Naj začnem na začetku: rodil si se v Brčkem. Kako se spominjaš Brčkega tistega časa? Kako se spominjaš otroštva in na kakšen način se otroštvo vpisuje v tvoje literarno delo?
Otroštvo je zame zelo pomembno in je določilo marsikaj, kar se mi je kasneje zgodilo v življenju. Brčkega tistega časa se spominjam z nostalgijo. Ko smo mladi, se nam zdi vse lepše in boljše kot kasneje, v zrelih letih, četudi temu ni bilo tako. Vendar pa je bilo v Brčkem v tistem času res vse boljše. Veliko stvari iz otroštva je vstopilo v moje delo in to ne samo v prozo, ki bi jo nekateri označili za mladinsko književnost. Sicer pa je tovrstne meje v mojem delu težko povleči.
Pišeš poezijo, prozo in dramatiko. Toda s čim si začel, z zgodbo, z dialogom ali z verzi? Kako je v tvoje življenje vstopila poezija in kateri pesniki in pesnice so v največji meri vplivali na tvoje začetke?
Začel sem z zgodbami, v sedemdesetih letih, ko sem bil še gimnazijec, v času študija pa sem se obrnil k poeziji in tudi zgodbe, ki sem jih kasneje pisal, sem pogosto dojemal kot poezijo v prozi. V osemdesetih letih sem se poskusil tudi v dramatiki in to, kar sem napisal, so bili v bistvu poetični dramoleti. V osemdesetih sem tudi bral veliko poezije, najbolj pa so vplivali name Trakl, Kavafis, Šimić, Kosovel, torej ekspresionisti.
Kako pišeš poezijo in kako pišeš prozo – ali gre za podoben proces ali se pisanje poezije in pisanje proze vendarle razlikujeta? In kako pišeš dramatiko? Slovenski pesnik, pisatelj in dramatik Vinko Möderndorfer je v intervjuju za Poiesis povedal, da je pisanje dramatike veliko bližje pisanju poezije kot pa pisanju proze …
Za pisanje poezije moram biti v posebnem razpoloženju in na dan lahko napišem samo eno pesem, medtem pa ko lahko prozo pišem praktično vsak dan in to od jutra do večera. Tudi dramatiko lahko pišem na enak način kot prozo, se pa strinjam, da je pisanje drame bližje pisanju pesmi kot pa pisanju proznega dela. Ni nenavadno da se je drama, pisana v verzih, tako dolgo obdržala in blizu so mi dramatiki pesniki, kot je na primer v naši regiji Ljubomir Simović (ki piše igre v verzih tudi še danes) in Miodrag Žalica, najboljši dramatik iz BiH.
Si tudi prevajalec. Kako doživljaš prevajanje v razmerju do pisanja lastnega dela?
Tudi prevajanje je kreativni proces, a vsaj zame je manj naporno in zato lahko prevajam dlje časa kot pa pišem. Tudi prevajalci imajo svoj stil. Osebno so mi bliže pisatelji, ki imajo bolj poetični stil in takšne raje prevajam, četudi jih je težje prevajati kot pisatelje, ki težijo k bolj dokumentarnemu stilu. Raje prevajam dramatiko kot prozo, a imam za to bolj malo možnosti, saj se založbe le redko odločijo za natis dramskih del, z gledališči pa sem tudi bolj redko v stiku.
Študiral si ekonomijo. Danes živimo v družbi, kjer naš pogled na svet določa prav ekonomija: vredno je samo tisto, kar ima določeno ekonomsko vrednost. Zdi se mi, da smo pisatelji kar malo zbegani zaradi tega – ali imaš morda kakšen predlog, kakšno stališče naj bi pesniki, pisatelji, a tudi drugi umetniki zavzeli napram današnji družbi? Ali naj pristanemo na to, da se nas vrednoti samo še po količini prodanih knjig ali pa naj se temu raje upremo, kar pa seveda pred nas postavlja novo vprašanje, kako naj se upremo …
Ja, ekonomijo sem študiral zaradi nesrečnega slučaja, ker sem zamudil vpis na študij književnosti in ker je bila v tistem času v Brčkem edina fakulteta prav ekonomska fakulteta. Bil sem slab študent in imam odpor do ekonomije in tako tudi do družbe, ki materialno postavlja nad duhovno. Pisatelji morajo biti vedno kritični do družbe in današnja družba je za to zelo primerna. Na žalost so danes v prvem planu pisci bestselerjev, ki pa se – na srečo – danes pojavijo, jutri pa zginejo. Meni zelo drag pisatelj Borges je dobro povedal, da je pisanje bestselerjev kot prostitucija. Njegova dela niso bila nikoli visoko tiražna. Seveda se moramo upreti takšnim merilom, takšnemu vrednotenju, je pa to danes in v takšni družbi, v kateri pisatelji ne pomenijo nič, težko.
Po študiju si opravljal veliko različnih del, od fizičnega dela do dela novinarja in profesionalnega književnika. Tvoja biografija je tako bolj podobna biografiji kakšnega ameriškega ali ruskega književnika kot pa književnika s področja bivše Jugoslavije. Kaj so ti tovrstne izkušnje dale kot književniku? Ali meniš, da je za književnika pomembno, da ima čim bolj raznoliko socialno izkušnjo?
