Najnovejše objave

Pogovor z Norio Adel

Po narodnosti si Berberka. Ali lahko na kratko opišeš berberski narod in berbersko kulturo ter to, na kakšen način določata tebe in tvojo poezijo?

Vedno sem prevpraševala svoje mesto in mesto svoje umetnosti v patriarhalni skupnosti. Rodila sem se v konzervativni družini, kjer umetnost in literatura nista običajni aktivnosti za žensko, zato sem si morala izboriti prostor zase. To, da sem se srečevala z ovirami v družini in družbi je na določen način zaznamovalo moje pesništvo, kar se še posebej vidi v moji prvi pesniški zbirki Youss veillera le marais, acte poetique d’un gardien (Alžir, 2009), kjer sem pisala o individualni emancipaciji skozi umetnost in literaturo.

Berberi so etnična manjšina in tudi prvi ljudje, ki so poselili Severno Afriko. Poznani so pod imenom Amazigh (izg. ‘amazir’), berberski jezik pa se imenuje tamazight. Jezik se razlikuje od države do države, v katerih Berberi živijo, prav tako se razlikujejo imena zanj, v Alžiriji se imenuje kabyle ali taqbaylite, ime izvira iz besede Qaba’il, kar v arabščini pomeni »plemena«. Berberska kultura je bogastvo, saj je to globoka kultura miru, v enaki meri namreč cenimo in spoštujemo ljudi in oljke. To je tudi barvita kultura, kar se vidi že iz naših tradicionalnih oblačil. Nekaj lepega in mističnega je v gorah Kabylie, to je regija v zahodni Alžiriji, kjer živi največ Berberov, česar ne morem oziroma ne znam opisati. Mislim, da je biti Berber nekaj lepega, na kar sem ponosna in kar želim predati tudi svojemu sinu, katerega drugo ime je Amazigh. Beseda Amazigh pomeni toliko kot svoboden človek, upornik.

Kakšno vlogo ima danes poezija v berberski skupnosti?

Amazirska poezija ima vlogo ohranjanja jezika in kolektivnega spomina ter vlogo ponovne vzpostavitve nacionalne identitete. Naslednji primer lepo pokaže pomembnost deleža pesništva v družbenih spremembah. Leta 1980 je veliki alžirski pisatelj, jezikoslovec in antropolog Moloud Mammeri (1917-1989), ki je leta 1969 objavil pesmi velikega berberskega pesnika Si Mohanda Oumhanda (1836-1901), želel na predavanju na univerzi v Tizi Ouzouju (glavnem mestu Kabylie) predstaviti staro kabilsko, torej berbersko poezijo, toda predavanje je bilo prepovedano s strani župana in to je bil začetek tega, kar danes imenujemo Berberska pomlad – vstaja berberskih študentov v mnogih mestih, od Tizi Ouzouja do Alžira. To dogajanje, ki se ga spominjamo vsako leto,  predstavlja tisto točko v zgodovini, od katere dalje lahko ljudje končno izražajo svoj nacionalno pripadnost in zahtevajo ohranitev jezika brez strahu pred politiko, nepravičnostjo in rasizmom.

Zakaj in kdaj si začela pisati poezijo? Kateri pesniki in pesnice so v največji meri vplivali nate?

Ne spomnim se, kdaj sem začela pisati pesmi, mislim, da jih pišem že od nekdaj. Toda obstaja zgodba, ki je ne bom nikoli pozabila. Tekom prvega leta na Akademiji za umetnost v Alžiru, nam je profesorica arabščine, ki je bila tudi prevajalka, pesnica in slikarka, dala za vajo zanimivo nalogo, da po določeni sliki napišemo pesem. To je bila slika Friedensreicha Hundertwasserja, avstrijskega arhitekta in slikarja, ki je v središče svoje umetnosti postavil naravo, organske oblike in barve, kar je zelo zanimivo, če pomislimo, da se njegova teorija umetnosti imenuje Transautomatism, ki v večji meri  posveča pozornost gledalčevi interpretaciji kot pa umetnikovi intenci. Soočena s sliko, na kateri je bila podoba čolna, zgubljenega v vodnih vrtincih, sem napisala pesem v nekaj sekundah. Profesorica je najprej mislila, da ne morem pisati, potem pa ko je presenečeno ugotovila, da sem pesem že napisala, me je povabila, da jo javno preberem. To je bilo moje prvo javno branje in od takrat naprej nisem nikoli več nehala pisati.

Noben pesnik ni vplival name, lahko pa govorim o bleščečih zanosih, tekstih, na katere sem naletela slučajno in o tekstih, ki sem jim le počasi dopustila vstopiti v moje življenje. Vendar jih je nekaj, h katerim se vedno znova vračam, kot so Rimbaud, Darwish in veliki sirski pesnik Mohamed Al Maghout.

