Veronika Razpotnik je že znano in uveljavljeno ime mlajše generacije pesnikov. Svojo poezijo je prvič objavila l. 2017, od takrat pa je sodelovala na številnih festivalih in natečajih, kjer se požela tudi lepe uspehe. Njen prvenec tako ni presenečenje. Odstira nam marsikaj, nas sili k ponovnemu branju in razmisleku o temah, ki jih odpira.
Naslov tega prispevka je verz iz njene prve zbirke, ki pozornost bralcev zbudi že z naslovom Krekspot na požarnih štengah in odlično povzame duha, ki prežema pesmi, zbrane v prvencu. Občutke govorka ignorira do te mere, da jih ni več. Sploh. Otopijo jih tudi SSR-ji (ampak imam izgovor sem na SSRjih, Padalka), ki jih govorka jemlje. Zbira steklenice za srečo, ki je ni več sposobna čutiti. (Krekhaus, III.). Zdi se, da jih poskuša prebuditi z grobim seksom (pesem ***), kjer si govorka želi, da bi jo vrgel ob steno, prijel za roke, lisaste od ugaslih čikov, porezal … Govori o alkoholu, tabletah (II.), tepežu. Poudarja duševne bolezni (govorkina punca ima shizofrenijo, včasih spi s tipom z depresijo). Erotika se pri Razpotnikovi tesno povezuje s smrtjo in uporom (pesmi Ostkreuz in Krekhaus I.). Tudi smrt je pogosta tema v pesmih, zaželi si (v pesmi Come on baby light my fire), da bi na dan mrtvih pridružila prav njim, da bi kot metulj umrla v svetilki, da bi jo zgazil avto… Verz Uroša Zupana (kajti revolucija je permanentna in resni pesniki morajo biti v prvih bojnih vrstah) vpelje razdelek aktualnih pesmi. Te so vezane na konkretne dogodke, ki si jih avtoričini sodobniki zlahka prikličemo v spomin. Tak je roza bager iz Roga v pesmi omejen rog trajanja. Dotakne se migrantske problematike, kjer nekdo frca migrante kot mravlje z armafleksa in postane pomemben vardist (lovci na glave). V pesmi ne hodi po janezu se dotika protestov, kolesarjev in aktualnih sloganov. Govorka se z otožnostjo spominja otroštva (odeja iz oranžnih kvadratov), kjer spregovori o odtujenosti in žalosti. Enaka občutja prežemajo pesem strgana plahta, kjer prikaže družino, kot jih je veliko, katere člani so si med seboj tujci.
Pesmi odlikuje tudi preprost in jasen jezik, ki prehaja v brutalno odkritost, grobost, surovost, mestoma pa tudi duhovitost (kdor visoko leta postane pečenka, evolucija). Zanimive in duhovite so tudi primerjave (njega primerja z zajčki, in bi ga dotolkla, da zajčki ne bi bili žejni, dežujem dežuješ), v pesmi plima bo pa govorkina ljubimka njo ožela kot vrečko za čaj in jo vrgla proč, vrečko bo pa poljubila za lahko noč.
Kot zapiše Dejan Koban v spremnem zapisu k zbirki, so pesmi Veronike Razpotnik kot drveč tovorni vlak, ki so mu ravnokar odpovedale zavore. Brez vsake empatije te butnejo ob rob in ker si izpraznjen čutenja, se sam vržeš čez, da vidiš, kaj je tam. Sama bi dodala, da je vsaka pesem pravzaprav brca v trebuh, ki te za nekaj trenutkov pusti brez sape. Ob temah, ki jih avtorica obravnava, zlahka pogledam proč. Ob katerih si želim pogledati proč, ne bi brala o njih, ne bi se soočala z njimi, ne bi razmišljala o njih. Ker so boleče, aktualne, ker so tu, blizu, morda tudi pri meni, pa jih nočem videti. Ni to moj svet, ne želim, da je to moj svet. Močno so me razburile in vznemirile, pa tudi navdušile z inteligentno pisavo. Vsako delo, ki v meni vzbudi močna čustva, pa kakršna koli že so, ostane z mano. Če ne v spominu, pa v želodcu (tega ne mislim slabšalno, ampak ostane z mano, ker me kliče, da s tem nekaj naredim, premeljem, premislim).
Razpotnik bo pisala naprej, zanjo je pisanje nuja. Mora se izražati. V veliko veselje mi bo spremljati razvoj, pesmi, ki bojo nastajale, teme, ki se jih bo avtorica dotikala. Morda pa ji uspe napisati tudi veselo pesem.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023