Živijo, Nina. Tvoja prva knjiga je prozna, potem si se po dveh strokovnih podala v poezijo. Zdi se mi, da meja med tvojo prozo in poezijo ni zelo izrazita. Kje je meja med zvrstmi? Kaj jih definira?
Zdravo, draga Neža. Zvrsti so dolgočasne. Ne pišemo zvrsti, ampak artikuliramo misli in svetove. Po poti pa se imamo kar fino.
Si tudi skladateljica, didžejka. Koliko glasbe je v tvojih besedah in koliko besed je v tvoji glasbi?
Zdi se mi, da je to bolj vprašanje za bralca_ko ali poslušalca_ko. Ničesar ne pišem z izhodiščem v formi, ampak v ideji, forma pride pozneje. Tako, kot sveta ne dojemamo linearno oziroma izolirano po čutilih, ga tudi ne kreiramo in artikuliramo skozi eno izrazno-zaznavno linijo. Mišljenje preprosto ne poteka na takšen način. Enako velja za poslušalko ali bralko. Poslušanje in branje seveda nista univerzalni kategoriji, nihče ne posluša ali bere enako kot kdo drug, obenem pa sta tako poslušanje kot branje najprej obremenjena s socializacijskimi, kulturnimi, političnimi vzvodi, dolgega družbenega treninga. Umetnost omogoča publiki izstop iz družbeno določenih interpretacijskih shem, omogoča preobrate, nekonvencionalne perspektive. Jih pa ne zagotavlja. A prav zato mora biti vsako vprašanje avtorici o njenem delu vedno tudi vprašanje javnosti o negovanju interesa in praksah poslušanja, branja. Javnost ni pasivna, temveč nosi izjemno odgovornost. Kaj sliši, ko posluša, kako posluša, kako bere, kaj stori s prebranim?
Obe pesniški zbirki To telo, pokončno in Ljubav reče greva si predstavila tudi z branjem celotnih del, kar se mi zdi krasna zamisel. Je poezija javna zadeva ali zasebna?
Pravzaprav se je le Ljubav reče greva predstavljalo z branjem celega dela. Takrat, leta 2019, so na Društvu slovenskih pisateljev (in, kdo ve, morda tudi pisateljic in nebinarnih oseb?) potekala tako imenovana maratonska branja. Ideja teh dogodkov je bila to, da knjigo preberejo skupaj vsi, ki so prišli na dogodek. Knjiga gre od enega do drugega, vsak prebere en del. Stvar je kar divja, bere se več ur, vsake toliko nekdo skuha kavo. Izkušnja je fantastična, kajti z vsako predajo knjige v druge roke, predvsem pa drugemu glasu, knjiga nastaja na novo, popolnoma se razbremeni končnosti, zakoličenosti.
Kakšen je danes položaj žensk v literaturi in glasbi? Nekje sem prebrala, da si se kot prva didžejka (torej ženska) znašla pri dnu seznama najboljših stotih didžejev. V literaturi je malo bolje, kljub vsemu.
Škoda, da se pogovarjava takole na daljavo, kajti res me zanima, kaj mislimo, ko pravimo, da je v literaturi malo bolje. Kaj pomeni, da je nekaj “malo” bolje? Da je v polju trenutno sprejemljivega? Kje so robovi tega polja? Ali nas zanimajo prostori sprejemljivosti ali prostori enakopravnosti, enakih možnosti, dostojnega življenja, nenasilnosti?
Si samozaposlena v kulturi kot književnica in skladateljica. Dobro poznamo primere, ko so tudi zaradi spolne usmerjenosti, angažiranosti in neposrednosti avtoricam zavračali status s priznano pravico do plačila prispevkov. Je danes stanje kaj drugačno, kot je bilo pred leti? Smo kot družba kaj bolj odprti tudi dejansko, ne samo v besedah in ‘načeloma’?
Tu se znajdeva pred podobnim problemom kot maloprej. Kaj pomeni, da je neka družba “bolj” odprta? Da torej malo ni, malo pa je? Zakaj pa je samo malo? Pravkar sledimo škandalu Smodej, pred nekaj meseci smo se soočili z izpovedjo Mie Skrbinac, LGBTIQ+ osebe so po celem svetu v položaju diskriminiranosti in grožnje z nasiljem, približno tretjina samozaposlenih v kulturi v tej državi menda ne presega praga revščine, ampak hej, ko gre za vodo, takrat družba “stopi skupaj”. Kakšna odprtost nekaj, ena sama nasilna hipokrizija. Še dobro, da imamo Samiro Kentrić in Tomaža Lavriča.
Stanje duha v družbi tudi vpliva na branje posameznega dela, seveda tudi stanje duha posameznika. Kako vidiš slovenskega bralca? Kakšen je?