Čemu v poeziji posvečaš več pozornosti, obliki ali vsebini? Kako se je tvoje pesništvo spreminjalo skozi leta?

To, kar poskušam doseči v svoji poeziji je ravnotežje med preprostimi, lahko dostopnimi besedami in neko globljo poetičnostjo. Najboljši primer je moja zbirka Youss. Youss govori o tem, kako vidim svoje pisanje in kakšno naj bi bilo. To naj bi bil neskončen eksperiment z besedami, z njihovim volumnom, s ciljem, da bi ustvarila poetični tekst, ne da bi pri tem sledila pesniškim pravilom ali rimam. Skozi leta je moje pesništvo postalo bolj fragmentarno, bolj spontano in se osredotoča na telesnost jezika, od kože do kosti; to je zame način, da osvetlim našo fiziološko identiteto, naše telo, za katerega se včasih zdi, da nam je tuje, še posebej v družbi, kjer je telo prepovedano in zakrito. To me zanima tudi v umetnosti. Umetniški študij sem končala s tezo Reprezentacija telesa v arabskem in muslimanskem svetu in ta tema je bila zame resničen izziv, saj sem morala spregovoriti o religioznih, seksualnih in političnih tabujih, ki vladajo v družbi, v kateri sem se rodila – največji izziv je bil v tem, da sem morala biti kot človek in kot umetnica skrajno iskrena in da sem si morala priznati, da uspeh pri študiju, delu in družbena prepoznavnost ne pomenijo nič, če nismo resnično svobodni. O tem govorim v svojem pisanju in to je bil tudi razlog, zakaj sem zapustila Alžirijo.

Študirala si umetnost. Kako vidiš podobnosti in razlike med umetnostjo in poezijo? Kako se lotiš pisanja pesmi in kako se lotiš ustvarjanja dela s področja vizualne umetnosti?

Leta sem preživela na Akademiji za umetnost, kjer sem izdelovala skulpture, se učila o zgodovini umetnosti , toda ko sem pričela razvijati svoje lastno delo na tem področju, je poezija postala pomemben del vizualnih projektov, ki sem jih ustvarjala. Razen glede materiala, ne vidim kakšne bistvene razlike med ustvarjanjem pesmi in ustvarjanjem vizualnega dela, pri obeh gre za to, da izrazimo svoja čustva in ideje in oba načina se dotikata pomembnih tem. Umetnost je poezija in poezija je umetnost.

Po koncu študija si se preselila v Sirijo. Zakaj si izbrala Sirijo? Kakšna dežela je bila to takrat, sploh za mlado pesnico in umetnico?

Po koncu študija sem imela možnost, da bi šla v Francijo na magisterij, toda odločila sem se, da bom potovala, da ne bom več sprejemala znanje v šolskih klopeh, ampak neposredno iz življenja. Tako sem se odločila, da ne bom šla v Evropo, ampak na Bližnji vzhod, kar je bilo skladno tako z mojim študijskim delom kot z vprašanji, ki mi jih je zastavljalo moje umetniško delo.

Za Sirijo sem se odločila potem, ko sem jo na kratko obiskala s prijateljico. Kar naj bi bilo nekaj tedensko potovanje, je postalo nekaj letno potovanje. Na začetku sem opravljala različna priložnostna dela, potem pa sem dve leti poučevala umetnost in francoščino. To je bilo najbolj intenzivno in bogato obdobje v mojem življenju, spoznala sem ogromno ljudi, zamenjala veliko stanovanj, tako da sem živela v različnih delih mesta, imela sem priložnost, da sem potovala po celi deželi in na teh potovanjih sem se res veliko naučila. Sirija in še posebej Damask sta bila v pesniškem pogledu zelo navdihujoča. Damask je bil odprt multikulturni kraj, ki je dihal v ritmu mošej in cerkev, nočnih klubov in taksistov, poln življenja in hrupa. Veliko sem pisala, začela sem pisati novo knjigo, naredila pa sem tudi zelo pomemben fotografski projekt Petkove ulične kronike, nekakšen foto dnevnik ulice, kjer sem živela. V tem dnevniku sem skozi fotografije povedala zgodbe različnih ljudi. Na žalost imajo te fotografije danes grenak priokus, saj se sprašujem, kaj se je zgodilo  z ljudmi, ki sem jih fotografirala in z ulico, kjer sem živela, v mestu, ki sem ga imela tako rada.

Žal te moram vprašati tudi to: kako naj razumemo vojno v Siriji? Kako jo razumeš ti? Kako ta grozljiva vojna vpliva nate in na tvoje delo?

Situacija v Siriji je zelo kompleksna, saj je vanjo vpletenih veliko strani in resnica o vojni je zamegljena s preveč strahu, emocij, zato mislim, da nihče ne more zares odgovoriti na to vprašanje. In na žalost vsak nov dan prinese nove in nove žrtve in nove in nove begunce. Vse to me globoko prizadeva in razmišljam o mnogih projektih, kjer bi lahko ta čustva preobrazila v podobe in besede, še posebej zdaj, ko smo tako v Nemčiji kot v mnogih drugih deželah obkroženi z begunci, od katerih vsak nosi s seboj svojo zgodbo in svoja upanja.

Pišeš v francoščini. Ali si kdaj pomislila, da bi pisala v berberščini? Kako vidiš razmerje med poezijo in jezikom? Ali je poezija stvar jezika ali je nekaj drugega kot jezik?

Ne, nikoli nisem pomislila, da bi pisala v katerem koli drugem jeziku razen v francoščini. Zame je pisanje v in govorjenje v francoščini nekaj naravnega, saj je to jezik, v katerem izražam svoje ideje, misli, svoje razumevanje sveta.

Vsak jezik prida poeziji nekaj posebnega, nek poseben zvok, toda jezik govori tudi o govorcu in naslovniku, ki ga uporabljata. Tišina je poezija, obrazi so poezija, glasba, hrana, vse je poezija, tako da ni nujno, da je zgolj stvar jezika, saj ima sposobnost, da obstaja onkraj njega.

Ko sta govorila o prvi značilnosti »manjšinske literature« sta Deleuze in Guattari razložila, da le-ta ne izrašča iz literature, pisane v »manjšinskem« jeziku ali nekoč koloniziranem jeziku. »Manjšinska literatura« je raje tista, ki je pisana v večinskem jeziku ali v primeru nekdaj koloniziranih dežel, v jeziku kolonizatorjev. Druga značilnost »manjšinskih literatur« je po njima ta, da so politične. Vse v njih je politično, pravita. Ali se strinjaš s tem? Kako vidiš razmerje med politiko in poezijo? Na Zahodu mnogi pesniki trdijo, da je poezija samo stvar estetike …

Na to je težko odgovoriti, še posebej če vemo, da je Kafka govoril, ko je govoril o judovski literaturi v Varšavi in Pragi, o »Kleine Literaturen«, torej »Kleine« in ne »manjšinski« literaturi. To je pomembna razlika, saj sta Deleuze in Guattari »Kleine« prevedla kot »mineures«, manjšinske in ne kot »petites«, majhne.

Kot frankofonska alžirska pisateljica v državi, kjer je uradni jezik arabščina, ki se venomer bori s francoščino, katero se uporablja povsod, v državi, kjer se tamazight bori za večjo prepoznavnost, mislim, da je tisto, kar dela nek jezik ali neko literaturo veliko, to, kako ju uporabljamo in kaj potegnemo iz njiju – to pa je lahko nacionalno, narečno ali zapuščina kolonializma.

Mislim, da se poezija glede na svoj zgodovinski kontekst dotika tako političnega kot estetskega. Vsak pesnik določa svojemu pisanju smer, obliko, ki je lahko politična ali ni. Na primer če v poeziji dekonstruiraš obliko ali če vpelješ kontraverzno tematiko je to hkrati politično in estetsko dejanje. Mislim, da je v poeziji pomemben predvsem inovativen pesniški glas, za katerega pa ni nujno, da je tudi političen. Včasih zadošča pisanje samo, saj je že samo pisanje politična akcija, četudi govori o roži.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

 

 

Noria Adel

Noria Adel

Noria Adel, pesnica, fotografinja in vizualna umetnica, se je rodila leta 1980 v Alžiriji. Po končanem študiju umetnosti na akademiji za lepe umetnosti v Alžiriji, je odšla v Damask, v Sirijo, kjer je živela do leta 2011. Leta 2012 je prejela umetniško štipendijo UNESCA za literaturo »UNESCO-Aschberg Bursaries for Artists – creative writing«. Je avtorica ali soavtorica več pesniških zbirk in gostja različnih pesniških festivalov. Živi v Nemčiji kot svobodni književnik.
Noria Adel

Latest posts by Noria Adel (see all)

O Noria Adel (3 Člankov)
Noria Adel, pesnica, fotografinja in vizualna umetnica, se je rodila leta 1980 v Alžiriji. Po končanem študiju umetnosti na akademiji za lepe umetnosti v Alžiriji, je odšla v Damask, v Sirijo, kjer je živela do leta 2011. Leta 2012 je prejela umetniško štipendijo UNESCA za literaturo »UNESCO-Aschberg Bursaries for Artists – creative writing«. Je avtorica ali soavtorica več pesniških zbirk in gostja različnih pesniških festivalov. Živi v Nemčiji kot svobodni književnik.