Tvoj prvenec vzbudi pozornost že z naslovom. Krekspot na požarnih štengah. Kako se ti je porodil?
Naslov se nanaša na požarne stopnice Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki so danes zamrežene, še pred nekaj leti pa je bilo mogoče sedeti na njihovem vrhu. Bile so moja priljubljena točka za zasebne pogovore, prikladno blizu Metelkove, a vseeno dovolj odmaknjene od vrveža. Niša v steni muzeja na vrhu teh stopnic je bila vedno polna smeti in igel, zato sva ji s prijateljem, s katerim sem tja najpogosteje zahajala, rekla »krekspot«, torej kraj, kamor se ljudje hodijo drogirat. Zbirka vsebuje zgodbe številnih nesrečnih življenj v mestnem okolju, »krekspot na požarnih štengah« pa je urbana luknja samodestrukcije, zato se mi je glede na vsebino zbirke to zdel zelo primeren naslov.
Obravnavaš težke teme. Nasilje, smrt, duševne bolezni. Od kod fascinacija nad njimi?
Veliko pove stavek iz opisa na koncu knjige: »že dolgo si želi napisati srečno pesem, a ji do zdaj še ni uspelo.« Prijetnejših tem preprosto nikoli nisem začutila kot nekaj, kar bi lahko prenesla v svojo umetnost. Še več, včasih se zdi, da se skozi poezijo skorajda izživljam. Težko rečem, od kod izhaja fascinacija nad težkimi temami, saj je prisotna že, odkar pomnim. Izmed njih pa so se mi te specifične porajale same od sebe – iz opazovanja okolice, pogovorov, izkušenj ljudi, ki so mi bili blizu, v nekaterih primerih tudi lastnih.
Teme podkrepiš s preprostim, a brutalno neposrednim jezikom, vmes pa poseješ duhovite drobtinice, s katerimi rahlo razelektriš ozračje. Ta kombinacija se mi zdi izjemno posrečena in uspešna. Kakšen je tvoj odnos do jezika?
Kot bralka, gledalka itd. v umetnosti iščem nekaj, kar me pretrese, šokira in dolgo ostane z menoj. To želim dati tudi bralcem_kam svoje poezije. Omenjene teme opisujem v jeziku, ki je logično povezan z njimi, če se torej posvečam uničenim življenjem nekih milenijcev_k, uporabljam temu primeren jezik, saj lahko zgodbe in izpovedi samo tako izpadejo naravno. Duhovitim drobtinicam nekateri_e pravijo cinizem, s katerim naj bi se izogibala izražanju čustev. Vendar pa se ne strinjam, čustev je veliko in kdor to želi, jih bo našel. Poleg tega ciničen humor ni krinka, ampak podobno kot direkten jezik nekaj meni lastnega, nekaj kar se zgodi spontano, ne da bi o tem posebej razmišljala.
Kakšen je odnos lirske subjektke in avtorice v tvoji zbirki?
Lirska subjektka v Krekspotu je, kar se tiče jezika in odnosa do sveta, košček avtorice, ki ga v vsakdanjem življenju ne boste srečali, njen najbolj negativen, brutalno iskren, razpuščen, vulgaren in destruktiven obraz.
Pesniki naj bi bili v prvih bojnih vrstah. Kako je s tvojim aktivizmom? Za kaj se boriš?
Z aktivizmom se že nekaj let ne ukvarjam več neposredno, ne ker se ne bi hotela, pač pa sem se z več udejstvovanja v kulturi postopoma odmaknila od njega. Menim pa, da je moje delovanje še vedno posredno aktivistično, saj sem aktivna na LGBTQ+ sceni, pa tudi že sam obstoj kot kvir osebe je političen. Poleg tega trenutno delam za organizacijo, ki se ukvarja z anti-rasizmom. Ne mislim, da bi morala imeti vsa poezija aktivistično noto, daleč od tega, na prvem mestu je estetska vrednost. Brez dvoma pa jo moja zaradi tem, ki jih obravnavam in zaradi načina, kako pišem o njih, ima. Menim, da je teme, ki jih družba teže sprejme, splošni javnosti najlaže približati skozi umetnost, kljub temu pa verjamem, da bi moja poezija zaradi vsebine in militantnega naboja med najširšo publiko doživela številne negativne odzive. Vseeno čutim potrebo po tovrstnem izrazu.
Mora po tvojem mnenju poezija med ljudi? Zakaj?
Ne, dokler avtor_ica ni pripravljen_a. Po tem pa vsekakor. Veliko slišimo o tem, da izhaja preveč slabe poezije, morda pa se tudi veliko dobrih tekstov skriva po predalih, ker avtor_ica nima zaupanja v njihovo kvaliteto. Zagotovo raje živim v preobilju dobre in slabe poezije in sama ločujem zrnje od plev.
Praviš, da je pisanje zate nuja. Kaj pišeš te dni? Kaj pripravljaš?
Ja, če predolgo ničesar ne napišem, postanem nemirna. Trenutno sem sredi burnega in ne najbolj inspiriranega obdobja, vseeno pa po malem pišem drugo zbirko, ki bo marca 2024 izšla pri založbi Črna skrinjica.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023