Slovenski bralec ne obstaja. Verjetno pa je kar nekaj bralcev, ki posegajo po besedilih, napisanih v slovenskem jeziku. Skupno jim je verjetno edino to, da razumejo ta jezik.
Na branje del vpliva tudi naše vedenje o avtorju. Če ti napišeš neko delo, ga bodo ljudje najverjetneje brali drugače, kot če bi ga napisala jaz. V kakšni meri to, kar vemo o avtorju, lahko vpliva na branje in razumevanje besedila?
Vprašanje lahko obrneva in ga postaviva na bolj splošni ravni: koliko nas drugi ljudje zanimajo? Vse pogosteje se mi dogaja, da srečam kakšnega znanca, recimo literarnega kolega, pozdraviva se, nato pa ta prične govoriti in govoriti in govoriti in sploh se ne neha, v neskončnost naklada o svojih projektih in kje je vse bil in kje ni bil, nato odide. Nobenega kako si, nobenega kaj pa ti kaj. Interes je torej pogosto obrnjen vase, ne v drugega, ljudje smo včasih kot neke vrste odlagališča. Vstopi poezija kot prostor, kjer ni izpovedovanja, temveč snovanje svetov, čisto odpiranje tem, premetavanje miselnih elementov, skiciranje z ogromno prostora za dihanje. Konec pesniške knjige je pravzaprav vsakič začetek. Tega pa ni vzpostavil kdorkoli, temveč točno določen subjekt, ki je v svetu prepoznan na točno določene načine, na sebi nosi točno določene označevalce, ki bistveno oblikujejo perspektivo, iz katere piše. Nobenega poenotenja, nobene ukinitive, en sam interes v kdo si.
Kakšen je pri tebi odnos med avtorico in govorko? Koliko avtobiografskega je v tvojih delih?
Vsa dela vseh avtorjev so na vsaj nekaterih ravneh avtobiografska.
Pred kratkim si za zbirko To telo pokončno dobila Jenkovo nagrado. Kakšno je tvoje mnenje o literarnih nagradah? Se ti zdi, da ste nagrajenke kaj bolj pod drobnogledom, imate kaj večjo vlogo, odgovornost do svojega dela in do bralcev? Se ti zdi, da je zaradi nagrade tvoj glas bolj slišan in odmeva dlje?
Za nagrajence in nagrajenke, ki so tudi samozaposleni v kulturi, nagrade praviloma nikdar niso zgolj priznanje, temveč vedno tudi pomembna alineja v obrazcu za podaljševanje kulturniškega statusa. Sistem zahteva, da je avtor vedno znova nagrajevan, se pravi, njegova ali njena socialna varnost je direktno odvisna od mišljenjskega potenciala točno določenih posameznikov. To ni hec. Tudi ko nagrade avtorici predstavljajo priznanje, so vselej priznanje točno določene skupine odločevalcev, ne neka objektivnost. Žirija je lahko konservativna ali progresivna, zainteresirana ali pa ne, kolega pa mi je ravno prejšnji dan pripovedoval, koliko lobističnih klicev prejme, ker je v komisiji za neko nagrado. Sve i svašta se dogaja. Včasih pa se stvari poklopijo mimo kupčevanja, sreča se žirija, ki se s tvojim diskurzom in govorico nekako poveže, nekako te ‘razume’, četudi se osebno sploh ne poznate, sploh ne veš, da jo berejo, a jo berejo, v njej prepoznajo in podprejo to, kar počneš, namreč zarezovanje v utečene tokove. Takrat knjiga deluje kot vez.
Kje najdeš motiv in energijo za ustvarjanje? Še posebej v današnjih časih, ki niso ravno poetični.
Meni pa se zdijo današnji časi, tako kot vsi časi, sila poetični. To so časi negotovosti, izbruhov, paradoksov, nevzdržnosti in čudovitosti, vsega naenkrat in na izjemni intenziteti, ki sproža tudi izjemne čustvene ter jezikovne odzive. Vse je strašno zanimivo. Poetično ni tisto, ki je lepo ali pozitivno, poetično je vse, kar sestavlja življenje. In zato so tole za avtorje perfektni časi. V smislu materiala, inspiracije, idej. V smislu ekonomskega in socialnega preživetja pa pekel.
Nam lahko zaupaš, kakšne načrte imaš za prihodnost? S čim boš razveselila glasbene in literarne sladokusce?
Z najbolj veselimi verzi, seveda, kot vselej.
Hvala za tvoj čas in energijo. Srečno še naprej.
Hvala tudi tebi, draga Neža.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024
- Pogovor s Petro Bauman - 20. 2. 2024
- Pogovor z Alenko Jensterle-Doležal - 16. 11. 2023