Ja, moja biografija je podobna biografiji kakšnega ameriškega ali sovjetskega pisca v emigraciji. Tovrstne izkušnje so mi prinesle hvaležen material za moje delo. Če bi študiral književnost, bi bilo vse drugače in želel bi si, da bi bilo drugače. Menim, da za pisatelje to ni pomembno, saj obstajajo sijajni pisatelji, ki so na prvi pogled imeli monotono življenje, so pa zato sanjali zanimive sanje.
Si reden gost različnih literarnih festivalov in pisateljskih rezidenc po celem svetu, prav tako pa tudi sam vodiš literarni festival v Brčkem. Ali so takšna srečanja pomembna za književnike in na kakšen način so pomembna?
Vsekakor so pomembna, saj prinašajo nove izkušnje. Pomembni so kontakti, ki se tam in takrat vzpostavijo. Velikokrat se zgodi, da se na takšnih srečanjih sklenejo nova prijateljstva, kasneje pa temu sledijo prevodi in nova gostovanja, kar je dobro.
V pesmi, objavljeni v Poiesis, govoriš o narobe svetu – ko sem jo prevajal, sem v nekem trenutku dobil občutek, da bi to lahko bila tudi metafora za države bivše Jugoslavije. Kako doživljaš današnjo BiH in še posebej Brčko district? In kako vidiš poezijo, ki danes nastaja na tleh BiH?
Ta pesem je nastala na osnovi nekih sanj, vendar pa je vsekakor tudi odraz resničnosti. Lahko bi bila primeren začetek za roman ali dramo, kjer bi igrala vlogo točno takšne metafore. O BiH in Brčko districtu bi se lahko povedalo marsikaj, žal pa več slabega kot dobrega. Tudi pred vojno se je marsikaj kritiziralo, kritiziral sem tudi sam, a danes je za to še več razlogov. Danes manj spremljam poezijo v BiH kot pa sem jo spremljal pred vojno. Zaradi tega, kar trenutno počnem, celo bolje poznam sodobno rusko poezijo kot pa poezijo BiH, tako da ne morem govoriti o njenih različnih tendencah.
Danes živiš med Rusijo in BiH. Ali lahko na kakršenkoli način primerjaš rusko literarno sceno s tisto v BiH? Ne vem, v kolikšni meri spremljaš sodobno rusko poezijo, a te bom vseeno vprašal: kaj se pomembnega dogaja v ruski poeziji, katere smeri in težnje so v njej najmočnejše?
Ti dve sceni sta zelo različni predvsem zato, ker je Rusija veliko večja in se tam tudi več bere in bolj ceni književnost. Sodobno rusko poezijo spremljam, vendar manj kot prozo, saj mi založniki dajejo v prevajanje predvsem prozna dela. Lahko pa rečem, da je še vedno močna puškinovska tradicija rimane poezije, ki je pogosto zelo tradicionalna. Charles Simic je nekoč tako označil poezijo Josifa Brodskega in ga postavil na primer za Vaska Popo in Ivana V. Lalića. Tako mislim tudi sam. Pesniki, ki pišejo v t.i. prostem verzu so zelo redki. Nekatere od njih sem prevajal, kot na primer zapostavljenega Kuprijanova. Prevajal sem tudi pesmi Maksima Ameljina, ki občasno kombinira svobodni in vezani verz. V prostem verzu več pišejo mladi ruski pesniki, ki berejo tudi prevedeno sodobno poezijo. Seveda pa si lahko moderen tudi v rimanem načinu pisanja, kar je uspelo nizu sodobnih ruskih pesnikov.
Za konec bi imel še eno vprašanje, ki ni vezano za poezijo, mi je pa kot oboževalcu znanstvene fantastike zelo blizu: zakaj si izbral tudi pisanje v žanru znanstvene fantastike? Kaj ti ta žanr omogoča, česar ti drugi žanri ne omogočijo?
V sedemdesetih letih (to je bila zlata doba znanstvene fantastike v Jugoslaviji) sem začel s pisanjem znanstvenofantastičnih zgodb in sem bil velik bralec tega žanra tudi še v osemdesetih letih. Pisatelji znanstvene fantastike so bili pred svojim časom in to ne samo po temah in idejah, ampak so pisali o tistem, o čemer drugi niso pisali in bili so bolj kritični do družbenega dogajanja. Vedno mi je bila blizu satira in takšno je bilo tudi moje pisanje v žanru znanstvene fantastike. Na žalost je z literarnega vidika tako kot v drugih žanrih tudi v znanstveni fantastiki veliko slabega. Za mene je pomembnejše kako se piše kot kaj se piše in tako v samem žanru cenim najbolj tista dela, ki imajo neko literarno vrednost, kot so na primer dela Bradburyja, Lema in Bratov Strugacki. Danes praktično ne pišem več znanstvene fantastike, jo pa zato več prevajam in proučujem. Vesel sem, da sem iz tega žanra prevedel roman sijajnega Jeffa Noona in zgodbe Mihe Remca, najboljšega pisatelja znanstvene fantastike s področja bivše Jugoslavije.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved