Pred nekaj leti sem napisal članek o nadarjenem klasičnem slikarju SM Sultanu. In ta članek mi je odprl pot do likovne kritike. Mislim, da je estetika poezije zelo blizu estetiki likovne umetnosti. Čeprav sta si včasih različni, se lepota poezije in likovnosti prepletata.
Ali lahko za konec tega pogovora na kratko opišeš sodobno bangladeško poezijo? Katere so njene glavne značilnosti, kot tudi to, kaj karakterizira bangladeško pesniško sceno – kako je organizirana ipd.?
V Bangladešu najdeš različne tipe poezije in različne tipe pesnikov, pesnic. Imamo kar nekaj zelo dobrih sodobnih pesnikov. Pred in neposredno po osamosvojitvi je bilo za večino pesmi značilno, da so bile pisane v okviru nacionalnega, le manjši del poezije je bil simbolističen. Takšna praksa je trajala do generacije sedemdesetih. V osemdesetih letih so nekateri postavili zahtevo, naj se poezija osvobodi političnih sloganov. Zanikali so politični aspekt pesništva in se vrnili k poeziji, ki je v Bangladešu prevladovala v tridesetih letih minulega stoletja. To je bilo nekako obdobje simbolistične poezije. Po padcu vojaške diktature leta 1990 so bangladeški pesniki in pesnice vstopili v novo pesniško polje – ti pesniki poskušajo pesniški jezik približati vsakdanjemu jeziku. Kar nekaj nadarjenih pesnikov se je pojavilo v tem obdobju, a potrebujemo čas, da jih bomo lahko ovrednotili.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved